8.1.2019

Pozdrav !

Danes bom začela pisati bloge. V teh bom delila svoja mnenja o različnih stvareh, saj se mi zdi izražanje svojega mnenja na nek način pomembno, sploh pa se mi zdi zanimivo, ko ga deliš na socialnih omrežjih, saj tvoje mnenje, zgodba ali izkušnja lahko doseže ogromno ljudi, kar si včasih sploh ne moraš predstavljati.

Ste že kdaj slišali stavek : “Ampak to je pač moje mnenje”
Najverjetneje ste. Čeprav ima vsak človek pravico do izražanja svojega mnenja, to nobeno mnenje ne brani pred kritikami,razpravami in nasprotovanji.

V mojih blogih ne bom delila tako “razpravnih” mnenj (se mi zdi), a kljub temu upam da vam bodo moji blogi všeč.

Čavči za zdaj, Tia

Duplečanke slovimo po lepoti že dolg čas,
a le ena je lepša od vseh nas.
To je ta Bina iz osmega a,
ki v družbi je vedno vredna zlata.

Po šoli hodi kakor kraljica,
v razredu se počuti kot grofica.
Imela je fantov za izvoz,
a noben ji nikdar ni kos.

V torek je za dežurno mizo sedela
in ko je vstopil novi učenec,
je skoraj omedlela.

Zasledovala ga je po hodnikih,
še mesto na kosilu mu je odstopila,
ob novici, da na disko gre, se je zelo razveselila,
o njem je vsem prijateljicam govorila.

Ko ura odbila je pet,
se zanjo je skoraj porušil svet.
So vsi želeli z njo plesati,
toda kaj, ko se njej ni dalo vrteti,
želela je le njega imeti.

Je že mislila, da ga ne bo,
ko se on pojavil je za njo.
Takoj se ji nasmeh je narisal na obraz,
ko vprašal jo je kar na glas:
“Bi z mano plesala,
se z mano smejala,
se z mano vrtela,
le če bi želela?”

Bina ni vedela kaj storiti,
kaj temu dečku odgovoriti.
Prijela ga je za roko
in mu šepnila na uho:
“Čakala sem in dočakala,
tebe, to ni šala.
Če se strinjaš se greva vrtet’,
dokler je še disko odpret.”

Pa sta se vrtela,
po dolgem in po kratkem.
Niti enkrat nista postala,
samo plesala sta in plesala.

Čez čas je Bino noga začela boleti,
Toda plesalec ji ni pustil sedeti.
Prijel jo je še močneje,
plesala sta še hitreje.

Iz jedilnice na hodnik,
nato pa ven na travnik,
vse do Drave,
kjer ni več sledi,
kje Brina tiči.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Nekoč v daljno mesto,
daleč čez zvijajočo se cesto,
prišel je mož,
z ogromnim šopkom rož.

Zasijal je v noči,
v obleki sijoči.
Z pogledom dotaknil se vsake od njih,
ni bilo dekleta ki ji ne bi zastal dih.

Vse tisto noč imele so željo,
neizmerno željo da jih opazi,
vsaka plan kako ga bo zapeljala,
in ga z nasmehom domov odpeljala.

A njega hladnokrvneža,
ponudba nobena ni ganila.
Na očeh le Urško je imel,
je z njo je plesati hotel.

Uršika pa v kotu sama,
v mini krilu stala je,
on bil ji je omama,
le njega želelo je srce.

Njegovo ime želela je spoznati,
ga v svoj krog prijateljev dodati.
Hotela je da skupaj sta,
da se nikdar ne ločita.

Se mož le opogumil je,
je stopil tja do Uršike,
ji nežno roko je prijel,
in jo na plesišče zavrtel.

Vrtela sta se in vrtela,
nakar je Urška omedlela.
Ustavilo se ji je srce,
zbuditi je ni mogel več nihče.

Mož takoj izginil je,
v megli se razblinil je.
In se zdaj nihče ne ve,
zakaj Urški ustavil je srce.

Ajda Rojko, 8.a

Nekje sem slišala moža, ki je povedal:
“Ni vstopa, sem zapisal
na vrata svojega srca,
pa se je ljubezen prismejala mimo
in rekla: ”To zame ne velja.” “

Naslednji dan je spet bil tam.
Tisti moder gospod je stal sam
in vprašal me je, če čas imam.
Odšla sva v toplo kavarno,
kjer ni bilo kot zunaj polarno.

Seveda me je zanimalo,
zakaj neki povabil me je na kakav
in vse bolj zanimivo je postajalo.
kolikor je trajalo.

Začel mi je pripovedovati o dekletu,
ki imel ga je najrajši na celem svetu.
Od nje se je naučil, kaj je to ljubezen,
kaj je ta strašna bolezen.

Dejal je: ”Nasmehnila se je
in o vsakdanjih stvareh spregovorila,
nič ni naredila,
pa sem vedel, da ne morem živet’ brez nje.”

“Imela je najlepši nasmeh, najlepše oči
in žarela je kot sonce, ki sveti tudi ponoči.
Bila je lepa kakor travniški cvet,
ki lahko ga gledaš vrsto let.”

“A nekega dne je zaspala. Zaspala je za vedno.
Še zdaj pogrešam jo izredno.”

“Zaradi nje podal sem se v neznano,
zaradi nje sem se spremenil
in veliko dobrih stvari sklenil.
Za njo sem se trudil,
in hvala bogu se z njo tudi oženil.”

“Upam, da vedela je,
Da za njo naredil bi prav vse,
Da do konca mojih dni,
V srcu za njo ljubezen živi.“

Ko končal je, mi je šlo malce na jok,
toda zdaj le vem vzrok,
zakaj ima ta gospod tako vesele oči,
zakaj ga nič od ljubezni ne loči.

Zdaj vem, da je ljubezen podobna oblaku,
ki sonce prekrije v enem koraku,
čeprav dotakniti se ga ne moreš,
začutiš dež in veš,
kako bo po vročem dnevu razveselil cvetlice in zelenice.
Tudi ljubezni dotakniti ne moreš se,
pa vendar veš, da tukaj je.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Ko prideš do zvona in zazvoni,
ti srce zažari.
Tisoč metuljev nad oblaki leti,
sončni zahod opazujejo vsi.
Otroci se na trgu zberejo,
mavrico ogledujejo.

Alja, Ema, Elena in Lana, 3. a

Galjot se je po širnem morju vozil z galejico. Vseskozi je prosil Boga za usmiljenje in vrnitev domov. Močan veter je na galjotovo željo galejico zanesel na kraj morja. Galjot je tam srečal mladeniča, ki mu je povedal, kaj se dogaja pri njemu doma. Njegov sin je postal duhovnik, hčera se moži, žena pa ima že dolgo drugega moža. Galjot se je mladeniču zahvalil, zatem pa je odveslal nazaj na širno morje.

Sedel je v galejici popolnoma brez upanja. Prepuščen je bil usodi. Veslal je in veslal, na koncu dneva pa utrujeno zaspal. Tako so se vrstili dnevi, tedni. Vedel je da bo nekega dneva veslal do smrti in da takrat ne bo več vrnitve nazaj v ta svet. Nekega jutra pa je nedaleč naprej zagledal kopno. Majhen otoček sredi neskončnega morja. Odločil se je, čeprav je bilo to prepovedano, da bo odveslal do njega. Ko se je otočku približal je opazil, da je zapuščen. Bil je popolnoma mrtev, brez znakov življenja. Obdajalo ga je gosto rastlinje čez katerega ni bilo videti prehoda. Nikjer ni bilo videti domovanj ali česarkoli drugega kar bi lahko bilo delo človeških rok. Hotel se je splaziti iz galejice in odkriti ta skrivnostni svet, pa so ga omejevaje verige. Verige ki se jih na noben način ni mogel rešiti. Naposled pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je že krepko mejilo na meje neresničnega. Galejica je se prevrnila. Kar naenkrat, brez pomoči galjota ali česarkoli drugega vidnega s človeškim očesom. Z verigami vret je galjot pristal pod vodo. Panika… Kako se rešiti? Z močnimi sunki je galjot potiskal galejico v zrak in se poskušal osvoboditi. Časa je zmanjkovalo, saj so pojenjale zaloge kisika v galjotovih pljučih. Nenadoma pa tema. Je to torej konec? Se bo tako neplemenito končalo galjotovo življenje? Njegove oči so se zaprle in panika ter neutrudno iskanje izhoda se je ustavilo. Njegovo telo se je prepustilo blagemu toku nežnega morja. Ni videl luči na koncu tunela, le temo. Večno temo ki ga je obdajala iz vseh strani. Čez nekaj trenutkov pa ga je nekaj predramilo. Zbudil se je daleč od morja v katerem je veslal v galejici, daleč od otoka ki je bil le korak oddaljen. Hodil je po oblakih. Tako preprosta a breztežna so torej nebesa? Prevzet od okolja v katerem se je znašel ni bil zmožen razmišljati.

Nenadoma pa spet tema. Oblaki so se razblinili in začela se je prikazovati slika domače kuhinje. Znašel se je tam, v kuhinji. Sedel je torej z ženo, sinom in hčerjo v kuhinji in se pomenkoval. Točno tako kot se je točno pred enim letom. Dana mu je bila še ena priložnost.

Ajda Rojko, 8.a

Gašper Geršak