Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b

Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a

Tam na Gorjancih so v starih časih prebivale vile. Bile so mlade dame, ki niso poznale svojih staršev.

Oblečene so bile v belo tančico, ki je bila dolga vse do gležnjev. Lase so imele spuščene, tako so jim lahko njihovi zlato rumeni kodri prosto padali do kolen. Toda kljub temu so si jih česale in to vselej ob zarji. Takrat jih je človek lahko videl, saj so bile zatopljene v svoje delo, da niso videle, če jih kdo opazuje. Ljudi niso sovražile, le bale in ogibale so se jih. V resnici so ljudjem zelo dobro svetovale in jim ob priliki še kaj dobrega storile. Peti so znale zelo lepo, toda niso marale, da jih kdo sliši. Tudi ples so oboževale, toda gorje tistemu, ki jih je gledal. Po navadi so samo večerjale, če pa jih je povabil kakšen junak ali poštenjak, ki ni vedel, kdo so, so jedle še čez dan. Vsakega, ki jih je gledal pri plesu in petju, so kaznovale brez milosti. Ustrelile so jih v roko ali nogo, včasih tudi v obe roki in nogi. Če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar hitro umrl. Pod zemljo so imele skrite zaklade zlata, sebra in biserja, ki so jih varovale tako skrbno, da jih nihče ni mogel najti. Če jih je kdo našel po naključju, mu niso prinesle sreče, temveč nesrečo in pogubo. Kmetje so se vil po eni strani bali, po drugi pa veselili. Povedale so jim, kdaj naj sejejo in imeli so veliko pridelka, kadar pa so jim svetovale, naj režejo, koljejo, kopljejo in berejo, so še še tisti čas napotili v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkalo posod.

Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za vero. Pomagale so jim v vsaki sili, pa tudi ozdravljale so jih. Dajale so jim vodo ali pa jim rane obvezovale z dolgo travo, da so v najmanj treh dneh okrevali. Toda takrat, ko so se odločili vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile iz Gorjancev za vselej. Le ena je ostala na gori, da je pazila zaklade, a niti ona ni hotela imeti več opravka z ljudmi.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vedno je zmagal vsako bitko, pa tudi če je imel nešteto ran. Lepa vila je to vedela in se je v Petroviča zaljubila. Pogosto je hodila mimo hrama, kjer je popival s polbrati. Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, če tudi ni vedel, od kod je in kdo je. Pogovarjala sta se o marsičem. Junak še nikoli ni slišal iz nobenih ust toliko modrih besed, še nikoli ni videl dekleta s toliko cvetja na glavi in lepote na obrazu, kakor na njenem. Po daljšem pogovoru jo je začel izpraševati, kdo je in od kod je. Čeprav mu je vila rekla, da naj raje ne sprašuje o tem, če jo hoče še kdaj videti, je bil malo v skrbeh, saj ni vedel, kaj si bi o njej mislil. V vilo se je zaljubil. Nekega dne je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turkov, toda takrat je dobil hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila se je odločila, da ga bo hodila zdravit, medtem ko bo spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, toda vesela je bila, da ga je lahko brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je minilo več tednov in mesecev. Skoraj ga je ozdravila, ampak še vedno mogel vstati zaradi slabosti.

Junak je čez čas ugotovil,da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika. Naslednji dan, se je pretvarjal, da spi, ko je prišla vila. Vila ga je božala in menjavala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko se je odločila, da bo odšla, ji je sledil. Najprej čez vinograd, nato mimo hrama, čez travnik in nazadnje v gozd. Vila je najprej šla v svojo hiško. Potem je odšla do vodnjaka po vodo in zraven si je lepo prepevala. Petrovič jo je samo opazoval. Že se je hotel razkriti in ji iz dna srca povedati, da mu je zelo všeč, toda še tisti trenutek je padel. Začel je klicati na pomoč. Vila ga je slišala in odhitela k njemu. Videla je, da na tleh leži Petrovič. Pomagala mu je vstati, nato pa ga je temeljito pregledala. Na srečo ni bil hudo poškodovan, samo nekaj prask je imel. Vilo je zanimalo, zakaj je bil za grmovjem in Petrovič ji je povedal vse do zadnje pike. Povedal ji je tudi, da mu je všeč. Vila se je samo zahihitala in mu rekla, naj zapre oči. Petrovič jih je zaprl in vila ga je poljubila. Vedela je, da je prekršila pravilo,toda za ljubezen je bila pripravljena storiti vse.

Petrovič se je preselil k vili na Gorjance, kjer sta se tudi poročila in imela tri otroke. Živela sta srečno do konca svojih dni in še vedno živita, če še nista zdavnaj umrla.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Med poletnimi počitnicami smo odšli z družino na morje na otok Pag.

Nekega večera smo se odločili, da bomo šli na večerjo v kampu. Preden smo dobili hrano, sem šla na sprehod ob obali. Opazila sem, da že dolgo hodim. Ko sem želela iti nazaj, nisem vedela, kje sem. Bila sem na koncu polotoka, ki je bil v kampu. Nisem vedela, kam naj grem. Samo hišice so bile, ampak brez ljudi, ker so vsi bili na glavnem prostoru, kjer se v sredo največ dogaja. Poiskati sem hotela pot do glavnega prostora, ampak je bilo preveč poti. Na srečo sem vedela, da vse poti navzgor vodijo do recepcije. Odšla sem navzgor, šla do znanega razpotja in sem našla vrh kampa. Odšla sem po poti do prikolice. Ko sem prispela do prikolice, sem že vedela, kam dalje. Prišla sem do gostilne in se razveselila, ko sem videla mamo in očeta.

Ostali smo še nekaj dni. To dogodivščino sem izbrala, ker je zanimiva in se iz nje nekaj naučiš. Naučila sem se, da nikoli sam ne hodi po kampu in če že sam hodiš po kampu, imej vsaj s sabo mobilni telefon.

Lara Klemenčič, 7.a

Na Gorjancih so prebivale v starih časih vile.

Niso poznale ne matere in ne očeta. Ljubiti niso smele. Človeške družbe niso marale. Peti niso znale zelo lepo. Živele so ob sadju in gorskih zeih. Pod zemljo so imele spravljenje silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti. Ko pa so se po njihovem ukazu začeli vojskovati s kristjani, so vile izginile za vselej z Gorjancev. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi zaklade.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vila se je zaljubila v njega in mu sledila mimo malega hrama, v katerem je popival. Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turek. Petrovič je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko nevernikov, ali dobil veliko bojnih ran. Na pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov. Vila je hodila ljubimca zdraviti. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel videti. Veselilo jo je, da ga more brez priče gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je rajši bolnega v postelji, nego zdravega v hramu. Tako je preteklo več tednov in mesecev. Junak je izgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni mogel, ker ga je slabost ni hotela nikakor zapustiti. Junak je dobro vedel, da ga nekdo zdravi. Dolgo je premišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika in slednjič se je domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oči, kakor trdno spi. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in mu položila nanje nove obveze, potem pa se je usedla k njemu in ga začea premilo gledati in božati. Ko je odšla, se je Petrovič zbudil in šel za njo. Vila se je pri potoku umila, Petrovič pa jo je gledal. Ko je vila opazila, da jo nekdo opazuje, ga je opazila. Nič mu ni storila, samo stekla je k njemu, ga objela in poljubila. Rekla mu je, naj se poroči z njo, kar si je tudi on želel.

Čez nekaj dni sta se poročila. Vse sta povabila na poroko. Mogoče še zdaj živita.

Lara Klemenčič, 7.a