Vse se je začelo nekega sobotnega popoldneva. Vsa družina se je ulegla na kavč. Nekaj časa smo se pogovarjali, nato sem rekla: »Tišina!« Zaslišala sem šumenje listov, ptičke, ki so peli in veter. Zazdelo se mi je, da si vse to domišljam, ampak si nisem. Igrače so začele kar plesati, knjiga se je odprla in mojo družino je povabila v svet pravljic. Tam sem srečala volka in tri prašičke. Nenadoma pa se mi je zazdelo, da vidim knjigo, kako odhaja. »Hej, knjiga! Odhaja!« sem vzkliknila. Ampak družina me ni slišala. Knjiga se je podala v dir. Stekla sem za njo in moje vzklike so zaslišali trije prašički. Tekli so za menoj, tekla sem in tekla, ampak knjiga je bila zame prehitra. In ustavila sem se. Prašički so mi rekli: »Obkolimo jo!« »Ja!« Zakaj se jaz nisem spomnila tega?? Prvi pujsek je stekel pred njo, druga dva pa na levo in desno. Jaz sem jo počakala zadaj in jo vprašala: »Knjiga, zakaj si nas ujela sem?« In knjiga je rekla: »No, ker nimam prijateljev.« »Jaz bom tvoja prijateljica! Obožujem knjige in pravljice!« Tako sem knjigi našla prijatelje BRALCE.

Komaj sem čakala, da to zgodbo povem svoji družini, ampak nisem vedela, kako naj pridem do njih. Knjiga se je nasmehnila: »Jaz te lahko odpeljem. To mesto poznam kot lasten žep.« Mislila sem, da je to vas. Na poti sem videla Piko Nogavičko, sedem kozličkov in Sneguljčico. Preden sem se zavedala, sva že bili pri svoji družini. Kupila sem jim sladoled. Sestrici čokoladnega, očku jagodnega, mami vanilijevega,  sebi pa borovničevega s koščki piškotov in prelivom. Po takšnem nenavadnem potovanju sem si to res zaslužila.

Ajda, 2.a

Sp. Duplek, 3.2.2021

Spoštovani France Prešeren!

Imam res veliko čast, da vam lahko pišem pismo, saj za vas vem že dolgo časa. Poznam vas kot največjega slovenskega pesnika, sedaj, ko sem v osmem razredu, pa sem vas začela spoznavati še podrobneje. Prebrala sem že veliko vaših del in vsako ima nek poseben pomen. Dolgo jih nisem niti razumela, dokler nisem spoznala te posebne sestave pesmi in pomena nekaterih besed. Posebej mi je všeč Povodni mož zaradi vsebine in zgodbe, ki je predstavljena. Čeprav je dolga, se v njej vedno nekaj dogaja. Prav tako mi je všeč njen ritem. Prav tako pa sem navdušena nad Zdravljico, katere 7. kitica je naša slovenska himna. Ste vedeli, da boste imeli to čast? Malo manj mi je všeč Apel in čevljar, vendar mi prosim ne zamerite. Dan danes sem navajena brati drugačen stil poezije, med drugim pa me motijo vse te nerazumljive besede.

Ne dolgo nazaj sem izvedela tudi nekaj o tvoji družini in prijateljih. Vem, da v tistih časih niste bil toliko cenjen in niste imel veliko pravih prijateljev. Žal mi je za Matija Čopa. Čutim vašo stisko. Izgubili ste najboljšega prijatelja. Ne predstavljam si, da bi jaz izgubila ljudi, ki so mi tako blizu. Vseeno pa menim, da ste se mu lepo poklonili z Krstom pri Savici. Vedite, da bi bil ponosen na vas. Slišala pa sem tudi za vaše nesrečne ljubezni. Naj vam ne bo težko. Če dekleta niso videla, da ste pravi moški, potem zagotovo niso prave za vas. Ste pomislili, da brez zavrnitve oziroma neuslišane ljubezni Julije in Zalike, ne bi imeli tudi toliko odličnih pesnitev. Med drugim ste ob sebi imeli ženo. Čeprav ni bila ženska vaših sanj, vam je dala prečudovito darilo. Otroke. Njih ste zagotovo imeli globoko v srcu, ali?

Izvedela sem tudi veliko o delu, ki si ga opravljal, in šolanju. Moram reči, da ste bil res zelo pameten učenec. O knjigi, v katero ste bil zapisani, danes ne slišim veliko. Pravzaprav zelo redko. Zagotovo ne boste verjeli, ampak danes šolanje ne poteka tako. V bistvu sploh nismo v šoli. Virus nas je poslal domov ter šolo izvajamo kar preko računalnika. To je naprava, ki je takrat še niste poznali. Je nekakšen tipkarski stroj s sliko. Ni tako zabavno, kot se morda sliši. Od doma se vse vleče, je pa res da lahko malce dlje spimo. Vseeno pogrešam svoje prijatelje in sošolce ter na splošno stik z ljudmi. Tudi potovati ne smemo. Si lahko mislite? Vi ste imeli možnost šolanja doma, pa kasneje študiranja na Dunaju. Dan danes pa ljudje stojijo v vrstah pred trgovino, prepovedano je prečkati občine, kaj šele države, maska je postala obvezna ob vsakem odhodu iz hiše. Da se vrnem k šoli, menim, da smo prej pridobili veliko več znanja kot ga od doma. Tudi sami veste, kako se je treba truditi v šoli, da nekaj dosežemo in pokažemo drugim, da nimajo prav.

Zraven tega, da ste bili odvetnik, velikokrat, ko govorimo o vas, rečemo tudi doktor Fig. Zakaj ravno fige, ko pa je toliko drugih sadežev ter »priboljškov«?  Zelo pogosto vas tudi kdo prepozna kot pijanca. Ne morem verjet, da ljudje gledajo take podrobnosti. Vi si vendar zelo pomemben človek za Slovence. Je vaše življenje sploh imelo takrat smisel? Povem vam, da je vaše življenje in delo danes smisel našega življenja in vsakdanjika.

Če ne bi šli skozi vse stvari v vašem življenju, vam danes tudi ne bi pisala pisma. Spomin na vas in vaša dela bo živel še več sto let. To vam obljubim.

Tia

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Na jezeru prazen otok stoji,

Sobotno popoldne res tiho se zdi.

Navadno bi ulice polne bile,

A lani nov virus pojavil se je.

Odbila je ura že osem in proč,

Ves Bled mislil je, da to mirna bo noč.

V trenutku pa nekaj glasno zgromi,

Z otoka začnejo se bliskat luči.

Sredi otoka družba nori,

Se nič preglasna jim muz’ka ne zdi.

Na žuru bilo je veliko deklet,

A ena lepa je bla za umret.

Plavolasa, modrih oči,

kot sanje vsakega fanta se zdi.

Plesala je z vsakim, ki to je želel,

A nihče resnično ni je prevzel.

Ko že je utrujena s plesišča odšla,

Pri čolnu je Lepotca zagledala.

Ta obrne se k njej in na ples jo povabi,

Urška na spanje v trenutku pozabi.

Naivno dekle v roko mu seže,

Celo noč ji noga ne leže.

Po plesišču sukata v vse se smeri,

Takšnega para nihče še videl ni.

Pred plesom si nista niti rok razkužila,

Saj pozabila sta na vsa pravila.

Virus za njiju obstajal več ni,

Ko ozrla sta drug drugemu v oči.

Domov začeli odhajati so vsi,

Noben se na plesalca več oziral ni.

Ko plesišče je prazno ostalo,

Se par odpravil je na obalo.

Naslednji dan na jezeru čoln je stal,

A za parom je le video ostal.

Sara, Alina, Lili in Maruša, 8.a in b

Duplečanke slovimo po lepoti že dolg čas,

a le ena je najlepša od nas.

Urška ime ji je,

vsak zanima zanjo se.

Zelo je prijazna, vedno dobre volje,

a ko jo spoznaš, se ti obrne vesolje.

Hodi kot miss sveta,

v družbi je vredna zlata.

En dan pa bil je žur v šoli,

vsi so plesali kot nori.

Fantje z Urško so želeli plesati,

a ona je vse hotela odgnati.

Lepotec se prikaže,

in si Urška ustnice namaže.

Hitro stopi k njej

in ji reče hej.

Neke lepih besedi ji natrobi,

in se že vrtita kot za hobi.

Fant ustavit se noče,

Urška pa se od bolečin joče.

Ko jo fant le spusti,

Urška na wc odhiti.

On za njo leti,

prijateljic nič ne skrbi.

Nikoli se nista več vrnila,

morda pa sta se nekje skrila.

Tia in Kaja, 8.b

Pridne koroške dekline

polne so miline,

vse delajo, ker so koline,

Urška pa za kmetijo ni,

ker ji preveč smrdi.

Urška prefinjena je dama,

v kotu sedi,

delati se ji ne mudi,

na telefonu spoznava nove ljudi.

Fantje, delavni in močni,

pri vsem so vedno točni,

a Urška z njimi se le igra,

dokler nabolj luštnega fanta ne spozna.

Koline so končane,

živali so v klobase dane,

zdaj pa čas je za gavdo,

za ples, hrano,

Urški zdi se to bolano.

Tu čas je, da zablesti,

prefinjeno se zavrti,

ko vidi nekaj za njene oči,

ko vidi mladeniča prave višine,

prave širine, iz bogate družine.

Do njegove mize se privrti,

kozarec iz rok ji skoraj zleti,

on pa vstane in ji pomežikne

ter jo z lepimi očmi skoraj prepikne.

Mladenič z nežnim glasom spregovori,

ko na plesišču pridruži se ji,

njen ata skoraj znori,

muzika rock and roll se vrti,

množica obnemi,

ona dva pa se gledata v oči

in plešeta, kot da nikogar zraven ni.

Tako plešeta ure in ure,

čudno ju gledajo še kure,

Urška ugotovi,

da previsoke petke nosi.

Noge jo bolijo,

a mladenič je ne spusti ,

še hitreje se zavrti.

Nevarno blizu teče reka,

od nje ju loči le velika smreka,

Urška prosi ga naj odneha,

a on je ne izpusti,

po nesreči v smreko se zaleti.

Urška opazi, da mladenič ni pravi,

kar naenkrat spremeni se po postavi,

izgleda kot riba,

Urška postane zelena kot figa,

nič več ne miga,

samo obstane,

nato v vodi pristane.

Povodni mož pod vodo jo potegne,

sama se ne upira,

sprejela je usodo in potonila.

Vse, kar je ostalo,

so posneli otroci,

ta zgodba po Twitterju se nosi.

noben videl je več ni,

povodni mož se srečno smeji.

Neža, Sara in Larisa, 8.a

Na instiču znana

najbolj je Uršika zala.

A pred kratkim

je veliko napako spoznala.

Uršika zala,

vsaka tašča bi se je bala.

Saj na zunaj bila je priljudna in fletna,

v resnici pa prefrigana in prevzetna.

Na vsakem partiju

bila je kraljica,

čeprav obnašala se je

kot prava lisica.

Ta dan oblečena v minico

je prišla prav pozno,

in si nezavedujoče zadala usodo grozno.

Vsakemu ples odreče, počasi se že kuje.

Od petk bolijo jo noge,

zato jih obupano sezuje.

Potem pa skoraj kap jo zadane,

ko zagleda mladeniča

na drugi strani dvorane.

Ko mladenič pristopi,

Urška se v užitek potopi.

Ne čuti in sliši nič več,

ko vanju obračajo se oči.

Spila sta pijačo ali šestnajst,

In od takrat je lahko Urška rekla le še Jesus Christ!

Ni opazila, kako vroče ji je postalo,

ter da z vsakim obratom Ljubljanici približala se je še malo.

Naenkrat mladeniču je zrasel ribji rep,

Urška pobegniti je hotela kot zadnji ukrep.

A bilo je prepozno,

Urška dočakala je usodo grozno.

Lana, Milla in Nina, 8.a

Že dugo nazaj so Ljubljanke b’le hot,

a vse, razen Urške, bile so kot golob.

Vse so letale malo sem, malo tja,

A Urška čakala je na princa Janeza.

Vsi hot’li so Uršiko lepo prevzet,

A ona hotela z balonom je vzletet.

V njem čakal princ je prelep,

Z Uršiko lepo hotel poletet.

Bila je zelenih svetlečih oči, svilnatih las,

Zaradi nje bleščala se je cela vas.

Priletel njen princ je na dvorišče,

Poletel z Urško je na plesišče.

Od ljubosumja oči so se jim zavrtele,

Vse punce skoraj so omedlele.

Janez oziral ni se na to,

Saj Urški bilo res je lepo.

Urška bila mu je predana,

Kasneje postala res je zaspana.

Dvignila počasi sta se nad nebo,

Da videla sta, kako ptice pojejo.

Letela sta med oblake,

Mehke puhaste medenjake.

Bila je že tema in ura polnoč,

Ko Urška želela je proč.

Princ ni hotel se posloviti,

Hotel do konca je jo osvojiti.

Njene roke ni hotel spustiti,

Trdno hotel jo je ljubiti.

Samo senca za njima je ostala,

Ko sta se v dir podala.

Da bi srečna onadva bila,

Sta ljubezenski napoj na dušek spila.

Nives, Karin in Amaja 8.b

• 

• 

• 

• 

• 

•