Učenci ustvarjajo pri pouku.
Drevo je lepo, visoko,
njegove korenine segajo globoko.
Ko spomladi zacveti,
jeseni z njega kar leti.
Drevo se viša in viša,
dokler ne postane visoko kot hiša.
Ko pa drevo postane staro,
je samo za eno veliko šaro.
Ko drevo se podrli,
pa vsi so se v en glas zadrli:
Kako smo mi vsi zdaj veseli,
ker se v hiši bomo greli.
Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b
Sedim na terasi,
gledam proti stari vasi.
Vidim, kaj zamudil sem,
ko svojo ljubezen zapustil sem.
Štejem zdaj že 70 let,
in nisem še pripravljen umret’.
Čakal in čakal sem mnogo let,
da našel bi svojo srečo spet.
Zdaj pa sam sem ostal,
ljubezni nihče več ne bo mi dal.
Vsi znanci so zapustili me,
nikogar več zanimam ne.
Čakal bom še mnogo let,
da spet prišel bom na ta svet.
Takrat popravil bom to napako,
življenje več ne bo enako.
Delil življenje si bom z njo.
Ne bom sam sedel nad vasjo.
Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b
Je oseba,
ki te ima neskončno rada.
Včasih ti živce razjeda,
ker te ima tako rada, seveda.
Pod srcem te nosi
mesecev devet,
ob pubeteti so vajini odnosi
čisto za znoret.
Ko pa velik in odrasel si,
mama se ti najboljša zdi.
Hitro opraviči se,
doker mama še živa je.
Erik Žižek in Neža Glonar, 8.b
Vojaki z ramo ob rami, junaki,
v pozdravu stojijo in puške vihtijo.
Vojaki se v vojni vsaki
z usklajenemi koraki borijo.
Čakajo in čakajo na ta usodni dan,
ko poklicani bodo v Afganistan.
Ko poklican bo vojak,
za njim jokal bo prav vsak.
Medtem ko vojaki si usodo krojijo,
žene doma za otroke skrbijo.
Otrok morda ne spozna očeta,
a o njem govori se še mnoga leta.
Otroku povedal bo prav vsak,
da oče njegov je bil junak.
Z ramo ob rami v postoju je stal,
puške nikoli ni predal.
Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b
Včasih lepa, včasih ne,
taka pač ljubezen je.
Ko zaljubljen si,
to včasih boli.
Ljubezen, ne samo do človeka,
včasih je lahko prepreka.
Če oseba ne ljubi te nazaj,
ti lahko postaneš zmaj.
Jeza, resnost ali jok,
ljubezen ima pač svoj rok.
Vse lepo se enkrat konča,
kot tudi vsaka pravljica.
Ljubezen lahko traja leta in leta,
včasih samo par dni,
nekdo z njo pometa,
spet drug jo tesno drži.
Če srečo imaš,
da ljubezen lahko daš,
potem deli jo z vsemi
in je odstopi še malo meni.
Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b
Je prisegel, da bo zvest,
ob kapo dal je svojo pest.
Tudi ko prišel bo zadnji dan,
ponosno bo rekel, da je bil partizan.
Pretekel skoraj vse je jarke,
redko kdaj uvidel sončne žarke.
Ponosno se boril je za nas,
izognil smrti se je za las.
Ko pa Nemca ustreli,
še Hitler zbeži,
nato pa pride zadnji dan,
umre poslednji partizan.
Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b
Moje šolsko leto se je začelo kot ponavadi, le da smo letos dobili tri nove predmete. Kemijo, fiziko in biologijo. Bilo me je malo strah, saj so vsi govorili, da so zelo težki predmeti, a se je izkazalo, da so zelo zabavni in zanimivi. Čeprav ni bilo vedno lahko, sem z dobro razlago tudi tu dobila precej lepe ocene. Tudi to šolsko leto je bilo kot vsako poprej, včasih zanimivo in včasih precej dolgočasno, vendar nam zaradi naših sošolcev smeha ni nikoli manjkalo. To leto je bilo eno iz med najboljših in zapomnila si ga bom po mnogih spominih s sošolci in prijatelji. Upam, da bo tudi drugo leto tako uspešno in hkrati zabavno.
Kaja Breznik, 8.b
Začelo se je kot vsako leto poprej. Nekateri nad njim niso bili pretirano navdušeni, drugi pa so ga že nestrpno pričakovali. Letošnje šolsko leto. Bilo je polno padcev in vzponov.
Poletnih počitnic je bilo konec in že so nam ramena oteževale torbe. Po dolgem času smo spet videli sošolce ter seveda učitelje. No, nas, sedmi razred, pa je čakalo presenečenje. Razdelili so nas na dva dela. Nekatere želje so bile pri tem izpolnjene, druge ne. A vsi smo pogrešali dolgoletne prijatelje. Na to se dolgo nismo mogli navaditi, smo pa spoznali, da razdalja ni ovira.
To je bila le ena izmed ovir, ki nam jih je ponudila šola. Kot vedno smo se morali veliko učiti, brati ter si zapisovati. Dobili smo namreč kar nekaj novih predmetov. Pa ne le njih, po dveh poletnih mesecih je šolski prag skupaj z nami prestopila tudi nova sošolka.
Začetek se je zdel varljivo sproščen, saj smo se še spoznavali in na urniku ni bilo testov in spraševanj, a kmalu se je snovi nabralo. Vsako uro si moral biti pozoren. Doma si moral ponavljati. In še in še. Priznam, da je to včasih zelo težko, ampak kmalu smo ujeli ritem. Šola pa ima – na našo srečo – tudi zabavne dneve. Imeli smo športne, tehniške ter kulturne dni. Sedmi razred smo obiskali tudi primorski del Slovenije, imeli smo namreč šolo v naravi. Ker je naša šola letos dočakala 40 let, pa je bilo še toliko boljše. Sodelovali smo na Prešernovem natečaju.
Konec šole in s tem začetek počitnic se hitro bliža. Do zdaj je šlo dobro, upam, da se bo na koncu tudi tako zaključilo. Pridobiti moramo še kar nekaj ocen. Letošnje šolsko leto je minilo zelo hitro, no, tako se mi vsaj zdi. Za nami je veliko vloženega truda in upam, da bo naslednje leto še boljše in uspešnejše. Kakor koli pa se mi bo to leto vtisnilo globoko v spomin.
Mia Miholič, 7.b
V tem šolskem letu se je zgodilo veliko stvari na katere sem ponosna in tudi stvari, na katere bi rada čimprej pozabila.
– Glede pouka mi je zelo všeč, da smo na razredni stopnji in se selimo po razredih za večinoma vsak predmet, po mojem mnenju to naredi pouk bolj zanimiv, saj nisi v isti učilnici konstantno pet do sedem ur.
– To leto se je tudi naš razred razdelil v dva razreda. To me ni skrbelo, saj se z večino iz B razreda vidimo, če ne med odmori, tudi pri izbirnih predmetih ali obšolskih dejavnostih.
– Všeč mi je bilo tudi, da smo dobili eno sošolko pri začetku šolskega leta in sošolca po novoletnih praznikih.
– Za naslednjo šolsko leto si želim le, da bi pri nekaterih predmetih imela malo boljše ocene kot to leto, kar pa bom dosegla z več učenja.
Tia Heler, 7.a
To moje šolsko leto je bilo zelo razbuljivo. Zadnja dva meseca sta bila zelo naporna, ker se je največ dogajalo na šoli in drugod. To leto si bom najbolj zapomnila po veliko dogodkih.
Lara Klemenčič, 7.a
