Krjavelj se je v ponedeljek odpravil v vaško krčmo na rdeče vino. Ko je vstopil, so vsi dvignili pogled in ga pozdravili: “Bog, prijatelj naš,” je rekel gospod pri drugi mizi. “Prisedi in povej kakšno dogodivščino iz tvojih mladih let,”  je rekel gospod Janez. Krjavelj je bil že malo vinjen, a je vseeno prisedel. Krjavelj se je vprašal: “Hmm, kje naj začnem?” “Na začetku,” je zabavno odvrnil natakar Saško. Ves smeh niti za hip ni zmedel Krjavlja.

Krljavelj je začel: “Nekoč smo jaz in moja posadka pluli po širnem morju, bil je večer in bilo je zelo mrzlo, da so nam kar zobje škripali: Zzz,zz,zzz,” je povedal Krjavelj. A naenkrat smo s posadko zaslišali čudovito petje siren, zato nas je mamilo, da bi jih obiskali, ampak mi sploh nismo vedeli, da nas to pelje v past,” je začudeno povedal Krjavelj. “Kaj pa se je potem zgodilo?” je vprašal natakar Saško. “In ko sem prišel k sebi, sem zakljical: Fantje!, a se je v odgovor le v daljavi slišal odmev: fantje, fantje, fantje,” je povedal
Krjavelj. “Nato sem vzel školjke in jih vrgel v usta sirenam in nato se je zaslišalo le: čri, čri, čri, zato smo vsi pobegnili,” je veselo povedal Krjavelj.

“Zato si pa zaslužiš vino Krjavelj,” je povedal natakar Saško in nato je vinjen Krjavelj odšel bog ve kam.

Melanie Žlahtič, 6. a

Krjavelj si je nekega vročega dne zamislil: “Kako bi bilo, če bi lahko imel svojega slona, ki seka drva?” Ampak po vsaki neumni zamisli so sosedje morali komentirati: “Pa daj no, kako bi te to blo!” “Vse je možno z mojo znanostjo,” je rekel Krjavelj. Nato se je zgodilo nekaj tako čudnega. Krjavelj je padel na tla, kot da bi ga kdo ustrelil. Vsi so šli po svoje telefone, ampak so se spomnili, da jih nimajo. Zato so vsi hiteli v bolnico in ko so vstopili, so bili tako zadihani, da jim je medicinska sestra dala vodo ter vprašala: “Ja, kaj pa vi tako zadihani, saj niste tekli iz vasi do sem, kajne?” “Žal nam je, ampak smo,” so vsi izmučeno odgovorili ter se vprašali, zakaj ne določijo enega, ki bo prvič odgovoril, nato naslednji itd.” “Kje pa imate telefone?” je vprašala sestra.”Nimamo jih, ali izgleda, kot da jih imamo?” so vzkliknili. “Cmok, cmok, cmok,” je rekla sestra. “No, naš prijatelj oz. sosed je medtem ko nam je v kabini pripovedoval, padel na tla, kot da so ga ustrelili,” je povedal prvi izbranec po imenu Anžek. “Resno, tvoje ime je Anžek?” je bila presenečena sestra.” Meni pa je ime Jeff,” je rekel Jeff. “OK,” je bilo edino kar je prišlo iz ust sestre. “No, gremo k temu Krjavelju!” je rekla sestra.

Tri ure kasneje…

“Tukaj, tukaj v naši kabini!” je vzkliknil Jeff. Ampak ko so vstopili, niso videli nikogar, pa še tema je bila! Ampak ko so vsi naredili en korak naprej, se je vse spremenilo.
“Presenečenje!” je zavriskal Krjavelj. “Mi smo za nič tekali vse od mesta!” so vsi razburjeno rekli v en glas. Krjavelj pa umirjeno: “Umirite se, šli ste z dobrim razlogom, da sem imel možnost pripraviti zabavo za Stevov rojstni dan!” “No, potem pa vse najboljše Steve!” so vsi zavriskali v en glas.

Tim Graber, 6.a

V Krjavljevi koči smo se vsi zbrali za poslušanje zgodbic. Tako je začel: “Povedal vam bom, kako sem mačko naučil voziti.”

Bilo je nekega lepega popoldneva. Rekel sem sosedu: “Če bo kaj ropotalo, sem jaz, mačko učim voziti.” Začel sem lepega sončnega ponedeljka. Mačko sem komaj spravil na kolo. Posadim jo na kolo in ji pokažem, kako se goni. Mačka začne poganjati in BUM, BUM, BUM! Mačka se je zaletela v ograjo. Na srečo je cela. Pozabil sem ji pokazati, kje se zavija, zavira in ji pozabil znižati sedež. Vse sem ji naredil, ampak BUM, BUM, TRESK! Tokrat pa se je zaletela v avto ponesreči. V tretjem poskusu pa mu je uspelo, zato sem bil zelo vesel, da se je naučila v enem dnevu. Zavriskal sem: “Juhuu, juhuu, juhuu!”

Tako sem mačko naučil voziti kolo.

Lara Klemenčič 6.a

“Krjavelj se je spet odpravil v krčmo. Že ob prihodu so ga vsi po vrsti pozdravili: “Hej, kako si kej?” Krjavelj jim je razposajeno odvrnil: “Dobro, dobro.” Nekaj časa so se pogovarjali in že je beseda nanesla na hrano.

V tistem trenutku je neki moški, verjetno malo vinjen, na glas kriknil: “Jaz plačam, ha, pha, phahaa!” “Kaj pa jim boš plačal?” je vprašal krčmar. “Celega pečenega prašiča, ha, pha, phaha!” “No, ko smo ravno pri prašiču. Spomnil sem se, kako sem enega zajahal,” je začel Krjavelj. “Obeta se zgodba,” so v en glas dahnili možje v krčmi. Krjavelj je nadaljeval: “Ko sem prvič prišel na kmetijo, sem bil star okoli 10 let. Oče mi je razkazal že krave, ovce ter piščance, ki so se oglašali podobno kot jaz, kadar govorim ko. Bile so že tečne s tem: “KO, KOOOO, KO, KOOOO, KO, KOO!” Pa sem jih vprašal – Ko kaj, kdaj? Niso mi odgovorile.” Vsi v krčmi so planili v smeh. “Kako si bil neumen! Ha, ha, ha, ha!” Niso mogli nehati, dokler ni Krjavelj povzdignil glasu: “Nisem še končal!” Takoj so utihnili. “No, dobro, kje sem ostal? Aaa, že vem! Niso mi odgovorile. Potem sva šla z očetom še do prašičev. Bili so zelo zabavni – skakali so v blatu, to se je čulo: ploskks, ploooops, pljuskkk, blup, blup. Oče me je pospremil še do konjev. Bili so zelo veliki. Oče me je posadil na lisastega. Bilo je kratko, ampak sladko, saj sem po nekaj sekundah padel z njega. Mislil sem si: Lažje bi bilo jahati nekaj manjšega in počasnejšega. Spomnil sem se na prašiče. Očetu sem rekel, da grem v hišo, v bistvu pa sem še v hlev k prašičem. Sedel sem na prvega, ki sem ga videl in se oklenil njegovih ušes. Pa sva tekla in tekla in tekla še več in se je čulo tako: rop – plap plap, rop – plap plap, rop – plooooop plaaaap. Prašič se je kar naenkrat ustavil – očitno je imel dovolj, jaz pa hop, v blatno lužo. No, tako sem vsaj mislil, dokler ni po me prišel oče in mi z smehom razložil, da to ni blato, ampak gnoj. Meni se to ni….,” “Ha, ha, ha, smrdljivec mali!” so se zakrohotali možje iz krčme. Tisti, ki je bil največji in v najbolj razcapanih hlačah, je dejal: “Raje ne pripoveduj več, osmešil se boš. Ha, ha, ha!” Krjavelj pa se ni pustil motiti. “Ti boš pa izgubil hlače, saj so tako že čisto razcapane. Sto bilk na travniku in dva kosmata medveda, o bog, dajte že mir! Nisem še končal!” se je razburil Krjavelj. “Kje sem ostal?” je vprašal Krjavelj. “Pri tem, kako si smrdel,” se je zadrl nekdo iz množice. “Seveda, hvala. Meni se res ni zdelo smešno, kajti koža me je pekla, pa še smrdel sem. Izmučen sem se namenil k potoku, da bi se umil. Bil je kakih 300 korakov oddaljen. In jaz hodim, hodim in še hodim. Nato slišim za sabo: mhhhrmh, mhhhhrrr, hhrmmnhrtttt… Jaz gledam, gledam in ni nič. In spet čujem: hrhhm, hrrrrrrrrrrrrrhmmmm! In spet hodim in hodim in poslušam in voham, a voham samo sebe. Končno pridem do potoka. Se obrnem in vidim za sabo tistega prašiča, ki sem ga zajahal.” “Pa prav tistega?” vpraša nekdo iz množice, ki se je med pripovedjo zbrala v krčmi. “Ja, prav tistega,” nejevoljno odvrne Krjavelj. “Prav tisti prašič se je zlobno obrnil proti meni in me jezno pogledal in stekel za mano. Jaz sem tekel, kot so me noge nesle. Najprej sva dirkala mimo starega drevesa, nato pa sva zavila v gozd. Mislil sem, da sem se ga znebil, a sem se motil. Stal je pred mano in jezno pihal vame: phhhrhm, ppphhhmmmm, phhrhrhrmmhrmhhh! Jaz pa se spomnim na šalo in mu rečem: Glej, žirafa! In on pogleda. Kako naiven prašič, si mislim in tečem stran. A prašič se ni dal, zaletel se je vame in padel sem. V tistem trenutku sem zavpil na ves glas. Prašič se je ustrašil in stopil korak nazaj. Hitro sem splezal na drevo in tam tudi ostal.” “Je to to?” je vprašal eden iz med tistih, ki so poslušali že od začetka. “Ne, ampak skoraj,” je odvrnil Krjavelj. “Na drevesu sem prespal. Ko sem se zbudil, je bilo še vedno svetlo. Tudi prašič je zaspal, a se še ni zbudil. To sem izkoristil. Skočil sem z drevesa in se potiho odplazil stran. Ko sem bil že skoraj pri kmetiji, me je prešinila misel: Ubogi mali prašič, kaj če ne bo več našel domov!? Prašiča sem se sicer bal, a me je skrbelo zanj. Odpravim se nazaj v gozd in ga začnem iskati. Kar dolgo sem ga iskal, kajti zapomnil sem si samo to, da spi pod drevesom z listi. To pa mi ni ravno pomagalo, saj so vsa drevesa imela liste. Ko sem ga končno našel, je še vedno spal. Izgledal je kot kak dojenček – bil je prisrčen. Nekje na poti, v gozdu, sem našel vrv in jo vzel s sabo. Dobil sem idejo. Ko je prašič spal, sem mu okoli vratu zavezal vrv – ne premočno. Zaradi porivanja in vezanja se je prašič zbudil in čisto ponorel. Skakal je na vse strani. Sedel sem nanj, se močno primil uzde in zavpil: Hoj prašiček, čez tist’ griček, naj se ti ne odpuli, vmes pa še mal’ trav’ce pomuli! Šlo je dobro, potem pa sva zavila k potoku in že sem bil cel moker in nisem se rabil umiti. Priskakljala sva domov k očetu. Ko me je zagledal, je rekel: Glej, glej! Si se le umil in še prašič je čist! Zagotovo si si zaslužil nagrado. Šel je v hlev in kar nekaj časa ga ni bilo. Postalo mi je dolgčas, zato sem peljal prašiča v ogrado. Oče se je vrnil s koščkom kruha in polnim kozarcem kravjega mleka. Rekel je, da ga je ravnokar namolzel in da je še sveže. Ni mi bilo treba reči dvakrat, kar takoj sem zagrizel v kruh in ga poplaknil z mlekom. Bilo je odlično! Že dolgo nisem jedel česa takega!” je svojo povest zaključil Krjavelj. Poslušalci, ki se jih je med zgodbo kar nekaj nabralo, so zaploskali.Krjavelj se je priklonil: hvala, škrip škrip, hvala, škrip škrip. “Vsak dan bi te lahko poslušali,” se je oglasil nekdo iz množice. “Jaz tudi, jaz tudi!” so vsi po vrsti vzklikali ljudje. “Hvalo, no,” se je skromno nasmehnil Krjavelj. Pogledal je na uro in kriknil: “OOOOOOOOOOjoj, je že čez šesto! Domov pojdem nahranit živalce in zalit rastline! Adijooo!” je zasopihal Krjavelj.

“Prihranite mesto zame tudi jutri!” “Adijo Krjavelj, pa zbogom prijatelj!” so se v en glas poslovili možje v krčmi.

Mia Miholič, 6. a

Krjavelj je star siromak, ki živi v skromni hiški ob robu gozda. No, ima pa za družbo mačko, ki ga vsako jutro pozdravi z glasnim: »Mijav!« Zato se je Krjavelj odločil: »Nisem ti še dal imena, ampak ker toliko mijavkaš, boš kar Mijavka.” Mijavka je bila zadovoljna.

Nekega dne je bilo Krjavlju dolgčas. Opazoval je Mijavko in zdelo se mu je: »Ta mačka ima skrit talent in izvedel bom, kaj je to.« Dolgo je poskušal. Prvi dan je poskusil, če je ta skrit talent mogoče kuhanje, a ta načrt je splaval po vodi. Mijavka se je samo igrala z lonci in kuhalnicami, posodo polno vroče vode pa prevrnila na tla. Slišalo se je samo: »Štrbunk!«. Drugi dan je pomislil, da Mijavka mogoče obvlada igranje kitare, a glej, naredilo je: »Dojnk!« in vse strune na kitari so počile. Čez nekaj dni, po dolgem času razmišljanja, ga je prešinilo: » Mijavko bom naučil voziti kolo!« V hiški je iz starih delov avtomobila kar sedem dni sestavljal majhno kolo. Sedem dni zapored se je iz njegove hiške zato slišalo: »Bzzzzz,« pa tudi: »Bum, bum, bum!« in: »Kh, kh, kh.« No, osmi dan mu je le uspelo. Mačko je posadil na kolo in jo spustil po hribu. »No, pa sem ga le odkril!« je vzkliknil.

To zgodbo je še dolgo časa v koči pripovedoval poslušalcem, polnim pričakovanja.

Ajda Rojko, 6.a

Mislim, da že vsi poznate starega vojščaka Krjavlja. Pripoveduje zelo zelo zanimive zgodbe in ena od teh je tudi, kako je kozo odvadil jesti sosedovo deteljo. Glasi pa se tako:

Nekega sončnega dne je Krjavelj opazil svojo kozo Micko, kako pri sosedu nekaj žveči. Pri sebi si je mislil: “Uboga revica, že dolgo te nisem spustil ven in ti dal kaj za jesti.” Nekaj časa jo je še opazoval nato pa ji rekel: “Malo se še napasi, potem pa priskakljaj nazaj v hišo.” In to se je tudi zgodilo. Okrog sedme ure zvečer se je koza odpravila noter. Za njo se je še slišalo le pojnk, pojnk, pojnk,… Naslednji dan je Krjavelj svojo kozo spet spustil na dvorišče in takoj se je zapodila na sosedov vrt, kjer rastejo detelje. Enako kot prejšnji dan, ji je Krjavelj rekel: “Ko se boš najedla, pridi nazaj v hišo.” In ko je ura odbila sedem, se je slišalo pojnk, pojnk, pojnk, a tokrat bolj glasno. Krjavelj je kozo Micko spustil na dvorišče še naslednji dan in ta dan ji ni rekel, naj se vrne noter, ko se bo najedla, ampak jo je zaklenil ven, saj se mu je zdelo čudno, da je vedno prišla ob enaki uri v hišo. Ura je že spet odbila sedem in koza se je hotela vrniti v hišo. Ugotovila je, da so vrat zaklenjena, zato se je vrnila na sosedov vrt. Ta dan je koza zelo glasno cmokala, tako, da je ta zvok: cmok, cmok, cmok v svoj hišo slišal sosed, ki pa ni bil preveč navdušen in zato je zavpil: “Spet ta neumna koza žveči mojo deteljo!!!!” Od jeze je postal ves rdeč v obraz. Jezen sosed si je v mislih spet rekel: “Saj ni kriva koza, kriv je njen lastnik, ki še za sebe ne more skrbeti, kaj šele kozo.” Krjavelj, star vojščak, pa je že pozabil na Micko, svojo kozo, tako, da je zaspal, a ravno, ko je sanjal najlepše sanje, ga je prebudilo tok, tok, tok, tok, trkanje soseda. Hitro se je vstal in odhitel k vratom, saj ni imel veliko obiskov. Odprl jih je na stežaj in zaspano rekel, ko je videl soseda: “Kaj, kaj, kaj je tako pomembno, da me budiš sredi najlepših sanj?” Sosed mu je odgovoril: “Nič kaj, kaj, kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavelj je šel po svojo kozo in soseda nato vprašal: “Kje pa je kakšna koza, nikjer je ne vidim? ” Sosed je postal v obraz še bolj rdeč in Krjavlju je šlo že zelo na smeh. Nato je sosedu pred nosom zaloputnil vrata in se še naprej smejal tako, da je cela ulica slišala samo: “Hahaha, hhaahhaa, haha,…” Naslednji dan se je odločil, da bo svojo kozo Miciko odvadil jesti sosedovo deteljo in ker se ni spomnil druge rešitve, jo je privezal na povodec in povodec je privezal okrog drevesa. Pod drevo pa je posadil deteljo, a ker še ni zrasla, jo je dopoldne ukradel sosedu, saj ga ni bilo doma.

Tako se je glasila njegova zgodba, ki pa jo še zdaj pripoveduje v krčmi.

Lia Horavt Zupančič, 6.a

S šolo smo odšli na izlet na Peco.

S sošolci smo sledili konju. Vsi sošolci so izginili v hosti in tako sem sam prišel do jame, v katero me je vodil konj. Šla sva po groznih stopnicah, prekritih s kožuhom. Prišel sem do velike sobe, v kateri so Kralj Matjaž, Martin Krpan in Prešeren igrali karte in pili rujno vince. Ko so me zagledali, so začeli preklinjati, nato so mi ponudili grozdni sok. Po nekaj urah smo se poslovili in sem odšel do avtobusa. Za spomin so mi podarili njihove karte.

Ko sem prispel do avtobusa, sem se zelo razveselil, saj so me tam čakali tudi moji izgubljeni sošolci.

Maj Garb, 7. b