Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Tia Heler

Majhne skrivnosti

Intervju z učiteljico Donatajo Malinić Krašna

Komentiraj

Učiteljica Donataja Malinič Krašna na naši šoli poučuje slovenščino, retoriko in gledališki klub. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega in zaupala nama je tudi odlične nasvete za javno nastopanje.

1.Kako dolgo že poučujete na naši šoli ?

Na naši šoli samostojno poučujem že eno leto in nekaj mesecev. Pred tem pa sem tukaj 8 mesecev opravljala pripravništvo.

2.Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Ste imeli ta poklic v mislih, že ko ste bili majhni ?

Sem mnenja, da je poklic učitelja poslanstvo, ki ti je dano v zibelko. Ja, že od majhnih nog sem sanjarila o tem poklicu, vedno sem se igrala “za učiteljice” 🙂 Za ta poklic sem se odločila, ker sem od nekdaj rada nastopala, drugim razlagala in pomagala, ker me je v vaših letih vedno zelo zanimalo, kaj se dogaja za tistimi vrati z napisom “zbornica”. Velik del pa je doprinesla želja po leposlovju in pravopisu.

3.Vas poučevanje veseli?

Poučevanje me zelo veseli, ker ne mine dan, da se ne naučim česa novega. In to me bogati.

4.Ste pred prihodom na našo šolo, poučevali že na kakšni drugi šoli in kje zdaj ?

Moja poklicna pot se je pričela ravno na naši šoli OŠ Duplek in na OŠ Korena. Na obeh šolah poučujem slovenščino ter gledališki klub, na OŠ Duplek pa devetošolce nagovarjam pri retoriki in skrbim 2-krat na teden za red v podaljšanem bivanju na razredni stopnji.

5.Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole ?

U, to pa je vprašanje. Obiskovala sem OŠ Selnica ob Dravi. Moji spomini na osnovnošolske dni so predvsem lepi. Za mene je to bil čas, ko sem bila izredno kreativna, marljiva, dosledna. To je bil čas, ko sem osvajala temelje znanja, a še zdaleč nisem vedela, kaj me v življenju vse še čaka. Imela sem krasne sošolce, odlične učitelje, s katerimi še danes rada poklepetam.

6.Glede na to, da poučujete retoriko, dobite še vedno tremo pred kakšnim nastopom ?

Seveda, trema je zdrava, mora biti prisotna, vendar v zmerni količini. In imam jo tudi jaz, čeprav znam to uspešno skriti.

7.Imate kakšen nasvet za koga, ki ima veliko tremo pred nastopom ali ki želi postati tudi sam dober retorik ?

Na nastop moraš biti vedno dobro pripravljen. Če se ti kje zalomi, je vedno najbolje stvar speljati spontano naprej in se čimprej vrniti na pripravljene tire. Ko si pripravljen, ti trema nič ne more. Predvsem pa moraš zaupati vase in v svoje sposobnosti. Drugega recepta ni.

8.Za katere nastope pa se je po vašem mnenju najtežje pripraviti?

Najtežje se je pripraviti na tiste nastope, ki razvijejo kakšno debato in nikoli ne veš, v katero smer se bo razvila. Vse ostalo je odvisno od nas samih.

9.Kaj cenite pri učencih najbolj?

Pri učencih najbolj cenim odkritost, spoštljivost in marljivost.

10.Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil, odkar poučujete?

Ne vem iz katerega razloga, vendar sem stala pred razredom z odprto zadrgo na hlačah. K sreči me je prijazna učenka vljudno na to opozorila in sem zadevo takoj uredila.🙊

11.Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Ciljev je veliko. Imam tako osebno življenjsko načelo, da si moraš za duhovno rast vedno postavljati nove izzive. Ne sme ti biti dolg čas. Predvsem pa strmim k spoštovanju, zaupanju, ljubezni, dobrih družinskih odnosih, po nenehnem izobraževanju na različnih področjih.

12.Kaj bi sporočili bralcem Korakov ?

Dragi bralci! Ne bom vam tarnala o tem, koliko in kaj morate brati, kako in kje morate znati zapisovati, pozvala pa bi vas k spoštovanju sočloveka, k lepim odnosom med ljudmi, do narave in do samega sebe.

Učiteljici Donataji se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še naprej veliko uspeha tako pri poučevanju kot tudi javnih nastopih.

Tia in Lara, 9.a

Na krilih domišljije

Začarana omara

Komentiraj

Bilo je v nedeljo zvečer. Zunaj je močno deževalo, veter je zavijal in grmelo je. Nikakor nisem mogla zaspati, zato sem se premetavala po postelji sem ter tja. Da bi lažje zaspala, sem v mislih odpotovala  v čarobno omaro. Vstopila sem vanjo in videla, da ima na drugi strani vrata za izhod. Močno me je zanimalo, kaj je na drugi strani, zato sem jih odprla. Prišla sem v zelo čudno deželo. Tam sem videla origami ptice, vse iz čokolade, mačke iz jagodne marmelade in ne boste verjeli, tudi ribnik iz čisto kristalne vode. Bilo je, kot v raju, vendar ko sem se obrnila, nisem videla vrat, ne omare. Mimo je prišel žele medvedek. Vprašal me je kaj delam. Odgovorila sem mu, da iščem čarobno omaro. Žele medvedek me je napotil h gori iz penic. Povedal  mi je, da pot zelo nevarna, pelje mimo kokakolinih vročih gejzirjev, bananinih tigrov in mimo jabolčnih levov. Dal mi je zemljevid in že sem se odpravila. Pot je bila strma in spolzka, a že sem tam videle kokakoline vroče gejzirje. Tja sem vrgla kovanec, in zelo hitro je zgorel. Čuvaj gejzirjev, mi ni dovolil noter, v prepovedano območje gejzirjev. Čuvaj ni mogel več poslušati mojega sitnarjenja, zato  me je spustil noter. Zemljevid je kazal na skriti gumb, ki naj bi dvignil skriti most. Nekaj rdečega sem videla med jagodnimi skalami. Ko sem se ga dotaknila, sem zagledala most. Šla sem čez njega in na drugi strani sem videla brlog. Na zemljevidu je kazalo, da je to brlog bananinih tigrov. Šla sem čisto tiho, a me je opazil mladiček bananinih tigrov. Mladiček je bil zelo neškodljiv. Postal je moj sopotnik. Dala sem mu ime Rexi. Prišla sva do brloga jabolčnih levov. Tudi tukaj sem poskusila biti zelo tiho. Vendar Rexi se je začel igrati z mladičkom jabolčnih levov. Zato sem še njega vzela zraven. Njemu pa sem dala ime Simba. In že smo prišli do gore penic. Plezali in plezali smo in že smo priplezali do vrha. In res, tam so bila vrata, ki vodijo v drugo deželo. Poslovila sem se od Rexija in Simbe. In že sem bila noter. Doma je bila še vedno nevihta. In mama me je poklicala na večerjo. Zdaj veste vso mojo zgodbo.

Julija, 4.d

Vrtiljak dogodkov

Kulturni dan in natečaj

Komentiraj

V petek, 7.2.2020, smo na naši šoli proslavili kulturni dan, ki smo ga obeležili s kratko proslavo in tudi ogledom filma Kickbokserka v Mariboxu.

Ko smo prispeli v šolo, smo se najprej po razredih pogovorili o filmu, ki smo si ga kasneje ogledali ter nato tudi pogledali trailer. Malo po 8. uri se je začela proslava z našo himno, nato pa je sledil program, ki sta ga vodili Tia in Klara iz 9. razreda. Sledili so nastopi, predstavili so se nam Tim, Lia in Ajda z deklamacijo Zdravljice, Jan nam je zaigral na kitaro, Teja, Nuša in Špela so deklamirale svoji avtorski pesmi Umetnost in Kavarna, Ema iz 8.b pa je zaplesala na koreografijo Vanese Majerič.

Vsi nastopajoči so nastopili brez generalke, saj je točka glasbenega projekta odpadla zaradi veliko bolnih učencev, tako da so vskočili zadnji trenutek in si zaslužili še posebno velik aplavz. Med nastopajočimi sta bila tudi Kevin in Edvard s pesmima Daneta Zajca, pa tudi Staša z avtorsko pesmijo Počitnice gospoda konja, Žan z violino, Alina z pesmijo Kdo še verjame in Kaja in Tia iz 7. razreda s hudomušno pesmijo o svojem razredu.

Kmalu zatem je sledila razglasitev nagrajencev na šolskem Prešernovem natečaju. Na tem natečaju smo lahko napisali pesmi v slovenskem ali angleškem jeziku, na izbiro pa smo imeli tudi, da smo lahko poslali fotografijo. Naši izdelki so morali izražati mladostne norčije, dogodivščine, težave ali zanimive trenutke iz našega življenja. Po mnenju učiteljev smo se izredno potrudili in odločitev za njih ni bila lahka. Letos sta nagrado dobili Karin Ludvik iz 7.b za fotografijo Modra prihodnost in Lia Horvat Zupančič iz 9.a za pesem Najlepši čas življenja.

Nato smo odšli z avtobusi do Mariboxa, kjer smo si ogledali film Kickbokserka. Zgodba govori o Bo, ki je vročekrvna dvanajstletnica. Ker se starša ločujeta, se z mamo in bratom Danijem preseli v predmestje Amsterdama. Soseda Joy jo seznani s kickbokserskim klubom v soseski. Bo je za novi šport nadarjena in kmalu bi lahko nastopila na nizozemskem prvenstvu. Toda ločitev staršev jo zelo teži in njene skrbi postavljajo na kocko nastop na prvenstvu. Bo se mora naučiti, kako obvladati svoja čustva in obenem sprejeti dejstvo, da ne more imeti nadzora nad vsem.

Kulturni dan se je zaključil okoli 12. ure in smo lahko izstopali po postajah.

Tia, 9.a

Na krilih domišljije

Prava ljubezen

Komentiraj

Metka se je zjutraj zbudila in na postelji je zagledala pismo. Odprla ga je in ugotovila, da ji je pisal Maj. V njem je pisalo:

Metka, obljubi, da nikomur ne boš povedala. Vedno si bila moja najboljša prijateljica, ampak zdaj do tebe čutim nekaj več. Rad bi, da se dobiva v restavraciji Mravlja danes ob osemnajsti uri. In na koncu je bil dodan še poljub.

Metka se je zelo razveselila in ob osemnajsti uri je bila v restavraciji Mravlja. Pri mizi je zagledala Maja. Sedla je k njemu. Najprej sta se samo tiho gledala, potem pa je Maj spregovoril: »No, pa si prišla,« je rekel Maj. »Ja, prišla sem, kaj si mi želel povedati?« »No, saj si prebrala pismo, kajne?« »Ja, saj če ne bi prebrala, me ne bi bilo tukaj.« »No, hotel sem ti povedati, da nekako ne morem brez tebe. Jaz bi dal vse na svetu zate, samo da te imam ob sebi.« Metka je bila presenečena, saj ko je prebrala pismo, ni vedela, kaj pomeni nekaj več. A zdaj je vedela. In Maj jo je potem vprašal, če bi bila njegova punca. Metki je bilo nerodno, zato je rekla: »Uf, kakšna močna razsvetljava, a se ti ne zdi?« Okej, počasi, najprej, kaj bi bilo narobe z razsvetljavo? In si me sploh poslušala?« »Ja, seveda sem te, samo mi je nerodno odgovoriti.« »Dobro, samo odgovori z da ali ne.« »Okej, da.« »Super, se vidiva v šoli.« »Okej, jaz pa moram zdaj res iti, saj me čaka učitelj za naravoslovje, ker se morava učiti o zemeljski površini. Se vidiva v šoli.« »Okej, adijo.«

Ko Metka pride domov, jo že res čaka učitelj, zato je hitro pospravila. Ko je učitelj odšel, je Metka povedala mami za Maja. Mama je bila zelo ponosna na Metko. Potem je bilo že pozno in se je Metka odpravila spat.

Zjutraj je nekdo pozvonil na vrata. Metka je odprla. Bil je Maj. Metka se je zelo razveselila in ga vprašala, kaj ga je tako hitro pripeljalo sem. Maj je rekel, da je prišel, ker ga zanima, če bi Metka šla z njim v šolo. Metka je rekla ja, saj če ima fanta, bi bilo lepo, da gresta skupaj v šolo.

Sara, 4.d

Vrtiljak dogodkov

Tržnica poklicev

Komentiraj

V torek 3.12.2019, smo imeli učenci od 6. do 9. razreda možnost, da obiščemo Tržnico poklicev, ki je potekala v Kulturnem domu Korena ob 17.uri.

Ob vstopu v dvorano smo prejeli po želji ananasov koktajl in carski praženec s sadnim polivom, ki ga je pripravila ena izmed srednjih šol. Nato se je vsak učenec sprehajal od šole do šole ali pa se posvetil le večinoma tisti, ki ga je najbolj zanimala. Ogledali smo si lahko 15 srednjih šol, nekaj od teh pa jih je poleg svojega programa, pripravilo še kakšno hrano, pijačo, igro, pri eni izmed srednjih šol pa si celo imel možnost, da so ti zmerili višino sladkorja v krvi, če si to želel.

Tržnica poklicev se je končala ob 19. uri, je pa res, da je nekaj učencev odšlo že prej. Meni je bil ta dogodek zelo všeč, in me je pritegnilo tudi kar nekaj šol, za katere še do zdaj nisem slišala ali me niso tako zanimale.

Tia Heler, 9. a

To smo mi

Pričakovanja v šolskem letu 2019/2020

Komentiraj

Počitnice so minile in zdaj smo postali 9.razred. Zdi se mi prav čudno, saj ko sem bila v nižjih razredih, sem se vedno malo zgledovala po kom iz devetega razreda, ker mi je bila všeč njihova organizacija ali pa tudi razmišljanje o določenih stvareh, zdaj pa sem sama postala devetičarka.

Od tega leta pričakujem, da bo kljub valeti, spraševanjem, testom, tekmovanjem, kar se da sproščeno in zabavno, je pa res, da je to večinoma odvisno od mene.

Upam tudi, da bomo ob koncu šolskega leta, obdržali stike z večino sošolcev in sosošolcev.

Tia, 9.a

Na krilih domišljije

Moje počitnice

Komentiraj

Moje počitnice so bile zelo zabavne, ampak eno popoldne je bilo nepozabno.

Ko je 3. julija Maribor zmagal v nogometni tekmi, smo se vsi veselili. Babi mi je obljubila, da bomo šli nogometaše čakat na letališče. Bila sem zelo vesela. Nogometaši so prišli na letališče malo pred tretjo popoldne. Nogomet imam zelo rada, zato sta mi babi in dedi za rojstni dan kupila nogometno žogo. Seveda sem jo nesla zraven. Ko smo babi, mami, Maša, moja sestra in jaz prišle na letališče, sem se zelo veselila. Potem ko so nogometaši prišli, so se mi podpisali na žogo, dva nogometaša sta se mi podpisala na majico, na žogo se mi je podpisal še trener. Ko smo odšli domov, smo šli še na sladoled.

Ugotovila sem, da se sanje vedno uresničijo.

Ana, 6.a

Na krilih domišljije

Slovenščina, moj jezik

Komentiraj

Slovenščina je moj materni jezik in mi je kar všeč, saj ga izven Slovenije redko kdo govori, poleg tega pa sem zelo hvaležna, da lahko svoj materni jezik uporabljam povsod po Sloveniji, saj se tudi zdaj včasih zmedem pri kakšnem stavku, torej si ne morem predstavljati, da državni jezik ne bi bil moj prvi jezik. Največ težav imam, ko pozabim, kako se določeni besedi reče in se mi zdi, da se to lahko edino popravi z več branja. Slovenščina se mi ne zdi ravno cenjen jezik, ker zdaj mnogo več ljudi (z mano vred) uporablja angleščino med pogovori in to ne samo preko sporočil. Sama bi lahko prispevala k lepšemu jeziku, če bi med pogovori manj uporabljala angleške besede ali slovenske krajšave.

Tia Heler, 9.a

To smo mi

Moje šolsko leto

Komentiraj

Meseci minevajo, šolsko leto se končuje in kaj kmalu se bližajo zaslužene počitnice. To leto je bilo polno tako lepih, kot tudi groznih trenutkov, ampak meni se je zdelo eno boljših.

Dobre stvari :
– Imeli smo več prostih ur kot prejšnja leta, kar je bilo super, ker si takrat lahko še ponovil snov pred spraševanjem ali testom.
– Dobili smo novo učenko, ki se je na žalost v marcu preselila in odšla na drugo šolo.
– Šola je organizirala ekskurzijo v Prago in na Dunaj, katere smo se udeležili nekateri učenci in moram priznati, da je bil to eden izmed mojih najljubših izletov in vem, da mi bodo spomini iz teh dveh mest ostali še dolgo v lepem spominu.
– Pred kratkim, 5. maja, smo imeli birmo.
– Čez nekaj tednov pa gremo nekateri učenci na nagradni izlet v WOOP Park, ki se ga že zelo veselim, saj še tam nisem bila nikoli in tudi program, ki bo potekal, ko se vrnemo nazaj v šolo (piknik, zabava, ples) se mi zdi zabaven.
– Smešno se mi zdi, da je športni dan bil že tolikokrat prestavljen.
– Čez nekaj tednov gremo 8.razred na Bled in Bohinj in že zdaj vem, da se bomo imeli super.

Slabe stvari :
– Dnevi so bili zelo stresni, tudi če se učiš sproti, saj smo nekatere dneve imeli več spraševanj v enem dnevu in po priliki še kak test.

Tia Heler

Vrtiljak dogodkov

Obisk SŠOM in frizerskega studia Oranž

Komentiraj

V torek, 21.maja, smo na Osnovni šoli Duplek imeli tehniški dan, na katerem smo lahko obiskali Lesarsko šolo, TŠC Maribor, Srednjo gradbeno šolo in gimnazijo ter Srednjo šolo za oblikovanje, ki sem se jo odločila obiskati tudi jaz.

Najprej smo se ob 8.00 vsi učenci ter učitelji zbrali v telovadnici, kjer je spregovoril ravnatelj in se zahvalil Mitji Horvatu, Alešu Pulku in njegovim pomočnicam, saj so ravno oni dobili idejo in smo lahko zahvaljujoč njih obiskali srednje šole. Okoli 9. ure so prišli avtobusi in nas odpeljali do želenih srednjih šol. Ko je naša skupina prišla na Srednjo šolo za oblikovanje, smo najprej odšli v kletne prostore, kjer smo si pogledali kratko predstavitev o tej šoli in tam tudi pustili nahrbtnike. Nato smo si ogledali učilnice, nekateri učitelji pa so nam celo pokazali izdelke, ki so jih učenci imeli za oceno v prejšnjih letih. Ob 10.00 smo se vrnili v klet in pomalicali, nato pa se vrnili do avtobusa. Med vožnjo smo se razdelili v tri skupine. Prva je obiskala Frizerstvo Škarica, naša skupina se je odpravila do Studia Oranž, tretja pa je obiskala snemalni studio NET TV.

Ko smo prišli v Studio Oranž, smo najprej opazovali, kako je frizerka strigla lase, ob prihodu lastnika Gorana Pfeilera pa so nas postregli s sladkarijami in sokom. Goran Pfeiler nam je povedal veliko o njegovem delu, njegovih zaposlenih, frizerskih tekmovanjih in je nam odgovoril na mnogo vprašanj. Povedal nam je, da ga zelo začudi, ko nekateri starši mislijo, da je poklic frizerja popolna odločitev, če ima njihov otrok slabe ocene, saj je pri tem poklicu najbolj pomembna kreativnost, ki jo lahko ima tudi nekdo z malo slabšimi ocenami. Se pa strinja, da je zelo pomembno, da so tudi frizerji kar se da razgledani. Ob koncu nam je povedal, da je pri njih vsaka stranka enakopravna in ne delajo sprememb med morda bolj znano osebo, kot pa npr. z nekom drugim. Preden smo se poslovili, nam je na hitro pokazal prostore v njegovem studio, kjer dela modni oblikovalec in tudi kje podaljšujejo trepalnice in oblikujejo obrvi.

Najbolj mi je bilo zanimivo, ko je Goran Pfeiler razlagal, kakšen studio si je želel, ko še je bil v osnovni šoli (velika okna, skozi katera te je lahko videl ves promet,… ). Pogledala sem okoli in studio je bil ravno takšen, kot ga je opisoval.

Tia, 8.a