Učenci ustvarjajo pri pouku.
Mrož videl Ribo je
in takoj zaljubil se.
Riba ga je zavrnila
in mu hrbet obrnila.
Mrož Ribo je hotel
in takoj ji je zapel.
Ribi všeč je bilo
in pomahala mu je v slovo.
Mrož ni vedel, kaj naj naredi,
zato takoj na pivo odhiti.
Mrož pil je tri noči
in se napil od žalosti.
Tim Kokol in Žiga Zemljič, 6.b
Ko mrož odšel je v disko,
je tam padel nizko,
saj srečal je mično,
prelepo gospodično.
Ime ji je bilo Riba
in klicali so jo Šiba.
Mrož jo je vprašal,
če bi bila njegova,
ona, pa se ga je napila
in ga zavrnila.
Mrož žalosten in potrt,
v sebe zaprt
se odpravil je v sobo 102
s pogledom na morje.
Nekega dne pa riba ga vpraša kot ravnateljica,
če bi bila lahko njegova prijateljica.
Mrož sprejme
in tako prejme
nešteto objemov
od zaljubljene ribe.
Zoja Miholič, 6.b
Nekega dne sta se mravlja in polž igrala na plezalih. Mravlja reče: “Jaz splezam višje kot ti.” Polž pa ji odgovori:” Kar misli si, če smo pa polži v čem dobri, pa smo v plezanju po plezalih.” In tako začneta tekmovati. Bilo je še pet centimetrov do vrha, a mravlja je zmagovala. Ko jo je polž dohitel, se je mravlja vstrašila, spotaknila in padla na tla. Zvila si je nogo. In od takrat naprej mravlja več nikoli ne gre na plezala.
Osel gre samo enkrat na led.
Ema Bračko 7.b
Na veliki jasi sta živela osel in lisica. Bila sta dobra prijatelja in sta se odločila, da gresta en dan po počitnicah obiskat volka. Tam bi se skupaj drsali po ledenem ribniku. Prišel je ta dan in osel, volk in lisica so skupaj stopili na led, velikokrat pa popadali drug čez drugega. Čez nekaj dni so se spet vrnili na ta ledeni ribnik. Volk in lisica sta hitro stekla in se lovila po ribniku, edino osel ni nstopil na led. Lisica in volk sta se po nekaj urah zelo poškodovala. Le osel je ostal cel.
Osel gre samo enkrat na led.
Tia Heler, 7. a
Pred davnimi časi je bila kraljica živali zebra. Vsi so občudovali prelepe črne črte na njenem telesu. Mimo nje je nekega dne postopal lev. Vse živali so se mu posmehovale zaradi njegove dolge grive. Zebra je bila vesela, da se levu posmehujejo in ostale živali je pri tem vztrajno spodbujala. Godilo ji je, da je najmogočnejša med vsemi. Lev je dolgo razmišljal, zakaj ga živali zmerjajo. Sklenil je, da jim bo vrnil za vse. Stekel je proti zebri, pokazal svoje zobe in jo napadel. Od takrat naprej so se leva vsi bali in on je postal kralj živali. Še zdaj levi lovijo živali, da bi jim povrnili za preteklost.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Ajda Rojko, 7.a
Nekega dne je hrček zašel na kmetijo, kjer je na skednju zagledal krožnik z mlekom. Že je hotel pomoliti jezk v mleko, ko je pred seboj zagledal podgano. “Pojdi vstran, to je moje mleko!” je zarenčala podgana. “Tega ne verjamem!” reče jež. “Tebi ljudje ne dajejo mleka.” “Mleko je tu, torej je moje,” odgovori podgana. “To ni pravično!” “Razdeliva si mleko, kaj praviš?” predlaga ježek. Podgana malo razmišlja in nato reče: “Velja, ampak jaz začnem!” “Ne, jaz začnem!” “Ne ti, jaz!” kriči podgana. Tako se nekaj časa prepirata, nato pa zaslišita korake. “Hitro stran, to je mačka!” zavpije podgana. Brž se skrijeta v slamo, mačka pa zadovoljno spije mleko iz krožnika.
Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.
Lia Horvat Zupančič, 7.a
Miš je bila najboljša prijateljica z Mačko. Vsi v vasi so jo svarili, da naj se pazi plenilcev kot so mačke. Miš pa jih ni opuštevala, mislila je, da je njena prijateljica drugačna. Nekega dne je Miš spet obiskala Mačko. “Zdravo, Mačka,” je pozdravila, ko se je približala vratom. “Kaj te je prineslo sem, Miška?” “Vsi v vasi so mi rekla, da ste mačke zlobne, jaz pa mislim, da si ti drugačna.” “Seveda sem, nikoli te ne bi pojedla!” se je razburila mačka. Nekaj časa sta molčali, nato pa je Mačka rekla: “Bi se igrala skrivalnice z mano?” “Seveda!” Tako sta se nekaj časa igrali, nato pa je bila za štetje navrsti Miš. “Ne kukaj!” ji je zabičala Mačka. Ko je Miš začela šteti, je mačka planila nanjo in jo pojedla.
Jabolko na pade daleč od drevesa.
Mia Miholič, 7. b
V soboto, 7.10.2017, smo se z družino odpeljali proti gostinski šoli v Celju, kajti prijavili smo se na kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev.
Po slabi uri vožnje, smo končno prišli do želenega cilja. Iz avta smo znosili sestavine in jih razdelili po kuharskem pultu. Odšli smo v spodnje nadstropje, kjer nas je lepo pozdravila urednica revije, ki je to kuharsko tekmovanje s pomočjo Lidla tudi organizirala. Pojedli smo še nekaj okusnih piškotkov in popili zelo dober pomarančni sok. Končno je napočil čas kuhanja. Midve z mamo sva pripravljali palačinke s polnilom iz mletega mesa in zelenjave, barvo solato iz paprike in kremo z javorjevim sirupom. Moj brat Tomaž in ati pa sta pripravljala lazanjo in zeleno solato. Kuhali smo dve uri. Medtem pa smo opravili tudi intervjuje z novinarko. Večkrat nas je prišla pogledati tudi komisija. Ocenjevali so: čistočo pri kuhanju, zdrav način priprave hrane, preprostost jedi in okus. Skuhati smo morali za 5 oseb. Na koncu pa smo morali en krožnik pripraviti za komisijo in ga lepo aranžirati. Česar nismo dali komisiji, pa smo postregli na degustacijski mizi. Iz te mize smo lahko poskusili tudi, kaj so skuhali drugi tekmovalci. Čez nekaj časa je v jedilnico prišla komisija. Vsi smo bili že neučakani, kajti prišli so razglasiti rezultate. Najprej so razglasili, kdo je pristal na tretjem mestu, nato pa še kdo je bil drugi. In potem so rekli, da glavno nagrado dobi moški par. Vsi smo že takoj vedeli, da sta zmagala moj brat Tomaž in ati. Prevzela sta nagrado. Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali.
Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko v živo videla Tomaža Kavčiča in da sem lahko občutila, kako je delati pod pritiskom, ko ti nekdo cel čas gleda pod roke med pripravljanjem jedi. Na koncu pa sem vedela, da z mamo nisva mogli biti prav daleč od tretjega mesta.
Karolina Pernek, 7.b
Na Gorjancih so včasih prebivale vile. Bile so lepe, prisrčne deklice. Rade so imele sprehode po gozdu in ples ter petje. Sovražile pa so, če jih je kdo gledal, takrat so ga lahko tudi ustrelile. Ljubile so samo tiste fante, ki so se bojevali proti Turkom.
Nekega lepega dne so se skoraj vse vile odselile. Ostala je samo ena, ki je varovala zaklade biserja, srebra in zlata pod zemljo. In ta vila se je zaljubila v junaka Petroviča, ki se je bojeval proti Turkom. On pa se je hitro zaljubil vanjo, saj se je poškodaval pri bojevanju. Vsako noč, ko je zaspal, je k njemu prišla vila in mu oskrbovala in povezovala rane. Ko je bil Petrovič že zdrav in je ponoči prišla vila k njemu, je Petrovič odšel za njo.
Tekel je in tekel in videl vilo, kako je splezala na drevo in iz njega skočila v vodo. Petrovič se je skril in čakal, kaj bo vila naredila. Ko se je okopala, se je oblekla in se vlegla na tla ob jezeru. Petrovič se ji ni hotel približati, saj je mislil, da mu bo to prineslo nesrečo. Vila se je čez nekaj časa vstala in pogledala za drevo, za katerim je bil skrit Petrovič. In ga je našla. Petroviča je milo in lepo pogledala ter mu zaželela srečo. Povabila ga je tudi v svojo hiško. Hodila sta po gozdu med drevesi. Prišla sta do viline hiške. Vila je rekla:”Tu sem doma.” Petrovič je pogledal in pomislil:” Kje pa je zdaj ta hiša?” Vila je samo rekla:”Jaz sem, odpri mi vrata.” Iz drevesa se je spustila lestev. Splezala sta po njej do vrha in tam je stala lepa iz lesa skovana hišica. Bila je velika in prostorna. Vila je Petroviču skuhala jed, ki je doslej še ni jedel. Bila je okusna. Po jedi sta se odpravila v zgornje nadstropje. Vila je tam imela shranjeno televizijo in ogromno različnih stvari. Imela je posebno ogledalo, pred katerim se je vsako jutro oblekla in polepšala. Ko si je vila iz obraza očistila vsa ličila, je bila čisto drugačna. Petrovič je občudoval njeno lepoto. Potem sta pa skupaj pogledala fotografije vilinih hčera. Petrovič je gledal in gledal in ni bilo konca teh lepih prečudovitih oblačil in deklet. Vprašal je:”Kako dolgo pa jih že ni?” Vila mu je odgovorila, da vile ne štejelo let. Petrovič je bil začuden. Naslednji večer je Petrovič spet prišel do vile in s seboj je prinesel še svoje fotografije. Vila se je čez čas spreminjala in spoznala veliko ljudi. Bila je vesela. Čez nekaj let so k vili prišle na obisk njene prijateljice vile. Določile so si, kdaj imajo rojstni dan, saj od takrat naprej tudi vile štejelo leta.
Na koncu se je vse srečno končalo. Vila in Petrovič sta se poročila.
Vile pa so spoznale, da štetje let ni zoprno.
Karolina Pernek, 7.b
Evropsko mladinsko prvenstvo se je pričelo 15.9.2017 v športni dvorani Lukna, pri stadionu Ljudski vrt v Mariboru. Same priprave na prvenstvo so intenzivno potekale zadnjih nekaj mesecev. Dan pred uradnim pričetkom smo pripravljali dvorano, prav tako smo imeli tudi generalko za svečano otvoritev.
V petek zjutraj so se že pričele kvalifikacije, ki so trajale vse do 15.30 ure. Sledila je svečana otvoritev s himno, plesno točko in pozdravom predsednika JZS Darka Mušiča, na koncu otvoritve paje sledila še predstavitev sodelujočih držav. Mladi judoisti smo nosili zastave. Jaz sem imel to čast, da sem nosil prvi in sicer albansko zastavo.
Za otvoritvijo so se pričeli finalni boji, na katerih smo mlajši judoisti nosili tekmovalcem košarice, v katere so pred borbo odložili svoje osebne stvari. Zaključek prvega dne je bil ob 19. uri. V soboto so tekmovali tudi naši tekmovalci, ki so se odlično borili, vendar je bilo premalo za stopničke. Dobili smo eno zlato medaljo Klare Apotekar. V polfinalu se je sicer poškodovala, vendar je to ni ustavilo na poti do zmage. Soboto smo uspešno zaključili ob 19.uri. Ostal je še zadnji, tretji dan prvenstva, kateri je bil namenjen ekipnim bojem. V ženskih bojih so zmagale Francozinje, pri moških pa Azerbajdžanci. Naši fantje so na žalost izpadli v prvem krogu. Dekleta so se prebila v drugi krog in nato še tretji, kjer so na žalost izgubile, saj jim sodniki niso bili naklonjeni.
Ko se je tekmovanje zaključilo, je sledil kratek program in, seveda, predaja zastave EJF naslednjemu organizatorju. Prihodnje leto bo prvenstvo potekalo v Bolgariji v mestu Sofija. Ko so se uradne luči ugasnile in so tekmovalci zapustili dvorano, se je za nas začelo veliko delo. Najprej smo se vsi, ki smo sodelovali pri izvedbi prvenstva, fotografirali. Ob tem se nam je vsem skupaj zahvalil za pomoč, pridno delo in potrpežljivost naš predsednik JZS Darko Mušič. In po teh lepih besedah zahvale je sledilo pospravljanje dvorane. Bilo nas je veliko, zato je zadeva tekla zelo hitro. Za pridnost pa nas je čakala še odlična torta, katero je spekla ena od mam, ga. Velišček.
Vsi trije dnevi so potekali odlično, na kar smo ponosni, saj je to potekalo v našem mestu. Vesel sem, da sem lahko bil del tega in da sem lahko tudi sam en majčken delček prispeval k dobri izvedbi prvenstva.
Maj GARB, 8.b
JUDO KLUB BRANIK BROKER
