V ponedeljek, 24. 5. 2021, je na šoli potekal športni dan za učence od 6. do 9 razreda.
V šolo smo prišli ob 7.30. Najprej smo pomalicali, da smo pridobili dovolj energije za celoten dan. Nato smo odšli v telovadnico, kjer so nam učenci športa za sprostitev predstavili igro “kavbojci in indijanci”. Vsak razred je s svojim razrednikom odšel na posamezno igro, ki jo je imel določeno po razporedu. Mi, sedmošolci, smo najprej igrali hokej. Razdelili smo se v skupine in začeli z igro. Za tem smo se odpravili v galerijo dvorane, kjer so nas čakale štafetne igre. Tudi tukaj nas je učiteljica Barbara razdelila v štiri skupine. Vsak krog smo imeli nov izziv: skakanje v vreči, nošenje tenis žogice na tulcu itd. Na koncu smo se pomerili v vlečenju vrvi s paralelko. Po končanem tekmovanju smo se odpravili nazaj v glavni prostor telovadnice in čakala nas je odbojka. Igrale smo dekleta proti dekletom in fantje proti fantom. Sledil je moj najboljši del tega dne, “kavbojci in indijanci”. Vsaka skupina je postavila blazine, za katerimi se je skrivala ter shranjevala žoge za napad druge skupine. Po napetih tekmah med skupinama je prišel čas za pospravljanje. Sledilo je kosilo ter odhod domov.
Športni dan je bil zabaven in upam, da ga kmalu ponovimo.
Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško.
Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem ter zagledala majhne sence. Postalo me je strah, saj nisem vedela, kaj je to. Bile so vedno bližje in zagledala sem majhne jamske škrate. Vprašala sem jih, ali mi lahko povedo, kje je kralj Matjaž, ampak so samo odgovorili: “Z veseljem bi ti povedali, ampak smo obljubili Kralju, da ga ne izdamo.” Tako dolgo sem jih prosila, da so mi na koncu vseeno povedali, da se je preselil in če hočem, ga lahko pojdem z njimi iskat. Bila sem seveda takoj za. Hodili smo kar nekaj časa in kar naenkrat smo zagledali veliko sekvojo. Očitno je imel vsak svoj list, ki ga je moral prisloniti na drevo, nato pa se je odprlo. Vedeli smo, da ne more oditi, saj je zagozden zaradi brade. Počakali smo še par tednov in kralj Matjaž je odšel z nami.
Verjamem, da mi bo tisti dan ostal vedno v spominu.
Šola na daljavo mi ni všeč, saj se ne morem družiti s svojimi prijatelji. Res je, da jih lahko preko video klica vidim, ampak to ni isto. Svoje prijateljice hočem objeti, kar pa preko elektronskih naprav ne morem narediti. Tudi učiteljev ne morem hitro vprašati, da mi takoj razloži tisto, česar ne razumem. Je pa samo ena v redu stvar na daljavo – to, da lahko dlje spim.
Taja
Šola na daljavo je še kar zabavna, vendar težja od šole v živo. Včasih dobimo veliko dela, ki ga delam do poznega popoldneva. Pogrešam običajno šolo, saj sem rada s sošolci, tako pa sem v glavnem do popoldneva sama z bratom, ki ima prav tako veliko dela, saj obiskuje 4. letnik. Težja je tudi, saj če česa ne razumem, moram učitelju najprej poslati vprašanje, potem pa nekaj časa čakati, da mi odgovori.
Všeč mi je, da imamo veliko videokonferenc, saj rada vidim svoje sošolce in učitelje. Po drugi strani, pa mi je všeč tudi delo na daljavo, saj se v svoji sobi prijetno počutim in lahko počasi, ter sproščeno delam za šolo.
Pogrešam že svoje sošolce ter učitelje in komaj čakam, da se vrnemo v šolske klopi!
Maša
Ker smo še vedno doma in žal ne v šoli, tudi pouk poteka na daljavo. Način pouka na daljavo se mi po eni strani zdi zelo zanimiv, saj je nekaj novega in delamo z računalniki. Učimo se tudi novih stvari, ki jih lahko delamo z njimi.
Zraven dobrih in pozitivnih stvari pa sledi tudi nekaj slabega, kot na primer slabe lastnosti računalnika in interneta, ki včasih »zaštekata« in žal ne moremo nič storiti. Sedenje pred računalnikom pa na splošno škoduje našemu zdravju, saj posledice opažam tudi sam. In da sploh ne govorim o tem, da moram po 4-5 ur gledati v računalnik, ki škoduje mojim očem. Eden velikih problemov je tudi, da mi manjka razlaga, saj se delo na daljavo s poukom v šoli nikakor ne more primerjati. In ko smo v šoli pri pouku, se imamo zelo v redu in se naučimo veliko novega ter se seveda veliko bolj zabavamo. Manjkajo mi moji sošolci, ki jih že zelo pogrešam.
Hvala bogu, da imam psa, s katerim lahko hitro po pouku odidem ven na sprehod in se razgibam.
Klemen
Delo na daljavo je zoprno, zaprt si med štirimi stenami in ob sebi imaš računalnik namesto sošolcev. Včasih ti manjka razlaga ali pa pozabiš poslati nalogo in že ti srce razbija, kaj bo rekel učitelj.
Mateja
Pri šoli na daljavo mi je všeč, da si stvari lahko porazdelimo in, da imamo vsak dan vsaj eno video konferenco. Stvari, ki mi ni všeč, ni, ker ne dobimo preveč naloge. Seveda pa si želim, da se čimprej vrnemo nazaj v šolo.
Zara
Meni je delo na daljavo zabavno, pa tudi ne. Všeč mi je, ker z delom končam skoraj vedno že dopoldan in lahko popoldan izkoristim čas zase. Ni mi pa tako všeč, ker težje delam, saj so naloge težke in učitelji ne morejo takoj razložiti. Ampak se vseeno nekako znajdem in rešim. Ne maram pa tudi, da se delo na daljavo ocenjuje.
Zdravo, naj se vam predstavim. Sem Taja, učenka 7.a razreda.
K novinarskem krožku sem se prijavila, ker rada pišem zgodbe. Moj najljubši hobi je branje in petje. Zelo rada se družim s prijatelji in družino. Za to leto upam, da bom imela dober uspeh v šoli in da ne bomo spet dva meseca v karanteni. Upam tudi, da bo to šolsko leto kar se da pustolovsko, veselo in zanimivo.
Za vas bom pisala članke, ki verjamem, da vam bodo všeč.
V sredo, 15.9.2020, smo se učenci 7.a v času ure naravoslovja z učiteljem Brankom in učiteljico Majo odpravili v gozd.
Ob prihodu v šolo smo imeli nekaj minut časa. Medtem smo se pogovarjali in poslušali glasbo. Ob začetku prve ure je po nas prišel učitelj Branko in nam rekel, naj se gremo preobut in počakamo pred vhodom. Nato je prišla še učiteljica Maja in skupaj smo se odpravili v gozd. Ob vseh drevesih, pri katerih smo se ustavili, nam je učitelj Branko povedal veliko novega in zanimivega. Zraven smo si zapisovali podatke, ki so se nam zdeli pomembni ter v zvezke narisali plodove ali liste dreves. Nekaj listov smo si lahko tudi zalepili v zvezke. Pripetila se nam je tudi smešna prigodica. Na poti do gozda smo naleteli na električnega pastirja. Zaradi naše varnosti je učitelj najprej sam preveril, ali je vključen. Že ga je odstranjeval, ko je naš sošolec našel boljšo in varnejšo pot. Seveda smo pot nadaljevali po njej. Ob prihodu v gozd smo poiskali vsak svoje drevo in ga objeli. Učitelj nam je predstavil še nekaj gozdnih rastlin, nato pa smo se hitro odpravili proti šoli, saj nas je priganjal čas.
Tak način učenja mi je ljubši, saj sem na svežem zraku in raziskujem, kakor pa da sedim v šolskih klopeh, ki me ne motivirajo dovolj. Ti dve šolski uri sta minili hitro, pa vendar je bilo zanimivo in poučno.
