Koronavirus med nami živi,
zato v šoli nikogar ni.

Doma vsi delam zagnano,
računalnike prinesli smo na plano.

Šola med epidemijo obraz si praska,
tišči jo ta neumna maska.

Zelo pogreša otroke,
komaj že čaka, da jih stisne v roke.
Pogreša ta direndaj,
pa čeprav ne ve zakaj.

Zdaj prva triada v šolo hodi poskakujoče,
šola se od sreče joče.
Od devetega razreda se poslovi
in jim srečo zaželi.

Ko mi vse ocene bomo dobili,
končno lahko se bom sprostili.
Zdaj pa doma debelimo se,
ter čakamo počitnice.

Vsi predmeti po internetu izvajajo se,
a šola naj malo počiva še.

Staša
***************************************
Šola med epidemijo spi, leži,
in še prdne lahko v javnosti.
Medtem pa mi garamo
in se nikdar ne vdamo.

Oči nam slepijo,
ker v računalnik strmijo,
zraven še možgani norijo,
saj veliko se učijo.

Na koncu dneva se nam vsem že meša,
kriva je ta korona, ki se v čisto vse vmeša.

Zato že komaj čakamo,
da se s prijatelji dobimo
in v počitnice odhitimo.

Mateja
***************************************
Zdaj ta novi virus razhaja
nihče več ne raja,
ker jim ta virus nagaja.

Vsakemu kdaj wc papirja zmanjka,
saj to je koronina zanka.

Zdaj vse šole sedijo doma za mizo,
delajo nalogo in jedo pico ali potico.

In ko spraševanja preko Zooma so,
vsem aplikacije ne delajo,
ampak če delujejo, mi samo gledamo
in nič delamo.

Neja
***************************************
Šola med epidemijo malo čudna je.
Otroci se zbudijo, najejo, računalnike prižgejo,
Takšna pač šola na daljavo je.

Cel dan na telefonu, od jutra do večera.
Oči se spočijejo, kadar ni več dela.
Pišejo in rišejo učenci na daljavo,
Zdaj vsi vedo, da Word je za uporabo.

Nič več neopravljenih nalog,
Starši vidijo zdaj celo šolsko pot.
PowerPoint in Friv sta zastarela,
Word in Zoom imata preveč dela.

Takšna pač šola na daljavo je,
Upajmo, da čim hitreje znebimo se je!

Lara
***************************************
Ko zjutraj se zbudim,
k računalniku prihitim.
Takoj ga vklopim
ter se napodim k brskalniku.

Ko končno najdem spletno učilnico,
takoj spravim se na delo
ter iz omare vzamem peresnico.

Najprej vedno začnem s slovenščino,
na koncu pa končam z angleščino.

To vse se vsak dan ponovi,
dokler se ne vrnemo v šolo vsi.

Maša
***************************************
Zjutraj zbuja me budilka,
včasih tudi od sestre šminka.
Ko se ji ne oglašam na klice,
mi namaže jo na lice.

Nato pa hitro zobe umiti,
v šolo mi ni treba iti.
Pa počasi kruh in pašteta,
sestrica že po hiši teka.

Nato prižgem internet,
pogledam kaj je za »naret«.
Kaj dobil sem za nalogo?
Zunaj me že sestra čaka z žogo!

Ko naredim vse naloge,
so že nestrpne moje noge.
Kam le dnevi tak hitijo,
To je šola med epidemijo.

Rafael
***************************************
Šola zdaj se boji,
da še nje ta virus ne dobi.

Rada bi odšla drugam,
pa ne ve kam.

Razredi zdaj veseli so,
da jih učitelji razkužujejo.

Šola zdaj že kriči,
kam so vsi odšli.

Rada bi se veselila,
pa je ta epidemija kriva.

Čeprav se šola zdaj lahko sprosti,
jo za vse učence skrbi.

Nazaj vse si že želi,
že v vrtec odhiti.

Tam nikogar ni,
že zajoka za tri.

Rada bi le vse nazaj,
tudi tisti direndaj.

Zdaj izvedela je,
da prvi, drugi in tretji razred v šoli je.

To zanjo je največje darilo,
rada bi, da je vse spet živo.

Tudi deveti razred se priključuje,
šola od veselja poskakuje.

Šola rada nas ima,
pa učitelje tudi, seveda!

Nikolina
***************************************
Šola med epidemijo
z vsemi razredi in hodniki počiva.
Je žalostna in tiha
in nič več ni igriva.

Učence in učitelje
pogreša zelo.
Veseli se dne,
ko ponovno se snidejo.

Saj šola, kjer učencev ni,
prava šola ni!

Ian
***************************************

Učenci devetih razredov so pisali pesmi po vzoru Srečka Kosovela.

Nastale so razmišljujoče umetnine…

Ajda

Alen

Benjamin

Lara

Lia

Tia

Valentina

Žan

Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.“

Alina, 7.b

Bilo je v nedeljo zvečer. Zunaj je močno deževalo, veter je zavijal in grmelo je. Nikakor nisem mogla zaspati, zato sem se premetavala po postelji sem ter tja. Da bi lažje zaspala, sem v mislih odpotovala  v čarobno omaro. Vstopila sem vanjo in videla, da ima na drugi strani vrata za izhod. Močno me je zanimalo, kaj je na drugi strani, zato sem jih odprla. Prišla sem v zelo čudno deželo. Tam sem videla origami ptice, vse iz čokolade, mačke iz jagodne marmelade in ne boste verjeli, tudi ribnik iz čisto kristalne vode. Bilo je, kot v raju, vendar ko sem se obrnila, nisem videla vrat, ne omare. Mimo je prišel žele medvedek. Vprašal me je kaj delam. Odgovorila sem mu, da iščem čarobno omaro. Žele medvedek me je napotil h gori iz penic. Povedal  mi je, da pot zelo nevarna, pelje mimo kokakolinih vročih gejzirjev, bananinih tigrov in mimo jabolčnih levov. Dal mi je zemljevid in že sem se odpravila. Pot je bila strma in spolzka, a že sem tam videle kokakoline vroče gejzirje. Tja sem vrgla kovanec, in zelo hitro je zgorel. Čuvaj gejzirjev, mi ni dovolil noter, v prepovedano območje gejzirjev. Čuvaj ni mogel več poslušati mojega sitnarjenja, zato  me je spustil noter. Zemljevid je kazal na skriti gumb, ki naj bi dvignil skriti most. Nekaj rdečega sem videla med jagodnimi skalami. Ko sem se ga dotaknila, sem zagledala most. Šla sem čez njega in na drugi strani sem videla brlog. Na zemljevidu je kazalo, da je to brlog bananinih tigrov. Šla sem čisto tiho, a me je opazil mladiček bananinih tigrov. Mladiček je bil zelo neškodljiv. Postal je moj sopotnik. Dala sem mu ime Rexi. Prišla sva do brloga jabolčnih levov. Tudi tukaj sem poskusila biti zelo tiho. Vendar Rexi se je začel igrati z mladičkom jabolčnih levov. Zato sem še njega vzela zraven. Njemu pa sem dala ime Simba. In že smo prišli do gore penic. Plezali in plezali smo in že smo priplezali do vrha. In res, tam so bila vrata, ki vodijo v drugo deželo. Poslovila sem se od Rexija in Simbe. In že sem bila noter. Doma je bila še vedno nevihta. In mama me je poklicala na večerjo. Zdaj veste vso mojo zgodbo.

Julija, 4.d

Imela sem štirinajst morskih prašičkov. To kolonijo sta naredila Čarli in Lili. To sta bila dedek, babica, mama, oče, teta in stric. No, začnimo na začetku. Njuni prvi mladički so bili Kokos, Kepica, Rjavko. Lili in Čarli sta bila res poseben par. To je bila ljubezen na prvi pogled. Kepica se je celo zaljubila v svojega brata Rjavkota. Kepica je bila čudovita mama Rožice, Kokota in Lili mlajše. In tako se je nadaljevalo Rožica se je zaljubila v Kokota in skotila Marjetico, Spominčico in Jonija. In tako nas zgodba pripelje do zadnjega para in mladičkov. Marjetica in Joni sta imela tri mladičke : Snežinko, White in Bobija. In tako je zgodba končana.

Julija, 4.d

Bil je čudovit dan. Grofica in najmlajši brat Janez sta se nameravala poročiti. No, pa kar pričnimo z zgodbo.

Vse je bilo že pripravljeno. Čakali so še ženina in nevesto. A, nekaj ni bilo prav… Grofice ni bilo v gradu. Poslali so stražo naj prejiščejo celo deželo. Janeza je zelo skrbelo za svojo ljubo nevesto. Tako jo je šel iskat tudi sam. Grofice ni bilo nikjer. Potem se je Janez spomnil na grajsko klet. In res tam je bila. Vsa prekrasna in čudovita v svoji obleki. Janez in grofica sta hitro pohitela do matičnega urada. Ko je matičar povedal zaprisego, sta se Janez in grofica nenehno poljubljala. Nato je sledila torta in ples. Plesali so tri dni in tri noči. Grof Janez in grofica Lidija sta imela dve punčki Mijo in Lijo, pa še enega fantka Lijama. A nekega dne Lijam močno zboli. Peljeta ga k lisici. Lisica ju napoti na travnik, na njem rastejo modro zelene rože, ki močno zdravijo. In res na travniku so bile prav takšne rože. Mama Lidija je takoj naredila čaj iz njih. Lijam se je takoj počutil bolje.

Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Zdaj veste vse o zgodbi z poroke.

Julija, 4.d