30. maj 2015 je bil prav poseben dan. Takrat smo z ekipo v Braslovčah borile za naslov državnih prvakinj.

Zjutraj smo se odpravile iz Hoč v Braslovče in že takrat smo bile živčne. Na prvi tekmi za veliki finale smo se dobro odrezale in se uvrstile med dve najboljše ekipi v Sloveniji. Ker je na finalu vsaka tekma razvlečena, smo imele vmes čas, da se zabavamo in pomirimo. Zato smo odšle ven in se družile z ekipo, s katero smo postale dobre prijateljice. Imele smo tudi kosilo. In po kosilu je nastopila tekma.

Prvi niz je bil zelo napet. Ker jaz nisem igrala, sem spodbujala soigralke. Set je bil zelo izenačen, saj naše nasprotnice niso bile slabše kot me. Niz se je po vsem trudu končal za naše dobro. V naslednjem setu pa smo igrale Taja, Lana in jaz. Vedele smo, da jih lahko premagamo. Ampak so se na sredini seta začele težave. Ker smo se zlomile pod pritiskom, smo začele igrati slabše. Postajalo nam je jasno, da igramo slabo. Trener je tako vzel odmor, da se pomirimo. Na žalost mi ni nič pomagalo, zato me je za nekaj točk zamenjal s soigralko. Tako sem se na klopi zbrala in pomirila.

Trener me je ponovno poslal v igrišče. Do konca niza smo igrale sproščeno in tako kot znamo najboljše. Tako smo nasprotnice premagale z devetimi točkami prednosti. Bile smo v šoku od vseh občutkov, veselja, truda, sreče, … Ko smo dobile zadnjo točko, so vse soigralke pritekle na igrišče in se začele objemati. Takrat sem zaprla oči in pomislila, čemu vse sem se morala odreči, kakšen trud smo morale vlažiti v ta naslov. Vsi so ploskali in bili veseli. Od sreče bi takrat najraje skakale. Sledile so podelitve, na kateri smo dobile pokal in medalje. Čestitale so nam tudi druge ekipe, ki so bile 2., 3. in 4. Po podelitvi smo odšle v garderobo, kjer smo se veselile.

Preden smo odšli domov, smo odšli v restavracijo Afriko, kjer smo pripravile darilo za trenerja. Ta dan mi bo še dolgo ostal v spominu zaradi nepopisnih občutkov, odbojke in naslova državnih prvakinj.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b

Bilo je tako…
Zvečer pred spanjem sem začela kašljati. Bil je zelo močan kašelj. Šla sem spat in ob treh ponoči sem imela zatečene ustince. Spat sem šla k staršema. Ko sem hodila po postelji in iskala vzglavnik, se mi je rahlo zvrtelo. Nič nisem slišala, mami mi je nekaj govorila, a se nisem niti zavedala. Po nekaj sekundah sem močno vdihnila, se pobrala in zaspala.

Zjutraj sem imela visoko vročino, bila sem slabotna in nisem mogla hoditi. S starši smo odšli k zdravniku. Odvzeli so mi kri s prsta in po nekaj minutah sem začela težko dihati. Bilo mi je grozno, občutek sem imela, da bom umrla. Prišla je reševalna ekipa in odvzeli so mi kri. Ulegla sem se na nosila in z rešilcem so me odpeljali v bolnico. Dr. Koren je dejala, da bom v bolnici ostala en dan. Ponoči so me sestre prišle večkrat pogledat. Dobila sem tri injekcije v zadnjico, saj sem po telesu dobila rdeče pike. Za obroke sem dobila posebno hrano, saj še niso vedeli, kaj je z mano oz. na kaj sem alergična. Obiskalo me je veliko sorodnikov, saj jih je skrbelo zame. Poklicale so me tudi prijateljice, ki so me kljub dnevu, polnem skrbi, nasmejale. Večino časa sem preživela na telefonu ter se prilagajala otroški posteljici, katero je kmalu zamenjala večja in udobnejša postelja. Naslednji dan je po mene prišla mami in sva odšli do medicinske sestre, ki mi je snela metuljčka, zdravnica pa mi je pokazala, kako si sama vbrizgam injekcije, če bi še kdaj doživela takšno reakcijo.

Kmalu bom spet morala v bolnišnico, da bom pod nadzorom zdravnikov dobila zdravila, na katera sumijo, da sem alergična.

Lucija Koren, 6.b

Nekega dne sem s svojim bratom Janom šel kolesarit. Vozila sva se po mestni četrti Tezno, po tamkajših ulicah, cestah … Nato naju je pot zapeljala v gozd.

Ko sva prišla do strmega hriba, mi je Jan rekel: “Vozi počasi!” Jaz sem ga poslušal in sva šla. Jan je bil spredaj, jaz pa zadaj. Ko je zagledal visoko travo in na drugi strani cesto, si je rekel: “Ne bom vozil počasi, ker se bom na visoki travi ustavil.” Ko se je odpeljal čez travnik, se je zgodila nesreča. V tistem trenutku je izgubil tla pod sabo, padel v potok in se udaril v krmilo kolesa. Nato sem se pripeljal jaz. Videl sem ga mokrega in sem se začel smejati, ker sem mislil, da je samo padel v vodo. Ko pa se je začel jokati in mu je z ust, nosu, ušes in ran tekla kri, sem se ustrašil. Na srečo je imel telefon in sva poklicala starše. Hitro so prišli in ga odpeljali domov.

Ko smo ga naslednji dan peljali v bolnico na slikanje, so ugotovili, da ima vnetje trebušne slinavke. Če ne bi bilo zdravnika, ki ga je operiral, bi lahko umrl. Tako se je vse srečno končalo.

Gal Kordež, 6.b

Sonce danes ni vzšlo.
Oblaki so nebo prekrili,
sonce so iz neba zrinili.
Sonca zjutraj ni bilo.

Vsi želimo videti sonce,
da bi se malo razveselili
in srečo v naša življenja spustili.
Sonce, prikaži se!

Sonce vedno znajde se.
Oblake bo premagalo
in hitro se prikazalo.

Sonce se odkrilo je,
oblaki so zbežali
in mi smo se nasmejali.

Eva Zelnik, 8.a

V petek, 5. 2. 2016, smo si ob kulturnem dnevu v kinu Kolosej ogledali film z naslovom Moja sestra suhica. Film mi je bil zelo všeč, saj je imel zelo zanimivo vsebino.

Pripoveduje o dveh sestrah, ki sta si zelo različni, mlajša Stela je močnejše sorte in je zelo občudovala svojo starejšo sestro Katjo, saj je suha, gibčna in lepa. Ampak ni vedela, kaj sestra vse počne za njen lepi videz. Mlajša sestra je bila tudi zaljubljena v učitelja drsanja, ki je treniral njeno sestro. Nekega dne, ko je imela Stela rojstni dan, so odšli v restavracijo in tam je ugotovila, da njena sestra bruha po vsakem hranjenju. Ko je to videla, jo je tako skrbelo za Katjo, da je odšla do psihologinje na njeni šoli. Psihologinja ji je povedala, da je to, kar počne njena sestra, smrtno nevarno. Nato je to povedala njenim staršem in tako so odšli na vikend v naravo. Od tod je Katja zbežala. Vsi so jo klicali, nato jo je Stela našla na drsališču. Tam je tako padla, da se je udarila v glavo in omedlela. Zbudila je se v bolnici. Stela je Katjo obiskala in ji prinesla rože. Tako sta se pobotali, saj je sestrska vez zelo močna in premaga marsikatero oviro v življenju.

Film bi priporočala vsem, ki radi gledajo filme, jih ta tema zanima in imajo radi dramo.

Sara Mohorko, 7.a