V letošnjih poletnih počitnicah sem obiskala veliko zanimivih krajev. Najbolj mi je bil všeč izlet na Roglo, kamor smo se z družino odpravili v nedeljo, 13.8.2017.

Ko smo prispeli na Roglo, smo najprej obiskali pohorsko vasico z devetimi hišicami in cerkvico na sredini. Nato smo pot nadaljevali do razglednega stolpa, ki je visok kar 30 metrov. Razgled je bil čudovit. Tako smo se počasi vrnili nazaj in pomalicali. Čez čas smo si ogledali lesene skulpture pohorskih gozdnih živali, ki so bile oddaljene le nekaj metrov stran. Lahko smo se preizkusili tudi v hoji po vrvi. Kmalu pa smo se odpravili do jezera. Tam so bili poniji, katere smo lahko jezdili. Pripeljali so tudi koze in ovce in lahko smo jih božali ali hranili. Imeli so tudi razstavo malih domačih živali: zajčke, kokoške, purane in morske prašičke. Vse smo si ogledali in bilo je res lepo. S sestrico sva si zelo želeli, da bi se peljali s sedežnico in smo se. V smeri, kamor je peljala sedežnica, pa so se pasle krave in smo morali celo vožnjo poslušati, kako so mukale. Ko nas je sedežnica pripeljala, smo se še posladkali s pecivom in se počasi odpravili domov.

Preživeli smo lep dan, poln dogodivščin. Ostal mi bo v lepem spominu.

Nina Pečar, 9.a

Nekega dne smo se odločili, da bi preizkusili kaj novega in odšli na morje tudi na kakšno drugo celino. Rezervirali smo počitnice v Tuniziji in smo radovedni, kako bo in se veselili, da bomo tudi spoznali drugo kulturo in hrano.

Zbudili smo se zgodaj zjutraj in spakirali kovčke v avto. Odpeljali smo se na letališče v Ljubljano. Vožnja je bila utrujajoča in kar dolga. Avto smo parkirali v garažo in se odpravili s kovčki na letališče, kjer smo morali oddati prtljago. Čakali smo par ur in se lahko končno odpravili na letalo. Za nas vse je bilo to prvo letenje z letalom, a je bilo odlično. Na letalu smo tudi dobili na njihov način pripravljeno hrano, z drugačnimi začimbami. Let je bil dolg, a zanimiv, saj smo opazovali naravo iz neba.

Končno smo prispeli v Tunizijo, kjer smo se odpeljali z avtobusi do prtljage. Ko smo jo prevzeli, so nas z avtobusom odpeljali do hotela. Pot do hotela je bila zelo drugačna, saj tam ljudje vozijo zelo grozno in če bi hotel prečkati cesto, bi moral stopiti na cesto, ker ti nihče ne bo ustavil in počakal, kakor je navada pri nas. Končno smo prispeli do hotela in tam dobili ključe od sobe. Prišli smo v sobo in razpakirali stvari. Takoj smo se tudi preoblekli v kopalke in se odpravili kopat. Plaža je bila čudovita, ker je bila peščena in tudi voda je bila čista. Vsak dan smo se po vsakem obroku tudi kopali, ali se pa malo sprehajali. Spoznali smo tudi veliko prijaznih, zanimivih ljudi. Ob večerih so bile organizirani modne revije, aerobika in razne druge animacije.

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo šli predpredzadnji dan jahat kamele. So zelo lepe živali, ampak takrat so zelo smrdele, ker so ravnokar prišle iz pohoda in so jih že peljali na nov pohod. Videli smo, kakšne hiše imajo, kako živijo… Ogledali smo si tudi, kako živijo beduini. Potem pa nam je tam gospa pokazala, kako peče kruh. Izlet je trajal šest ur, tri ure tja in tri ure nazaj. Bilo mi je zelo všeč. Predzadnji dan sva se z bratom še tetovirala. Bilo je zelo lepo. Uživali smo zelo, saj je bilo za nas vse novo. Moral si se navaditi, kar ni bilo tako lahko. Zadnji dan smo spakirali stvari že zgodaj in se odpravili na letališče, kjer smo še nekaj ur čakali, a smo končno nato lahko šli na letalo in smo odleteli.

Vožnja nazaj je bila zanimiva, gledali smo okolico, otoke Hrvaške. Končno smo pristali doma. Šli smo po kovčke in plačali parkirnino. Kovčke smo odnesli v avto in se odpeljali v Trojane na kosilo, ker smo bili že zelo lačni. Po kosilu smo se odpravili domov in se spočili.

Na počitnicah sem zelo uživala, spoznala veliko novih ljudi in tudi njihovo kulturo.

Amadeja Fideršek, 9.b

Moje počitnice so se začele en dan prej kot počitnice sošolcev in sošolk. V noči iz 22. na 23. junij smo namreč odšli v Švico, natančneje v mesto Bern. Tja smo se odpeljali z avtom. Vozil je moj osebni voznik – moj oče. Na sovoznikovem sedežu je sedela moja babica. Najpomembnejši ljudje pa seveda sedijo zadaj. To sva bila midva z bratom. Do Berna smo se vozili približno 10 ur. Moj oče in babica sta bivala tam od petka do nedelje, midva z bratom Renejem pa sva ostala malo dalje.

Prvi dan je bil zelo naporen, ker sem bil utrujen od vožnje. Naslednji teden sva z Renejem začela delati oz. pomagati stricu v njegovem lokalu. Prvi teden sva se še navajala, saj nisva vedela, kje je kaj. Nekaj dni sva delala v kleti, kjer sva pomagala delati sladoled. Nato sva začela delati zgoraj, kjer sva stregla pijačo, delala palčinke in se poskušala učit nemščine na tak način, da sva se pogovarjala z gosti. Moja najljubša gostja je bila »frau Obrli«, saj mi je vedno pomagala pri jeziku. Za svoja leta se kar dobro drži. Stara je namreč 89 let. Naslednje tedne sva se kar dobro znašla. Do lokala sva se vozila s tramvajem. Prve dni me je bilo zelo strah, saj sem se bal, da bom pozabil izstopiti ali pa šel na napačen tramvaj. V Švici sva se poleg dela tudi zabavala, saj tam živi tudi najina sestrična. Enkrat sem bil v njenem salonu in tam sem spoznal Slovenko. Nisem mogel verjeti, saj sem lahko spregovoril nekaj besed v slovenščini. Nato je prišla druga stranka, ki je bila lastnica kina. Nosil sem lake za nohte, njej je bilo to všeč in nama je s sestrično dala brezplačne vstopnice za film v kinu. Šli smo v kino in gledali smo nemi film, saj sicer ne bi nič razumel. Enkrat smo se šli tudi kopat, kjer mi je Rene razbil ustnico na dveh mestih. Tam smo šli jest in tudi tam smo srečali Slovenko. Vsako nedeljo smo imeli večerjo pri sestrični. Kuhal je njen fant, ki je Italijan. Vsakič so bile za predjed testenine, ki jih je pripravil na sto in en način. V Švici sem dobil zelo veliko izkušenj in naučil sem se tudi dosti novih besed. Užival sem maksimalno.

30.7.2017 smo se vračali domov. Prišli smo zvečer. Zelo sem že pogrešal dom in Slovenijo. Naslednji dan sem se šel s prijateljico iz Prekmurja kopat na kopališče v Veržeju. Kopala sva se od jutra do večera. Nato sem šel z vlakom zvečer domov. Ponoči smo šli na morje. Tam sem se tudi imel lepo, le vsega je bilo že preveč. »Rad bi šel domov,” sem ponavljal. Na morje sem si vzel tudi svoje kolo. Skoraj vsako jutro sem se vstajal ob 5.00 zjutraj, saj je bilo potem že prevroče za kolesarjenje. Vrnil sem se ob 7.00 in šel nazaj spat. Nato smo se čez dan kopali, zvečer pa sem šel spet s kolesom po otoku. Nekega dne smo si tudi izposodili štirikolesnike in se vozili po otoku. Po desetih dneh na morju sem končno prišel domov, na kar sem komaj čakal. Bil sem zelo vesel, da sem spet doma. Nato sem užival počitnice, kolikor jih je še ostalo. Vsak dan sem se potepal naokoli in se veliko vozil z vlakom, kar se prej nisem nikoli. Spet nisem bil nič doma, ampak sem vsaj spal v svoji postelji in bil v Sloveniji.

Moje počitnice so mi bile zelo všeč, spremenil bi le to, da bi bil več doma in manj v tujini. Užival sem maksimalno in imel sem se zelo lepo.

Timi Rajh, 9.b

Osamljeni v množici ljudi stojimo,
Niti besedice ne spregovorimo.
Zdi se, kot bi se bali,
Da bi nas ljudje pod masko prepoznali.

Že od nekdaj smo povezani s tišino,
Saj v njej najdemo tisto milino,
Ki nam v življenju primanjkuje,
Ko nam kaosa že zadostuje.

V tišini lahko misli odtavajo
Brez skrbi, da v nevarne vode zaplavajo.
V miru jih lahko spustimo
In z njimi daleč poletimo.

Ampak biti molče zraven človeka,
Ki si obupno želi pobegniti iz tišine,
Je tako, kot bi med nami bila prepreka
In mi ne moremo preseči njene višine.

Danes preprosto ni besed,
Ki bi jih izrekli v svetu, v katerem živimo.
Besede bi bile kot komet,
Ki bi povzročil velikansko udarnino.

Če pa že besede v zrak izpuhtijo
In v naših mislih niti sekunde ne preživijo,
Bi se jim lahko bolj posvetili
In v njih našo ljubezen vzgojili.

Te besede bi se lahko razrastle
Kot ovijalke v naših srcih
In poskrbele, da plamen sovraštva ugasne
Ter nam zastane dih.

Takrat bi začutili tišino,
Ki bi prinesla toliko spominov,
Kot bi si jih le zaželeli
In bi začutili toplino,
S katero bi se vsi ogreli.

Tišina pa bi tudi odnesla vse odzive
Ljudi, ki se ne počutijo niti malo krive
Za vse povzročene brazgotine,
Ki bodo ostale, dokler čas ne izgine.

Zato začnimo urejati našo tišino,
V kateri lahko ljubezen vzgojimo
In od lepih besed poletimo.
Takrat bo naša povezanost rastla samo še v višino.

Eva Zelnik, 9.A

Od začetka mojega sodelovanja pri novinarskem krožku so me v šoli sošolci pogosto spraševali, kaj sploh je novinarski krožek. Kaj počnem tam? Zakaj sploh sodelujem? In na vse odgovore odkrito niti nisem znala odgovoriti. Vedela sem že, da pišemo članke o dogodkih, ki se odvijajo na naši šoli, ampak od začetka nisem zares vedela, zakaj tudi jaz to počnem.
Spomnim se, da me je učiteljica Maja, ki vodi naš novinarski krožek, vprašala, ali želim sodelovati in sem želela. Mislila sem si, da bom vsaj poskusila in če mi ne bo všeč, ne bom več sodelovala. Ampak takrat še nisem vedela, da si bom v novinarskem krožku ustvarila toliko lepih spominov in doživela toliko nepozabnih trenutkov.
Od vsakoletnih obiskov radia ali televizije do razno raznih intervjujev, na katere včasih nismo želeli čakati niti sekunde več in jih nikoli ne bomo pozabili. Ja, “fajn smo se ‘meli” in sem vesela, da sem se odločila sodelovati že takoj. Zato hvala vsem novinarkam in novinarju za lepe trenutke in učiteljici Maji, ki nas je vodila po tej skupni poti. Upam, da bo v novinarskem krožku ustvarjenih še več nepozabnih spominov.
Če bi morala še enkrat preživeti čas, ki sem ga preživela z vami, bi ga z veseljem.

Eva Zelnik, 9. a

To šolsko je bilo zelo zabavno, razlog pa ni samo ta, da sem začela hoditi v šesti razred, kjer dobiš novega razrednika, imaš za vsak predmet drugega učitelja in spadaš med starejše učence, ampak so mi ga posebej popestrili različni krožki ter novi prijatelji, tudi tisti z nasmeškom do ušes. Letos smo napisali veliko člankov, obiskali Radio Ptuj, kjer smo nastopale v radijski oddaji, kasneje tudi radio Center, kjer sva z Evo naredili intervju s Korijem, Ajda in Žana pa s Tanjo. Navsezadnje smo se tudi v šoli zabavali vsak ponedeljek sedmo uro. Kljub napornemu šolskemu letu smo vztrajali pri naših Korakih in smo na njih zelo ponosni. Še zdaj ne morem verjeti, da se na začetku tega šolskega leta nisem hotela vpisati v novinarski krožek, ampak vidim, da se je splačalo in komaj čakam na naslednje leto.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Šolsko leto je bilo zelo zabavno, saj se je veliko dogajalo na šoli. Na začetku šolskega leta sem mislila, da bo lahko, ampak ni bilo. Dobili smo novega razrednika in novo sošolko. Obiskovala sem veliko dejavnosti, kot so novinarski krožek, dramski krožek in hip-hop, ki je moja najljubša dejavnost, ker smo hodili na tekmovanje in nastope. Spoznala sem veliko prijateljev. V šoli sem imela veliko dela in dobila sem veliko ocen. Zadnji mesec je bil naporen, ker grem na Portugalsko obiskat starejšega brata in zaključim s poukom že 15. junija. Moje ocene niso tako dobre kot sem pričakovala, še posebej tiste, ki sem jih dobila ob koncu šolskega leta.

Lara Klemenčič, 6.a

Izdelki učencev na vratih učilnice.

Eva, Doris in Elena, 9. a

Anej in Klemen, 9. a

Niko, 9. a in Klemen, 9. b

Nino in Tibor, 9. b

Lana in Aneja, 9. b

Učenci 9. razredov ob svojih izdelkih.

Ilana in Blaž, 9. a

Pina in Luka, 9. a

Pina in Luka, 9. a

Nika, 9. a in Ajda, 9. b

Laura in Ajda, 9. b