Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Iz dneva v dan jim je bilo življenje težje, saj so jim zaloge hrane pojenjale. Oče siromak se je zato odločil, da gre v mesto in si poišče službo. Preden je odšel, pa je še dejal, da se vrne pred mrakom. Zmračilo se je, otroka Miho in Meto je vsako minuto bolj skrbelo. Bila je že trdna tema, a očeta še ni bilo nazaj. Strah ju je bilo oditi sama v gozd, zato je bilo vse, kar sta lahko naredila, čakanje v upanju, da se bo oče vrnil. Nato sta zagledala petelina, ki je v kljunu nosil zlato zrno. Miha si je zrno začel ogledovati in zdelo se mu je, da bolj kot ga gleda, bolj se svetlika. Naenkrat pa je nekdo potrkal na vrata. Meta je odprla vrata in zagledala gospo srednjih let in drobne postave, ki jo je veselo gledala. Gospa jo je vljudno prosila, če lahko vstopi in otroka sta ji, sicer s težkim srcem, dovolila. Vstopila je, si privoščila kozarec toplega mleka in začela pripovedovati zgodbo o zlatem zrnu. Pripovedovala je doživeto in tako hitro, da sta jo otroka komaj dohitevala. Uspelo jima je razumeti, da je zlato zrno zelo poseben košček zbirke, ki je last Smaragdnega kralja. Najditelju naj bi ponujal zelo veliko nagrado. Otroka sta bila navdušena in sta gospo vprašala, kdo v resnici je in kako je izvedela vse to. Zaupala jima je, da ji je ime Florisa in da to ve, ker je bila nekoč pomočnica Smaragdnega kralja. Predlagala jima je, da se naslednje jutro vsi skupaj odpravijo do gradu. Otroka sta prikimala, a v mislih sta še vedno pogrešala svojega očeta. Naslednje jutro so se odpravili proti gradu. Miha in Meta sta bila zelo presrečna, ko sta na poti zagledala svojega očeta. Povedala sta mu celotno zgodbo o zatem zrnu, on pa jima je povedal, da ga tako dolgo ni bilo nazaj, ker se je zaljubil v Heldo, njuno novo mačeho. Heldo pa je od tistega trenutka naprej zanimalo samo še zlato zrno in sklenila je, da ga bo ukradla. Znočilo se je in vsi skupaj so na sredi poti legli k počitku. Helda ni zaspala, ampak je ukradla zrno. Ko so se vsi zbudili, so ugotovili da ni Helde in niti zrna. Odhiteli so do gradu in tam zagledali Heldo z zrnom. Vzeli so ga nazaj in ga izročili kralju. Dobili so devet diamantov, sto cekinov, veliko hrane in še veliko hišo, v kateri lahko udobno živijo. Oče se je razšel s Heldo in poročil s Floriso. Miha in Meta pa sta dobila še bratca in sestrico.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.

Ajda Rojko, 6.a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Imeli so tudi velik vrt, na katerem je bilo veliko dela. Oče ga je okopaval, otroka sta pobirala pridelke, petelin pa je hodil sem in tja. Naslednji dan pa ni bilo vse po starem. Oče se je odločil, da gre v star gozd nekaj poračunat. S seboj je vzel le kos kruha in rekel: “Vrnem se zvečer.” Otroka sta tisti dan počistila hišo, nahranila petelina, ki je sedel cel dan na mestu ter pripravila okusno malico za vso družino. A nekaj ni bilo prav. Že se je stemnilo, a očeta ni bilo nikjer. Zato sta se odločila, da ga poiščeta in da petelina vzameta zraven.

Ko sta ga vzela v naročje, se je na mestu, kjer je sedel, pojavila zlata škatlica, ki sta jo takoj odprla. V njej so bila tri običajna peresa. Otroka sta si zaželela, da bi lahko prosila mamo za nasvet glede očeta in peres. Tako je tudi bilo. Pokazala se je ženska srednje postave z dolgimi kodrastimi črnimi lasmi, modrimi očmi in belo spalno obleko. Odgovorila je na vsa njuna vprašanja, tudi to, da peresa izpolnjujejo želje. Nato sta jo objela in že je ni bilo več.

Po tem dogodku, sta si zaželela vroče mleko in piškote, pa tudi to, da bi bili od sedaj naprej bogatejši. Peresa so želji uresničili. A pozabila sta na to, kar jima je povedala mati. O teti Helgi, ki že od rojstva išče ta peresa in da morata želje previdno izbirati, drugače ju bo izsledila in ju lovila do konca življenja. A bilo je že prepozno. Stala je pred vrati s svojo ptičjo piščalko. Ker sta videla pred vrati le ubogo ženico z nič zlobe, sta jo spustila naprej. Ponudila sta ji mleko in piškote, a je odklonila, saj je bila na dieti.

Medtem ko sta otroka stekla v kuhinjo pogledat, ali imata še kaj čaja, je ženica malo pobrskala po hiši. A ko sta prišla nazaj, ženice več ni bilo. Pokukala sta v vse prostore, ki pa jih ni bilo veliko, a nikjer je nista našla. Hitro sta vzela tri peresa in starega petelina ter odhitela v star gozd. Po kratkem času sta ugotovila, da je bila uboga ženica brez zlobe v resnici Helga iz materine zgodbe o peresih ter da so ju peresa varovala pred njo. Nato sta hodila naprej po poti in iskala očeta.

Malo naprej sta zagledala črno kočo s tremi vrati, sedmimi okni in desetimi dimniki. Na verandi je bilo na stotine mrtvih vran. Iz koče je bilo slišati, da je nekdo vpil: “Na pomoč, na pomoč…”. Po glasu sta vedela, da je to njun oče. Splazila sta se k oknu in ga počasi odprla. Iz obešalnika sta vzela šop ključev in očeta spravila iz kletke. Oče jima je povedal, da ga je Helga poklicala sem v star gozd in ker ni imel zraven starega petelina, ga je zaprla v kletko.

Zaradi tega so skovali načrt, kako ji bodo vrnili za vse, kar je komu kdaj naredila. Ko je teta Helga vstopila v kočo, sta si otroka zaželela, da bi jo ovila veriga in bi ji lepilni trak zalepil usta. Oče ji je ukazal, naj poklekne in ji rekel, naj v roko prime glasbilo, ki ga ima v žepu. Iz svojega žepa je potegnil nož in ji iz roke vzel ptičjo piščal, ki jo je narezal na kolobarje. Otrokoma je naročil, naj si zaželita, da bi teta Helga postala drug človek in da bi za sedmimi gorami zaživela na novo. Veriga in lepilni trak sta popadala na tla, Helga je rekla hvala in že je izginila.

Kmalu zatem so se star petelin, siromak in otroka vrnili domov, kjer ni bilo več raztrgane bajte, pustega vrta ter starih dreves, ampak prelepa palača obdana s čarobnimi živalmi in mavrčnimi rožami na vrtu.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Otroka in siromak so ga imeli zelo radi in so za njega zelo dobro skrbeli. Čez nekaj let si je siromak našel ženo, katera se je k njemu tudi preselila. Otrokoma siromakova žena ni bila všeč, saj ju je vedno ignorirala in jima ni odgovorila, če sta jo kaj vprašala. Počutila sta se, kot da ne obstajata. Siromakova žena pa tudi ni imela rada petelina, celo sovražila ga je. Ni hotela, da ga siromak ali otroka nahranijo, čeprav je vedela, da ga nahranijo vedno na skrivaj. Enkrat je bila žena že zelo jezna na njih in je bila odločena, da se jim bo maščevala, zato je pozno zvečer, ko so že spali, vzela petelina in ga skrila v temen gozd, sama pa se je preselila v drugo vas. Naslednje jutro so siromak in otroka opazili, da ni petelina, ampak to ni bilo edino, zmanjkalo jim je vseh zalog hrane, vode, stvari in vsega kar so imeli. Ko so imeli petelina, so imeli stvari, ki so jih rabili, petelin jim je na nek način prinašal srečo. Ker so vedeli, da ga je vzela žena. so se odločili ga poiskati, začeli so na jasi, tam pa so našli le ptička, ki jim je povedal, kam ga je skrila, povedal jim je tudi, da če hočejo priti tja, morajo pred magičnim drevesom trikrat zaploskati, saj bodo ga le na ta način našli. Ptičku sta se otroka zahvalila in so se takoj odpravili v tisti gozd. Ko so prispeli, je siromak padel čez vejo in so mu pritekle tri kapljice krvi. Pot so nato nadaljevali in ko so prišli do magičnega drevesa, so zaploskali in odprla so se vrata do travnika, na katerem so našli petelina. Vzeli so ga domov in so bili zelo veseli.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že zdavnaj umrli.

Tia Heler, 6.a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim, je že dolno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Ko sta otroka že zrasla, sta se odločila, da bosta odšla v sosednjo vas k peku in ga prosila, če lahko delata pri njem. Pek ju je z velikim veseljem sprejel in jima ponudil veliko plačilo. Otroka sta bila vesela, da sta dobila službo in da bosta zaslužila denar. Ko sta že tri mesece delala, sta se odločila, da bosta odšla obiskat očeta. Vzela sta plačilo in rekla, da se bosta še vrnila.

Čez en dan sta se izgubila. Postalo ju je strah. Ko sta iskala pot iz gozda, sta srečala lisico in jo vprašala, če ve, kako se pride iz gozda. Lisica jima je odgovorila, da če ji bosta dala en dinar, jima bo povedala. Otroka sta se se strinjala in lisici sta dala dinar. Lisica jima je povedala, da če bosta odšla sto korakov levo, bosta prišla do drevesa, pri katerem morata desetkrat potrkati in iz drevesa jima bo padel želod. Z njim morata ravnati previdno, ker če želod pade na tla, se mu izničijo vse čudežne moči. Ko sta prišla do drevesa, sta naredila, kakor jima je naročila lisica, ampak želod ni padel iz drevesa. Otroka sta se začela spraševati, kako to, da želod ni padel iz drevesa. Nato sta vprašala zajca, če ve, kako se pride iz gozda. Tudi zajčku sta dala dinar in jima je povedal, da morata iti še pet korakov levo in prišla bosta do drevesa, pri katerem bo res padel iz njega želod. Zajček jima ni lagal in iz drevesa jima je padel želod. Otroka sta bila srečna, zaželela sta si, da se njima pokaže pot do doma. Otroka sta šla po poti, ki jima jo je povedal želod. Preden sta prišla do doma, sta na poti srečala njihovega petelina, ki je tako glasno kikirikal, da se ga je slišalo čez devet morij in devet gorovij.

Petelin ju je varno pospremil do doma in ko je otroka zagledal oče, ju je bil tako vesel, da je pripravil zabavo, ki je trajala sedem dni in sedem noči. Nič jim ni manjkalo, saj karkoli so si zaželi, se jim je uresničilo. Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo če še niso umrli.

Karolina Pernek, 6. a

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak z dvema otrokoma. Mati jim je že davmo umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Nekega dne je siromak naročil petelinu, naj poskrbi za otroka, on pa gre s trebuhom za kruhom. Že naslednji dan se je poslovil od otrok in petelina ter se odpravil na pot. Hodil je tri dni in tri noči in končno prispel do vasi. Med hojo je zagledal en krajcar in ko je prišel do vasi, si je kupil štruco kruha. Usedel se je na travo in začel jesti. Nenadoma pa je k njemu prisedel neznanec, ki je bil prav tako siromak, prosil ga je za štruco kruha, on pa mu v zameno da zlat oreh, ki mu bo izpolnil pet največjih želja. Siromak se je s to ponudbo strinjal in mu je dal štruco kruha, on pa je dobil zlat oreh. Siromak si je takoj zaželel svojo največjo željo in sicer, da bi imel hišo sredi gozda. To pa se mu je takoj izpolnilo, prvi dan je bil v svoji koči sam, naslednji da pa je odšel domov po otroke. Hiša pa je bila premajhna zato je mogel petelina pustiti. Skupaj so živeli srečno v hiši sredi gozda.

A otroka sta pogrešala petelina, siromak pa ni mogel gledati žalostnih otrok, zato se je zvečer pritihotapil za hišo in si zaželel petelina in malo hiško za petelina. Takoj se je pred njim pojavil petelin, za petelinom pa zelo majhna hiška za petelina. Ko sta se otroka zjutraj zbudila, sta bila presrečna, da ga spet vidita in spet so vsi srečno živeli. Nekega dne pa je siromak naročil otrokoma, naj gresta v vas po štruco kruha in otroka sta se odpravila. Siromaka pa je začelo skrbeti, ker otrok že en dan ni bilo domov, zato se ju je odpravil poiskat, a tudi on se je izgubil. Nekega jutra pa je petelin našel oreh, hotel ga je pojesti, a ga nikakor ni mogel in je še on pričel tavati po gozdu, da bi našel kaj za pod zob ter našel storž koruze, ki ga je odnesel siromaku. Ko ga je našel, mu je rekel, naj še vanj pove svojo željo. Siromak ga je upošteval in pred nijm sta se pojavila otroka. Skupaj so odšli domov. Za zadnji dve želji pa si je zaželel prečudovito ženo in večjo hišo v gozdu. In tudi to se mu je izpolnilo.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že zdavnaj umrli.

Ema Bračko, 6. a

Zajec je veselo skakljal po gozdu, nakar ga zagleda lisica in mu reče: “Ti boš moje kosilo.” Zajec plašen odgovori: “Imejva tekmovanje in če jaz zmagam, se ti ne prikažeš več tu in če zmagaš ti, sem jaz tvoje kosilo.” Začneta tekmovati, zajec je precej hitrejši od lisice. Nakar se požrešna lisica domisli prevare, saj pozna bližnjico do cilja. Lisica urno drvi po bližnjici, že je skoraj na cilju in zagleda volka, ki jo požre.

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Pia Turk, 7.b

Galjot Jožef je vozil galejo, ker je prekršil zakon in je bil obsojen na veslanje. Njegova največja želja je bila, da bi še enkrat prišel domov k svoji družini. Prosil je boga, da bi začel pihati veter.

Čez nekaj časa je zapihal močan veter in galejo je zaneslo na kraj morja. Potem pa je zagledal mladeniča in ga vprašal, če ve, kako je pri njemu doma. Mladenič je vedel in mu povedal, da bo njegov sin postal duhovnik, hčerka se moži in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je naročil mladeniču, naj njegovemu sinu da zlatnik, hčerki zlat prstan, ženi pa naj sporoči, da je še živ in da bo kmalu prišel domov. Potem je mladenič naenkrat izginil in galjot je ostal sam, ni vedel kako naj pride domov, zato je spet prosil boga za pomoč.

Medtem pa je mladenič prišel na galjotov dom. Sinu je dal zlatnik, hčerki zlati prstan, ženi pa je sporočil, da je galjot še živ in da bo kmalu prišel domov. Žena ni mogla verjeti, da je njen galjot še živ in ni vedela, kaj naj naredi, saj ima novega moža, vendar galjota še vedno ljubi.

Galjot je medtem naredil nova vesla in v temi je plul z desetkratno hitrostjo. Boga je prosil, naj je to prava pot, ki ga bo pripeljala do doma. Čez sedem dni je zagledal kopno. Upal je, da je tukaj njegov dom in čez nekaj časa je res zagledal svojo hišo in bil je presrečen. Potrkal je na vrata in odprla mu je žena, ni mogla verjeti, da je njen galjot še živ in takoj je vedela, da je on njena edina ljubezen.

Takoj se je ločila od prejšnjega moža in z galjotom sta živela srečno dokonca svojih dni.

Larisa Vauhnik, 8. b

Nekoč je živel moški po imenu Galjot, ki je vozil galejo in že zelo dolgo ni videl svoje družine. Vsak dan je prosil Boga, da bi še enkrat na suhem stal in da bi še enkrat videl svojo družino.

Galeja je končno dosegla kopno. Galjot je srečal mladeniča,ki je poznal Galjota, zato ga je vprašal, če ve, kako je doma. Mladenič mu je povedal, da se njegova hčerka moži, da bo njegov sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je mladeniču dal denar za sina, zlati prstan za hčerko, ženi pa je napisal pismo.

Mladenič je odnesel te darove h Galjotovi družini. Ko je Galjotova žena dobila pismo, se je zelo razveselila. V pismu je pisalo:

Draga Mojca!

Če bereš to pismo, si spoznala mladeniča, ki mi je povedal, kako je doma. Zelo sem srečen zaradi hčerke, ki se bo poročila in zaradi sina, ki bo postal duhovnik. Slišal sem, da si se ponovno poročila in upam, da si srečna. Jaz se ne bom več vrnil domov, ker vidim, da je vse v redu. Nekje bom začel novo življenje.

Z ljubeznijo,
tvoj Galjot

Ko je Mojca to prebrala, se je zjokala, saj je bila vesela, da je njen mož še živ, ampak žalostna, ker ga nikoli več ne bo videla.

Nekega dne, ko se je Mojca sprehajala po mestu, je videla Galjota, ki je zavil v majhno ulico. Odločila se je, da mu bo sledila. Prišla je do majhne pekarne, kjer je videla Galjota, ki je tam delal. Ko jo je zagledal, so se mu ulile solze, saj je bil presrečen, ker jo je spet videl. Mojca se je takoj naslednji dan ločila od novega moža in se ponovno poročila z Galjotom.

Skupaj sta živela srečno še dolgo za tem.

Nika Petrišič, 8.b