Petek, 1. september 1978

V petek smo se napotili v šolo. Bili smo prva generacija osnovne šolo Bratov Greif. Zelo smo bili ponosni, da se je to zgodilo prav nam. Zato sem torej začela pisati tale dnevnik, ker je take stvari treba pribeležiti. Prišli smo v šolo in se nismo mogli načuditi, kako je velika in prostorna. Učilnice so bile na novo prepleskane. Vstopili smo v razred, kjer nas je že čakala tovarišica Suzana. Na mizi smo imeli majhna darilca. Zavita so bila v zelen papir. V njem se je skrival svinčnik in mala čokoladica.

Sreda, 31. januar 1979

To je moje prvo obvestilo ob polletju. Na njem piše, da bom, če bom tako nadaljevala, odličnjakinja. Nisem verjela, da se to dogaja prav meni. Za nagrado nas je tovarišica Suzana odpeljala v knjižnjico. Tam je vsak dobil svojo izkaznico. Prijazna knjižničarka Melita nam je še razložila, kako in kdaj si lahko izposojamo knjige. Naša tovarišica pa jo je prosila, če lahko malo pobrskamo po knjižnjici. Melita je seveda rekla, da lahko. Jaz in še par drugih učencev smo se takoj pognali do knjižnih polic. Malo sem pobrskala in našla zelo zanimivo knjigo. Vzela sem jo iz police in odšla k pultu. Knjiga je bila v hipu izposojena. Začela sem brati.

Četrtek, 12. december 1984

Končno sem malo pogledala v svoj dnevnik. Bila sem tako zatopljena v knjige, da sem vam pozabila kaj napisati. Danes imam rojstni dan. Sošolke so mi pripravile presenečenje. Moja najboljša prijateljica je spekla celo mafine. Bile so zelo prijazne, zato sem jim kar razdelila vabila za rojstni dan. Mogoče se že sprašujete, kako je kaj osnovna šola. Ne bom vas dolgo pustila čakati. No, do sedaj se je kar nekaj spremenilo. V šolo smo dobili vrtec in nekaj novih učiteljev. Razdelili smo se v dva razreda in zdaj se moram začeti učiti.

Petek, 15. junij 1986

Juhuhu…. Končno končana osemletka! Ne morem vam opisati, kako sem vesela. Prebirala sem dnevnik, ki sem ga napisala prvi šolski dan in kar nekaj se je že spremenilo. Dobili smo želve v naravoslovno učilnico, naredili so še en vhod v šolo. No, popravek… V vrtec in prvi razred. Naredili so garažo za šolski kombi in menjali mize v jedilnici. Razširili parkirišča in še bi lahko naštevala. Meni je najbolj pomembno to, da imam še vedno svoje prijatelje in prijateljice. Čeprav je veliko učenja, mislim, da je šola vseeno super. Nekaj sem pozabila…. Hmmmm… Že vem, dobili smo tudi oder, na katerem potekajo prireditve. Nastopila sem na več kot treh.

Torek, 17. junij 1986

Zdaj odhajam iz te osnovne šole. Zelo mi je žal, da že moram iti. Zagotovo bi ostala še kakšno leto ali pa dve. Učitelji so nas prosili, če bi naš razred kot prva generacija te šole narisali šolo naših sanj. Malo sem pomislila in sem naslikala šolo, v kateri bi bilo vse računalniško. Tehnologija se je komaj začela razvijati in zdelo se mi je,da je to res nemogoče.

Ponedeljek, 11. april 2005

Dolgo vam že nisem pisala, a samo zato, ker sem naredila srednjo šolo, potem pa odšla potovat po svetu. V Ameriki na primer sem videla šolo, kjer otroci niso dobivali ocen, ampak so imeli samo uspeh. Ta šola je bila res super. V Aziji imajo šolo samo z učbeniki in zvezki, brez delovnih zvezkov itd. Saj veste… Ugotovila sem, da obstajajo v Sloveniji tudi waldorfske šole, kjer se učijo več o naravi in ne preveč o matematiki in ostalih “nepametnih” predmetih.

Sobota, 16. marec 2010

Z mojo hčerko sva se preselili nazaj v Duplek. Prej sva živeli v Mariboru. Jaz pa sem se ves čas odločala, v katero šolo oz. vrtec naj jo vpišem. Na koncu je odločitev le padla. Vpisala sem jo v vrtec v Sp. Dupleku. Tukaj bo uživala, nič ji ne bo manjkalo in stanujemo samo 10 minut vstran.

Torek, 1. september 2017

Moja hčerka je prestopila prag osnovne šole. Zdaj se več ne imenuje Bratov Greif, ampak OŠ Duplek. Preden sva vstopili, sem že opazila eno veliko spremembo. Šola “živi zdravo”, saj so na streho pritrdili sončno elektrarno, ki sama proizvaja električno energijo. Končno stopim v spremenjeno šolo. Zelo je drugačna. Na okna so pritrdili žalozije, ki so srebrne barve. Imajo tudi šolski vrt, igrišče z igrali za otroke, nogometno igrišče itd. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala udoben naslonjač. Pogled sem usmerila na desno in videla sem plakate na oglasni deski. Odpravila sem se po stopnicah navzgor. Sprejeli so čisto drugačna pravila. Imajo dežurnega učenca in pitnike za vodo. S hčerko sva se odpravili v 1. razred. Še dobro, da sem vedela kje je učilnica, drugače bi pa vprašali učitelje. Odšli sva mimo knjižnice. Pokukala sem in knjižnica je bila manjša. Stopili sva tudi v računalniško učilnico. Vsaj to je ostalo na istem mestu. Prišli sva na cilj. Zvečer sem ji dala dnevnik in od zdaj naprej vam bo pisala ona.

Petek, 25. november 2025

Preuredili so skoraj celo šolo. začela bom na začetku. Naša osnovna šola je dobila novo telovadnico. Zgrajena je pred šolo in na njej je narisan velik grb občine Duplek. Telovadnica je ogromna. Zdaj imamo v njej tudi več rekvizitov. A ni kul? Naredili so nam še podzemni prehod. Morda vas zanima še kaj novega. Ena velika stvar, ki so nam jo naredili, je tudi učilnica na prostem. Zdaj bomo lahko imeli poleti pouk zunaj na svežem zraku.

Torek, 30. april 2047

Danes vam spet pišem. Nekaj se je zgodilo. Povabili so nas na obletnico našega razreda. Zelo sem se razveselila vabila. Zdaj sem na poti v šolo. Prispem in stopim iz avtomobila. Zagledam “grad”. Takšne šole še svet ni videl. Bila je vsaj 3-krat večja kot prej. Imela je tri nadstropja. Vsaj tako je bilo videti od zunaj. Tudi telovadnico so spremenili. In bolje, da vam ne povem, kakšne oblike je šola in telovadnica. Sta v obliki bombončka in na vrhu z velikimi tiskanimi črkami piše OŠ DUPLEK. Sprehodim se po dolgi poti. Prispem do glavnega vhoda, ki je malo zavit. To je res čudež. V šoli so stopnice zavite. Šola je prebarvana v zlato in srebrno. V učilnicah pa je več odtenkov dveh barv, ki jih dobimo z mešanjem. Zabavno je občudovati odtenke, ki se prelivajo. Vidim učilnice, katerih vrata so barva učilnice in tistega predmeta. Nimajo več naslanjačev, ampak imajo raje razstavljene slike. Učilnice so prečudovito urejene. Ni več tistih lesenih stolov. Dobili so udobne in barve stole. Mize so dobile čisto drugačen pomen. Na njih ni več zvezkov, delovnih zvezkov, učbenikov, testov, listov… Ampak so “pametne mize”. Vsak si v šolo prinese svoj računalnik, ga odloži na mizo in začne z delom. Kot da presenečenj še ni dovolj. Če odstraniš zgornjo plast mize, imaš spodaj tudi tablični računalnik. So pa tudi slabe navade otrok. Ko smo imeli zvezke, smo se vsaj naučili lepo pisati. Zdaj pa si lahko med testom pomagaš z Googlom, prej pa so te kaznovali z enko. Odpravim se pogledat tudi v knjižnico. Tam niso več shranjene knjige, ampak samo računalniki, po katerih lahko kaj poiščeš, ker je itak vse na internetu. Stopim tudi v večnamenski prostor. Tam so seveda oblazinjeni stoli in mize. Miz pa sploh ni v prostoru za nastope. Tam so samo stoli – kot v gledališču. Končno opazim mojega prijatelja, ta pa mi razloži, da je tako šolo narisal nekdo v preteklosti in zdaj so na šolo dobili čarovnika, ki jim izpolni vse želje. Tukaj se moje pisanje tudi konča. Srečno!

P.S. Rada vas imam…

Karolina Pernek, 7.b

V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b