Bil je nek čisto navaden dan med počitnicami. Dan je potekal zelo dobro, a hitro je že bil čas za spanje. Zato sem seveda šla v svojo sobo, ugasnila luč in zaspala. Tisto noč sem po dolgem času spet sanjala.

Zbudila sem se pred šolo. Kot da bi bil pouk, sem čisto normalno sedela zunaj na šolski klopci. Šla sem v šolo. Bila je dolgočasna, žalostna. Ko sem prišla v svoj razred, so me vsi pozdravljali kot ravnateljico šole, kar se mi je zdelo čudno. Nato sem šla do mojega učitelja, ki me je poklical po priimku in me vikal. Naenkrat me je prešinilo, da sem zdaj ravnateljica naše šole. Cel dan sem se vedla zelo pomembno, kot da sem nekakšna kraljica. Hitro sem sklicala sestanek. Vsem učiteljem sem povedala, da bomo preuredili celotno šolo. Stole smo zamenjali z oblački, mize z mavricami ter namestili stojnico s sladkarijami različnih okusov ter oblik in najboljšo sladkorno peno na svetu. Učenci moje šole so bili zelo zadovoljni s prenovo.

Naenkrat pa ni bilo več ne šole, ne učencev. Spet sem se znašla v svoji sobi, na moji postelji.

Teja, 7.b

V petek je bil še en navaden šolski dan. Ura se je že začela, zato sem se usedla v svojo klop. Končno je nastopila zadnja šolska ura. Ko sem čakala na avtobus, pa se je na tleh nekaj zableščalo.

Pobližje sem si pogledala in bil je prelep amulet. Ker ga nihče ni pogrešal, sem si ga nadela okoli vratu. Naslednje jutro sem se pogledala v ogledalo toda videla nisem nikogar. Nekako sem snela amulet in spet sem se lahko videla. Na spletu sem preverila, kakšne vrste amulet sem našla. Ugotovila sem, da lahko to moč tudi nadzoruješ. Ker me je res zanimalo, kaj bomo delali naslednjič v šoli, sem se pretihotapila v hišo. Vse pravilne odgovore sem se naučila na pamet. Ko je bil spet čas, da se vrnemo v šolo, sem se med odmorom pretihotapila v zbornico in poslušali, o čem se učitelji in učiteljice pogovarjajo. Izvedela sem, da bodo nekatere učence premestili v drugo šolo in, da naslednji teden pišemo test. Ko sem prišla domov, sem bila že neučakano in žalostna, saj nisem vedela, če me bodo premestili.

Včasih je bolje biti potrpežljiv in počakati, da ti drugi povedo, kaj imajo za reči.

Nuša, 7.B

Nekega dne sem se zbudila in ugotovila, da sem nevidna in s prijateljico Nikolino Sršen sva se odločili, da odidem v zbornico pokukat, kaj učitelji počnejo, ko nas ni zraven.

Na poti do zbornice sem bila prestrašena. Bog ve, kako je tam! Uh, ta vrata! Ogromna, strašljiva in težka. Izmuznila sem se noter, ravno pa je za mano prišla moja razredničarka Faja Merk. Vem, čudno. Ne vem, zakaj ji niso menjali prvih črk. Bilo bi lepše, pa še avto hišo bi imela. Ni važno. Važno je to, kar se je dogajalo v zbornici. Učitelji se niso pripravljali za naslednjo uro in niso kopirali učnih listov. Imeli so zabavo. Učitelj zgodovine Herman Marino je slikal učiteljico geografije Marjetko Kuhar in učiteljico likovne Andrejo Tattu, ki sta mu pozirali. Učiteljica nemščine Jerneja Dojč je kričala čez zbornico: »Tanz, meine Liebe!« Takrat pa so vsi učitelji zavriskali in zaplesali ob novi glasbi. Učiteljica angleščine pa se je naslanjala na kavni avtomat in si verjetno mislila: »Oh my, kakšna šola!« Takrat pa sem videla nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Zavrtela se je nova glasba in učitelji so zaplesali. Komaj zdaj sem opazila ravnatelja gospoda Vzdiha, ki je pred mano zaplesal makareno! Okej, preveč! Stekla sem v razred in vse povedala Nikolini, da sva se smejali do solz.

Naučila sem se, da včasih ni dobro posegati v zasebno življenje. Prosim, ne počnite enako, ker boste pri mami spali dva meseca. Upam, da čimprej mine nevidnost. Pa še opravičilo za izostanek od pouka bom potrebovala…

Staša, 7.a

Točno tam je bila. Videl sem jo. Bila je pošast. Verjetno mi ne verjameš. Zato pa ti bom podrobno opisal, kaj se je sploh zgodilo.

Ne verjameš v pošasti. Imam prav? Rekel bi, da imam. Vidiš jo lahko vsepovsod. Za vogalom, v oknu ter njene oči v zračniku. Ampak njene oči se svetlikajo rdeče, zato izgleda še bolj zlobna. Tako sem jo videl jaz sam. Plezala je po stropu ravno v slovenski učilnici. Bil sem res prestrašen. A je pošast takoj, ko se je učiteljica obrnila k tabli…iz-izgi-nila. Med malico sem gledal, če se bo spet pojavila. Ali ste že videli, kako se skozi odprto okno priplazi temna, iz senc narejena, rdečeoka pošast? Jaz sem. In zdaj smo pri delu v uvodu. Tekel sem iz razreda. Ni mi sledila. Takrat sem jo še cel dan videval. Ko pa sem jo videl zadnjič, sem padel na tla in se zgrudil v nezavest. Ko sem se zbudil, sem bil na bolnišnični postelji. Zdravniki so mi povedali, da sem imel pretres možganov in zato tudi privide. Oddahnil sem si. Rekli so tudi, da se še kak lahko pojavi. Ko je bila noč, so ugasnili noč v moji sobi. Takrat sem pa slišal globok glas izpod postelje reči: “Lahko noč.”

In to je bil zadnji privid. Konec. Ali pač…

Mark, 8.b

Bilo je neko normalno jutro. Kot po navadi sem odšla v kopalnico in, joj, v ogledalu zagledala odraslo osebo. Ta oseba ni bila samo odrasla, bila je tudi strogega videza. Roke mi je kar zvleklo k spenjanju las – pa ne čopa, temveč stroge fige. Oblekla sem ozko krilo in jakno ter obula čevlje z visoko peto. Na svoji mizi sem imela veliko dokumentacije, ki pa je bila vsa urejena. Ugotovila sem, da sem ravnateljica OŠ DUPLEK. In to stroga ravnateljica!

Odločila sem se za velike spremembe. Oblekla sem udobna oblačila, spustila lase in obula teniske. Nisem se odpeljala z avtomobilom, temveč odkorakala po šolski poti. Srečala sem učence z zelo težko šolsko torbo.Pomagala sem jim in prišla do šole vsa zadihana, da učencem, ki so me pozdravili, nisem mogla niti odgovoriti. Ko sem prišla do zraka, sem zahtevala sestanek z učitelji in drugimi strokovnimi delavci. “Želim velike spremembe,” sem začela. Vsi so me nemo, s široko odprtimi očmi gledali in nihče ni niti pomežiknil. “Otroci bodo pisali samo v en zvezek, delovni zvezki bodo dostopni na računalniku ali tablici, knjig ne bodo nosili v šolo! Postavili bomo avtomate za pijačo in hrano, z vsem, kar imamo, naredimo šolo zanimivo!” sem nadaljevala. Najstarejša učiteljica se je opogumila! “Kaj pa imamo?” Imamo veliko pripomočkov in našega znanja! Naredimo učilnice drugačne!” sem zavpila. Idejo sem povedala tudi učencem. Vsi so bili veseli.Razrede so lahko prepleskali v svojo najljubšo barvo. Pri določenih predmetih so bile stvari prikazane s svetlobnimi objekti-npr. zvezde in planeti, notranjost celice… Ko je bilo vreme lepo, smo hodili na sprehode in imeli učilnico na prostem. Izbrali smo tudi maskoto-Tačko. Vse je bilo popolno. Šolo sem spremenila v zabavno ustanovo in otroci so bili navdušeni.

Mislila sem, da je biti ravnateljica vedno le zabava, ampak kmalu sem ugotovila, da biti ravnateljica pride s svojimi obveznostmi, kot načrtovanje, pogovarjanje s starši itd. Temu delu nisem bila kos. Želela sem spet biti otrok.

Naslednje jutro sem takoj stekla k ogledalu in sem bila spet moje starosti. Bila sem presrečna

Sara, 8.a

Na svetu prav nič ni neskončno…..Končno
Vse iz rok nam odleti…..Leti
Čas pomen svoj izgubi…..Zgubi
Sčasoma ne moremo več stati pokončno…..Končno

Veliko skrivnosti življenskih spoznamo…..Poznamo
Nekatere se zdijo neresnične…..Resnične
Druge resnice nepravične…..Pravične
A preteklost težko preigramo…..Igramo

A na koncu res zmaga nepravičnost?…..Pravičnost
Svet navajen odevanja je v neresnico…..Resnico
Življenje velikokrat postreže s krivico…..Krivico
Včasih kljub vsemu zmaga dvoličnost…..Ličnost

A kljub temu, da v srcu včasih vlada nemir…..Mir
Zapomni si… ljubezen je vedno sreče izvir…..Vir

Ajda, 9.a