“Kaj sem naredil narobe?” se je zaslišalo iz moje sobe točno 1.2, leta 3456. Delal sem časovni stroj, pa se je ob dotiku na gumb le zakadilo iz njega. Točno! Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Katoki, prebivalec mesta Žanlok v majhni državici Gelon na celišču ali, kot vi rečete, na celini Zelumb ter na planetu Zigilan. Mislim, da sem šel malce preveč v podrobnosti. Če se slučajno sprašujete, zakaj pri svetih vesoljčkih delam časovni stroj, vam bom na to vprašanje točno v tem trenutku odgovoril. Enostavno me zanima, kakšno je bilo življenje pred točno 1438 leti. Kot ste mogoče že ugotovili, sem zelo pameten. Vsaj mislim, da sem. Star sem 233 let. Saj vem, da sem še zelo mlad, ampak želim si, da bi bil že hitro znan kot najboljši znanstvenik in izumitelj, kar jih je. Da bi sedanjost bolje razumel, sem se odločil, da se vrnem v preteklost. Tako sem začel izdelovati časovni stroj. Delal sem ga natanko dve leti. Vem, zelo hitro mi je uspelo. Najbolj pa me je presenetilo, da sem skrivno sestavino, zaradi katere je stroj deloval, že cel čas imel pri roki. Čas. To je bila ta skrivna sestavina. Čeprav se je na začetku vse zdelo preprosto, ni bilo.

Kako naj čas spremenim v stvar, ki jo lahko primem? To vprašanje se mi je dolgo podilo po mislih. Dolgo sem rabil, da sem dojel. Ure. Ure so tiste, s katerimi smo najbolj povezani s časom. Imel sem le eno težavo. Doma sem imel le eno uro, ki je nisem smel uničiti. Bila je moja edina povezava s časom. Tako sem prišel do ideje, da bi največjo uro v našem mestu ukradel. In to sem tudi storil.

Nekega dne sem odšel v zgradbo, imenovano Časolov. Tam se je nahajala največja ura v našem mestu. Lebdela je ob steni. Ker, če še niste vedeli, tudi jaz lahko lebdim, mi ure ni bilo pretežko ukrasti. Predvidevam ,da ste si, ko sem izrekel besedo velika, predstavljali uro, ki je večja od človeka. Moram vas razočarati. Ura je velika za približno dlan in pol. Vam se to mogoče zdi malo, ampak za nas je to nekaj gromozanskega. Da, majhni smo proti vam, zelo majhni.

Torej. Zdaj sem imel še zadnjo sestavino za časovni stroj. Takoj po prihodu domov sem uro vgradil v časovni stroj. Kazalec za uro sem nastavil na dve, minutni pa na osemintrideset. Tako sem stroju povedal da hočem potovati 1438 let nazaj. Pritisnil sem gumb in iz stroja se je zakadilo. Zavpil sem: “Kaj sem naredil narobe?” V tistem trenutku pa se je soba začela večati. Postajala je neskončna. Okoli mene so se začele pojavljati razne oblike. Pogledal sem roke. Spreminjale so barvo in postajala se večje. Nato sem nenadoma omedlel.

Zbudil sem se v veliki sobi. Stene so bile modre in na njih so visele razne slike. Po tleh so bile razmetane igrače. Preden sem situacijo probal razumeti je v sobo stopila gospa, predvidevam da moja mama. Rekla je, da se naj oblečem in pridem na zajtrk, potem pa me pelje v šolo. “V šolo?!?” sem vzkliknil. S prijaznim glasom mi je odgovorila: “Da ljubček, v šolo. O tem sva že govorila. Šola je obvezna.” Poljubila me je na čelo in odšla. Počasi sem vstal in pogledal v ogledalo. “Aaaa!” sem zakričal. “Postal sem človek!” O tem smo se pogovarjali pri zgodovini. Človek je naš prednik. Učiteljica je rekla, da smo bili včasih drugačne barve. Bili smo tudi večji. Industrija se je kasneje preveč razvila in tudi sevanje je postalo tako močno, da smo se skrčili in postali zeleni.Tudi iz Zemlje smo se morali odseliti, saj je postala preveč onesnažena. Pokazala nam je tudi slike ljudi. Takrat učiteljici seveda nisem verjel. Zdaj pa sem sam postal človek!

Malo sem se razgledal po sobi. Vse stvari so bil starinske. Na primer naprava, ki so jo klicali mobilni telefon in so mislili da so nekaj posebnega če jo imajo. Pff. Zame je to le škatla s sprednjo stranico iz stekla. V naši deželi smo imeli že od začetka življenja vgrajen čip. Dvakrat smo potapkali po roki in pred nami se je pokazal digitalni navidezni ekran z nešteto funkcijami. In še in še bi lahko našteval. Najhuje od vsega pa šola! V naši deželi si, ko so učitelji-roboti govorili, s svojimi ušesi lahko snemal. Vse posnete besede so se ti kasneje za vedno shranile v možgane. Pri zgodovini pa smo slišali da so včasih, dolga stoletja nazaj, otroci v šolah morali poslušati brez snemanja, si delati zapiske, brati in se učiti. In tu sem zdaj jaz! Groza! Kako jim uspe?

Kot ste lahko ugotovili, se je moj načrt, kako si bom ogledal preteklost, precej spremenil. Mislil sem v preteklost le malce pokukati, zdaj pa v njej živim!

V sobo je še drugič prišla gospa, moja mama, in me ujela med sanjarjenjem. Spomnila me je na zajtrk. Čeprav bi se moral najprej obleči sem bil preveč radoveden in zato sem kar takoj smuknil v kuhinjo. Na mizi me je čakala skodelica ob njej pa tekočina imenovana mleko in čokoladne kroglice imenovane kosmiči. Tudi to je bilo zame nenavadno. V naši deželi nismo jedli takšnih stvari. Vsako jutro smo le popili rdeč napoj imenovan Glukan, ki nam je dal dovolj energije za cel dan. Ob skodelici na mizi pred mano pa je bila tudi žlica, ki je ne bi znal uporabljati če ne bi videl kako z njo je gospod, moj oče, nasproti mene. Med zajtrkom mi je oče zastavljal razna nesmiselna vprašanja na katera znova in znova nisem našel odgovora.

Po zajtrku sem si umil zobe, nato pa se m šel, po navodilih mame, v sobo in se tam oblekel. Zakaj pa sploh rabimo oblačila? V naši deželi smo naprimer vsi nosili protan. Protan je bil masa lažja od plastike, od zunaj ostrejša od stekla in vzdržljivejša od jekla. Oblačilo smo nosili za zaščito telesa. Ljudje tukaj, na Zemlji pa  nosijo tanke obleke, ki jih sploh ne ščitijo.

Po vseh jutranjih opravilih, ki jih očitno vsi ljudje opravljajo, sem odšel v šolo. Na prvi pogled se mi je zdela strašljiva. Ko sem si končno upal vstopiti vanjo sem zopet opazil, da je vse drugače. Ljudje so se tukaj v šolo vozili z avti in avtobusi, mi pa z lebdečimi deskami. Na tej šoli so bile učiteljice iz mesa in krvi, naše so bile roboti. Učenci se bili na tej šoli na prvi pogled prijaznejši. Odšel sem v učilnico in pouk se je začel. Učili smo se razne stvari. Od matematike, slovenščine, angleščine, naravoslovja do geografije, zgodovine, glasbe in športne vzgoje. Na našem planetu pa smo imeli v šoli le štiri predmete. Jezik, čipolatija (pri kateri smo spoznavali razne naprave in njihovo sestavo), telesija (pri kateri smo se učili dele našega telesa ter katere naprave so v naše telo vstavljene), ter zgodovina. Ugotovil sem tudi, da se ta šola ne konča ko je konec pouka, temveč ti učitelji naložijo na kupe nalog ter datumov za teste s katerimi se morem doma še najmanj dve uri ukvarjati. Res pa je, da sem se na tej šoli dosti več naučil. Tudi učitelji so bili zelo prijazni.

Šola katero obiskujem zdaj, v preteklosti, je izjemno visoka, z ravno streho in veliko okni. Je zelo moderna za ta čas. Moderna šola v naši deželi pa je lebdela visoko pod nebom. Izdelana je bila iz protana, istega materiala kot naša oblačila. Iz največje učilnice si lahko z zelo močnim teleskopom opazoval veliko rjavo kroglo, Zemljo. Velikokrat me je zanimalo kakšno je življenje tam na njej in zdaj sem tu, na njej, v preteklosti.

Vsak dan življenja je bil boljši in zanimivejši. Začel sem odkrivati pomen življenja na Zemlji. Začel sem razumeti. V šoli mi je šlo vedno bolje. Šola je bila zame najpomembnejša. V njej sem spoznal tudi ogromno prijateljev in se celo zaljubil. Šola je bila torej tudi začetek novih prijateljstev in simpatij. Nisem si več želel nazaj v sedanjost. Tukaj, na Zemlji, sem začutil človeško toplino, ki mi je manjkala na planetu. Odločil sem se, da bom ostal v preteklosti in jo poskušal spremeniti. Poskušal bom obvarovati Zemljo. Če mi uspe, bom zelo srečen, če mi ne bo, pa se bo našel nekdo drug, ki bo prav tako poskušal in mu bo morda uspelo. Če torej po kakšnem slučaju slišite zame, slavnega znanstvenika Katokija, se spomnite na to zgodbo o začetkih mojega uspeha.

Ajda Rojko, 7.a

Lina hodi v čudovito centralno šolo Spodnji Duplek, ki letos spraznuje 100 let. Nekega dne pa jo ogovori babica. Med pogovorom prideta na temo o Linini šoli. Zamišljeno vpraša babico: “Babi, kakšna je bila šola, ko si ti še hodila tja?” Babica se zamisli, si nekaj mrmra v brado ter izgine na podstrešje. Iz njega prinese staro knjigo. Lina se začudi in odpre usta, da bi babici zastavila vprašanja, a jih takoj zapre, saj babica sede in odpre staro knjigo.

V njej so bile slike Linine šole. Motilo jo je le to, da je bila lepa, le nekako starodavna. Sploh ni lebdela na zelenih krogih. Vprašala je babico:”Babi, kaj in kje je to?” “To je tvoja šola, ko sem še jaz hodila vanjo,” je mirno odgovorila. Knjiga je nosila naslov Spomini gradijo prihodnost, ki ga Lina ni povsem razumela, zato je vprašala babico, kaj pomeni. Ta ji je odgovorila: “Ko smo bili jaz in moji vrstniki mladi, smo si predstavljali šolo v prihodnosti. Ko smo nekatera dekleta in fantje zrasli v odrasle ljudi, so generacije zgradile šolo, v katero hodiš.” Lina je opazovala sliko svoje stare šole. Če bi jo videla kdaj prej, ne bi vedela, da so takrat v šolo hodili in se vozili z avtobusi in avti. To je seveda bilo za tiste čase zelo staromodno in počasno. Lin ji je povedala: “Jaz zelo rada hodim v šolo! Tam se veliko naučim in imam dobre prijatelje.” Babica pa jo je vprašala: “Kako pa vi hodite v šolo in kakšne predmete imate?” Lina ji je odgovorila: “V šolo prispem s svojim mehurčkom, kar smem, ker sem šesti razred, v petem razredu pa smo opravljali izpit zanj. Nižji razredi prihajajo v šolo z veliko večjim mehurčkom, ki ga vozi odrasla oseba, ki ima izpit zanj. Jaz sem komaj čakala, da opravim izpit zanj, saj se od doma odpeljem veliko kasneje, kot v nižjem razredu. Tudi učitelji so prijazni in razumevajoči. Najbolj všeč pa mi je, da nimamo ocen, le učiteljevo opisno mnenje, kako se lahko izboljšamo. Glede predmetov pa imamo tuje jezike, kjer se letos učimo madžarščine, saj smo se angleščine in nemščine naučili v petem in četrtem razredu. Imamo tudi astronomijo, šport, matematiko, življenjsko in štrikarsko vzgojo ter slovenščino, prav tako pa kuharsko vzgojo, glasbeno vzgojo (tam se učimo igrati na glasbila po naših željah), potem imamo še bralno vzgojo, zastavimo in še runologijo ter orientacijo. Za izbirne predmete sem si izbrala odbojko, živalstvo in umetnost.” Babica je temu pozorno prisluhnila ter, glede na to, da je bila pripoved dolga, ostala veliko časa tiho in tudi ko je Lina končala, je bila nekaj časa tiho. Kmalu pa ji je povedala nekaj povsem nepričakovanega: “Jaz sem svoj čas učila na tej šoli in to sem oboževala!” Lina jo je začudeno pogledala in na široko odprla usta, a ko se je tega zavedla, jih je zaprla. Sledilo je veliko vprašanj na to temo in babica je mirno odgovorila nanje. Kmalu je nekdo potrkal na vrata in obe sta vedeli, da sta to Linina starša. Babica je odprla vrata in starša sta močno objela hčerko. Bil je zgoden večer, zato so vsi ostali na večerji, ki je dišala že od daleč! Starša sta Lini pripeljala tudi njenega ljubljenčka, ki se ga je slednja zelo razveselila. Imela je Smrčika. To so bile puhaste kroglice z velikimi srčkanimi očmi. Bili večbarvni, a si je Lina izbrala takšnega z vijoličnim kožuhom in črno – belimi očmi, ki so prijazno mežikale vanjo. Starša je o dnevu ki sta ga preživeli Lina in babi, zanimalo vse, saj sta bila v službi. To se je večkrat dogajalo, a ne vnukinje ne babice to ni motilo. Imeli sta se lepo. Kmalu so se začeli pogovarjati o učiteljih in službah in prišli so do zanimivega vprašanja, ki so ga zastavili Lini: “Ljubica, kaj bi bila po poklicu, ko boš odrasla?” Lina je brez premisleka izstrelila: “Rada bi bila učiteljica kot moja babica ter tako pomagala številnim otrokom!” Vsi so bili nad tem zelo ganjeni in ponosni, še najbolj pa babica sama.

Lina je pridno hodila v šolo in bila odlična. Po svoji želji je postala odlična učiteljica, ki so jo imeli vsi radi. A dobro se je zavedala razloga za svojo službo in končno je razumela slogan “Spomini gradijo prihodnost!”

Alina Lilek, 5. b

Srnica Fly je hodila v šolo Gozdna Jasa v 2.c. Ni bila nadarjena učenka. Saj bi se učila, pa se ji ni dalo! V šolo ni rada hodila. Učitelj lisjak jo je moral opozarjati. Bil je že prav jezen. Fly pa je gledala skozi okno, si podpirala glavo in razmišljala, kaj se bo igrala s svojimi prijatelji medvedkom Debelinkom, rakunom Petrčkom, veveričko Tinko, … Ko je bilo pouka konec, je Fly odhitela domov. Fly se je med tekom spotaknila čez korenino in padla na izgubljen napoj. To je bil napoj za boljšo učljivost. Fly ga je zaužila in naslednji dan je bila tako učljiva, da jo je moral učitelj opozarjati, naj ne pove vseh pravilnih odgovorov. Fly je bila od takrat naprej tudi bolj vesela.

Nikolina Štenta, 4.c

Na tej šoli sem bila že 7 let. Bilo je dolgočasno, saj se ni nikoli nič dogajalo, vsa leta je bilo čisto isto. Mislila sem, da se nam ne bo nikoli nič spremenilo, ampak se je.

Nekega vročega septemberskega dne sem se odpravljala v šolo. Bilo je običajno, tako kot vedno. Tudi ko smo prišli v šolo, sem spet videla enako šolo, ljudi, vse. Imeli smo enako prireditev in potem smo odšli v razrede. Vendar smo tam ugotovili, da je nekaj drugače. Povedali so nam, da bo to leto bolj zanimivo, kot druga in da nas čaka veliko sprememb. Rekli so nam, da bomo tudi veliko potovali in svar me je takoj začela zanimati. Ob predstavitvi so nam vse podrobnosti razložili in ideja se mi je zdela super.  Potovali naj bi na vse celine in na vsaki bi bili najmanj dva meseca. Šli bi na več šol, da bi spoznali njihove običaje, način učenja in šolanja. Medtem naj bi bili drugi učenci na naši šoli. Zraven učenja bi imeli tudi dovolj časa, da bi si ogledali najbolj zanimive stvari v vsaki izmed držav. Zraven tega bi tudi spoznali tamkajšnje ljudi in bi boljše razumeli njihovo kulturo in način razmišljanja. Prvi naj bi bili dva meseca v Evropi in sicer vsak teden v eni državi. Bili bi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Nizozemskem. Potem bi nadaljevali v Afriko, kjer bi si ogledali Maroko, Saharo, Nigerijo, Čud in Jar. Spoznali bi tudi Lomadive in njihovo tehniko učenja. Vsak teden bi imeli samo en predmet in pri njem dobili dve oceni. Naslednji teden pa bi šli na drug predmet in ponovili postopek. Za Afriko bi šli v Azijo in tam bi se največ zadržali na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Po dveh mesecih tukaj bi odšli v Avstralijo, kjer bi imeli največ geografije in biologije, saj je veliko živali in zanimivih svari, veliko bi bilo terenskega dela. Potem bi se odpravili v Severno Ameriko in bi obiskali nekaj največjih mest, si ogledali nekaj šol, imeli pouk in si mogoče ogledali tudi kakšno univerziteto. Na koncu, zadnja dva meseca šole, bi šli v Južno Ameriko, v Argentino, Brazilijo, Peru, Čile, Bolivijo, Ekvador, Surinume in Kolumbijo. Po vsem tem bi se vrnili nazaj v staro šolo in zaključili šolsko leto.

To se mi je zdela tako super ideja in zelo sem se že veselila tega šolskega leta, saj sem si vedno mislila, da se lahko tako največ naučiš in je tudi zanimivo.

Larisa Vauhnik, 9.b