Učenci ustvarjajo pri pouku.
Zunaj se zbuja pomlad,
vendar brez tebe ni enako.
Doma sem.
Gledam v zrak
in premišljujem, kaj vse bi lahko počeli.
Skupaj.
Saj veš, drevesa cveto
in ptice pojo rano
in misel mi žene ven.
Ven na prostost,
vendar ji ni dano.
Še tedne neprespanih noči,
še tedne zaskrbljenih dni.
Le kako nam bo uspelo
prebroditi te čase?
Ne morem več.
Ne morem več na enakem mestu stati,
zadrževati se vstran od ljudi.
Želim si le, da bi bilo enako.
Enako kot prej, pred temi stvarmi.
Lia, 9.a
Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.
Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.
Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.
Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.
Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek! V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.
Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco. Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.
No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.
Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.
Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.
Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.
Sara,7.b
Na vrhu hriba,
kjer galebi sivi leto,
kjer galebi sivi leto,
je neskončno, sivo nebo.
Na vrhu hriba
sediva jaz in ti,
sediva jaz in ti,
oba tiha, vendar brez skrbi.
Lia, 9.a
Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.“
Alina, 7.b
Pozdravljeni, sem Taja! Šla sem malo raziskovat Osnovno šolo Duplek.
Zbrala sem zelo zanimive informacije o tem, kaj so na šoli delali v mesecu februarju. V tem mesecu je potekal roditeljski sestanek za analizo prvega ocenjevalnega obdobja in predavanje o prekomerni rabi digitalnih tehnologij. Ugotovila sem tudi, da imajo spletno glasilo, ki se imenuje Koraki. Pri tem se novinarke in učiteljica Maja zelo trudijo. Na njem objavljajo pravljice, pesmi, slike,… Klara Gradišnik in Alina Lilek sta se poglobili v magični svet. Tia Horvat Zupančič in Karin Ludvik pa sta povedali, da so šli smučat na Roglo in drsat v Ledno dvorano Maribor. Lana Kos je rekla, da so snemali radijsko oddajo o Prešernu. Ko pa smo že pri Prešernu, je v Korenski dvorani potekala prireditev, na kateri so nastopali učenci šole Duplek in Korena. A ne samo to! Tudi na šoli so imeli šolski Prešernov natečaj, na katerem sta zmagali Lia Horvat Zupančič s svojo pesmijo Najlepši čas življenja in Karin Ludvik s svojo fotografijo Modra prihodnost. Alino Lilek bolj navduši angleščina, Julijo iz 4.c pa vse teme. Kot vemo, 5. februarja obeležujemo svetovni dan glasnega branja. Zato so učenci 7., 8. in 9. razreda brali mlajšim. Aja, pozabila sem še povedati, da so imeli na šoli tudi prireditev za slovenski kulturni praznik. Učiteljica Andreja Flis, je naredila tudi vabila za Vurko fest, na katerem lahko sodelujejo vsi učenci te šole.
Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da se na njihovi šoli veliko dogaja in je zelo zanimiva šola.
Taja, 6.a
Bilo je v nedeljo zvečer. Zunaj je močno deževalo, veter je zavijal in grmelo je. Nikakor nisem mogla zaspati, zato sem se premetavala po postelji sem ter tja. Da bi lažje zaspala, sem v mislih odpotovala v čarobno omaro. Vstopila sem vanjo in videla, da ima na drugi strani vrata za izhod. Močno me je zanimalo, kaj je na drugi strani, zato sem jih odprla. Prišla sem v zelo čudno deželo. Tam sem videla origami ptice, vse iz čokolade, mačke iz jagodne marmelade in ne boste verjeli, tudi ribnik iz čisto kristalne vode. Bilo je, kot v raju, vendar ko sem se obrnila, nisem videla vrat, ne omare. Mimo je prišel žele medvedek. Vprašal me je kaj delam. Odgovorila sem mu, da iščem čarobno omaro. Žele medvedek me je napotil h gori iz penic. Povedal mi je, da pot zelo nevarna, pelje mimo kokakolinih vročih gejzirjev, bananinih tigrov in mimo jabolčnih levov. Dal mi je zemljevid in že sem se odpravila. Pot je bila strma in spolzka, a že sem tam videle kokakoline vroče gejzirje. Tja sem vrgla kovanec, in zelo hitro je zgorel. Čuvaj gejzirjev, mi ni dovolil noter, v prepovedano območje gejzirjev. Čuvaj ni mogel več poslušati mojega sitnarjenja, zato me je spustil noter. Zemljevid je kazal na skriti gumb, ki naj bi dvignil skriti most. Nekaj rdečega sem videla med jagodnimi skalami. Ko sem se ga dotaknila, sem zagledala most. Šla sem čez njega in na drugi strani sem videla brlog. Na zemljevidu je kazalo, da je to brlog bananinih tigrov. Šla sem čisto tiho, a me je opazil mladiček bananinih tigrov. Mladiček je bil zelo neškodljiv. Postal je moj sopotnik. Dala sem mu ime Rexi. Prišla sva do brloga jabolčnih levov. Tudi tukaj sem poskusila biti zelo tiho. Vendar Rexi se je začel igrati z mladičkom jabolčnih levov. Zato sem še njega vzela zraven. Njemu pa sem dala ime Simba. In že smo prišli do gore penic. Plezali in plezali smo in že smo priplezali do vrha. In res, tam so bila vrata, ki vodijo v drugo deželo. Poslovila sem se od Rexija in Simbe. In že sem bila noter. Doma je bila še vedno nevihta. In mama me je poklicala na večerjo. Zdaj veste vso mojo zgodbo.
Julija, 4.d
Imela sem štirinajst morskih prašičkov. To kolonijo sta naredila Čarli in Lili. To sta bila dedek, babica, mama, oče, teta in stric. No, začnimo na začetku. Njuni prvi mladički so bili Kokos, Kepica, Rjavko. Lili in Čarli sta bila res poseben par. To je bila ljubezen na prvi pogled. Kepica se je celo zaljubila v svojega brata Rjavkota. Kepica je bila čudovita mama Rožice, Kokota in Lili mlajše. In tako se je nadaljevalo Rožica se je zaljubila v Kokota in skotila Marjetico, Spominčico in Jonija. In tako nas zgodba pripelje do zadnjega para in mladičkov. Marjetica in Joni sta imela tri mladičke : Snežinko, White in Bobija. In tako je zgodba končana.
Julija, 4.d
Bil je čudovit dan. Grofica in najmlajši brat Janez sta se nameravala poročiti. No, pa kar pričnimo z zgodbo.
Vse je bilo že pripravljeno. Čakali so še ženina in nevesto. A, nekaj ni bilo prav… Grofice ni bilo v gradu. Poslali so stražo naj prejiščejo celo deželo. Janeza je zelo skrbelo za svojo ljubo nevesto. Tako jo je šel iskat tudi sam. Grofice ni bilo nikjer. Potem se je Janez spomnil na grajsko klet. In res tam je bila. Vsa prekrasna in čudovita v svoji obleki. Janez in grofica sta hitro pohitela do matičnega urada. Ko je matičar povedal zaprisego, sta se Janez in grofica nenehno poljubljala. Nato je sledila torta in ples. Plesali so tri dni in tri noči. Grof Janez in grofica Lidija sta imela dve punčki Mijo in Lijo, pa še enega fantka Lijama. A nekega dne Lijam močno zboli. Peljeta ga k lisici. Lisica ju napoti na travnik, na njem rastejo modro zelene rože, ki močno zdravijo. In res na travniku so bile prav takšne rože. Mama Lidija je takoj naredila čaj iz njih. Lijam se je takoj počutil bolje.
Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Zdaj veste vse o zgodbi z poroke.
Julija, 4.d
Victor Whistler is a clown. Last night he had a strange encounter with ‘something’ from another planet. He was outside the circus tent. It was 10 pm. It was a clear starry night. Suddenly he saw some bright lights. A UFO landed in the field behind the circus tent.
Victor was a curious man and he went to look for ‘the thing’ to see what it was. What he saw was unbelieavable. He saw an UFO. His dreams were coming true! He wanted to become a scientist, but the future was never on his side. ‘Finally!’ he thought. Victor saw a ladder come out and he waited the aliens to go out. He didn’t see their faces, because it was dark outside. All he saw was that the aliens were very tall with a huge head. Before the ladder went back in, Victor quickly climbed up into the spaceship.
Inside, the ship was huge! The flashing lights were everywhere. UFO was a lot bigger on the inside, then the outside. He didn’t understand how this was possible. He saw huge screens with pictures of other planets and cities. On the other screens there were also videos of the Earth and cities which were a lot more interesting than ours. Finally he came to the control panel which was covered with glass. He was very happy, but also confused. The control panel was full of flashing buttoms on which were some sights he didn’t understand.
Suddently he felt that the floor was moving. Three aliens came into the UFO. They were wearing special helmets so he couldn’t see their faces. All he could see was their eyes. One of the aliens was a beautiful woman with beautiful blue eyes. He couldn’t look away from her eyes. Finally one of the aliens spoke first. He said that Victor could take a ride. He immediately agreed, still looking at her eyes. She took of her helmet and she seemed even more beautiful. She looked like a normal human being with a beautiful smile. Everything on her just seemed perfect to him. The way that she smiled, the way she looked at him, even her voice was beautiful.
The other aliens were turning up on the spaceship and they made it invisible, but Victor was still lost in her eyes. She, too couldn’t look away from him. When they finally looked away from each other, they were far, far away from the Earth. Aliens showed him our gallaxy. It was huge and gorgeous. They were flying through different gallaxies and circling around a lot of planets and stars. Victor still couldn’t stop staring at her eyes. They reminded him of something, or maybe someone? The woman from his life. During all this they were talking. He had to concetrate really hard not to get lost in her sweet voice. Before he could realise, they were back in our solar system. Before landing, they orbited the Earth.
They landed softly on the place they launched. Aliens let him out and he and the woman said goodbye and they hugged for a very long time. When the UFO flew away, Victor just stayed there with tears in his eyes. Then he sadly walked home and went to sleep.
The next day he just couldn’t stop talking about his journey. He told about it to all the people that worked with him at the circus, even the animals, but everyone just laughed at him. At the end of the day he was all down, so he decided to go to a bar.
He knew that his friends wouldn’t listen to him either, but still he had a little hope. But just like he thought, everyone just laughed at him, before he could even end the story.
All sad he went back to his tent. He just sat there for a long time. All of a sudden he heard a strange and loud voice. It was like it was coming from his head. Before he could do something he opened his eyes. He woke up in his room and then noiced that what he had heard was his alarm clock. He dressed and went to the kitchen. The breakfast was already on the table. He greeted his lovely wife and kids, but he just couldn’t look away from his wife’s eyes. They seemed so familiar to him and they reminded him of something. Or maybe someone?
Alina, 7.b
Karin, 7.b
