Nekoč
profesor prava Jožef Mrož
odpravil se je v Portorož.
Tam se je zaljubil
in nesrečnico zasnubil.
Ime ji je bilo Riba,
pisala pa se je Biba.
Sonce je zašlo
in prelepo je bilo.
Mrož se je zazrl v Ribo
in jo pogledal tako milo.
Riba pa hladnokrvno rekla je NE!
Odšla domov in si spekla sardelice.
Mrož dobil je košarico
in potreboval malico.
V usta si je zbasal torto,
ki je pregnala slabo voljo.
Mia Miholič, 6. a
Na svet je prišel oče
in se preselil v Hoče.
Tam je našel novec,
a tega še ni konec.
Šel je v puščavo,
tam je srečal mamo.
Na kameli je sedela
in si pesmi pela.
Hotel jo je nagraditi
in jo okrog mezinčka oviti.
Zato je šel v grad,
kjer je vladal strah.
Soočil se je z zmajem
in pregnal prikazen.
Mamo je nagradil
in se poročil.
Mia Miholič, 6. a
Pred davnimi časi je v stari bajtici sredi gozda živel siromak s svojima otrokoma in petelinom.
Siromak je komaj preživljal družino. Sinova sta imela zelo rada petelina. Siromak ga je želel prodati, a mu tega sinova nista dovolila. Čez 100 dni je siromak izgubil službo, saj mu je pobegnila ovca. Siromaku ni preostalo drugega, kot da proda petelina. Že naslednji dan se je s petelinom odpravil na tržnico. Otroka sta se poslovil od petelina in ga zadnjič objela. Po obrazu so jima lile solze žalosti. Kapljale so na star predpražnik, da je bil že čisto moker. Ko je siromak odšel, sta skrivaj odhitela za njim. Videla sta, komu je siromak prodal petelina.
Naslednje jutro, tik pred zoro, sta se oblekla v razcapane cunje in odhitela k ljudem, ki so kupili petelina. Živeli so v razkošni hiši, takšni z velikimi, srebrnimi polkni in lesenimi vrati z zvezdicami. Bil je čudovita. Otroka si v življenju nista predstavljala kaj tako razkošnega. Saj je bilo vse, kar so imeli s siromakom, bajtica, petelin in ljubezen, ki ju je gnala naprej vsa ta leta. Potrkala sta. Čakala sta in čakala, a ni bilo odziva. Še enkrat sta potrkala, tokrat močneje. Odprla jima je obilna ženska in verjetno njen mož. Oba sta bila zelo naličena in urejena. Otroka nista mogla niti črhniti ali zapreti ust, saj sta bila zelo začudena. Ženska ju je povabila naprej, mož pa je le nekaj zamomljal. Otroka sta vstopila in se čudila lepoti. Videla sta prelepe slike, oblačila, stene in luči, a nikjer petelina. Ko sta se poslovila in odvihrala skozi vrata, sta v uti, ki je sicer namenjena psom, zagledala petelina in skočila k njemu ter ga z vso ljubeznijo močno objela. Petelin jima je razložil, da ne more pobegniti, saj je priklenjen na verigo. Povedal pa jima je, kako ga bosta lahko rešila. Ukazal jima je, naj gresta domov in si poiščeta vsak svojo svečo. Svečo nato prižgeta tako, da se bo zasvetil majhen plamen. Prižgani sveči pa naj vržeta v veliko zeleno posodo. Ko se bosta sveči stopili, bo nastala bleščečo modra tekočina, to je vosek. S posodo naj nato kakor hitro moreta stečeta k ogledalu in ga polijeta z voskom. Če bosta prepočasna, se bo vosek strdil že v posodi. Še zadnjič so se objeli in si poslovno segli v roke.
Medtem ko sta bila otroka pri petelinu, se je siromak že zdramil, saj sta otroka pozabila na čas. Siromak je bil obupan. Mislil je, da sta v gozdu, zato ju je šel iskat. Otroka sta ravno takrat, ko je siromak zavil v gozd, odprla hišna vrata. Poiskala sta dve sveči in ju prižgala. Na sveči se je res zasvetil plamen. Sveči sta vrgla v posodo, a ne v veliko, zeleno temveč v rdečo. V posodi sta zagledala vosek, hitro sta stekla k ogledalu in ga polila z voskom. Upajoče sta gledala ogledalo, a nič se ni zgodilo. Potrta sta se sesedla pred ogledalom. V očeh so se jima začele nabirati goste, grenke solze. Siromak ju je iskal v gozdu in v mestu, a ju ni našel. Obupal je! V upanju, da ljudje, katerim je prodal petelina, niso nikamor odšli in petelinu niso naredili nič slabega, se je odvlekel k razkošni hiši. Vljudno je potrkal, odprla sta mu vrata. Siromak jima je vse razložil in kupil prodanega petelina za vrečo korenja. Petelin je bil vesel, da je spet s siromakom. Ko sta prišla domov sta zagledala otroka v posteljah, pokrita sta bila, a ju je zeblo, to se je videlo, čeprav sta spala. Siromak ju je pokril s svojim plaščem. Zjutraj ju je zbudil in jima pokazal petelina. Vsi skupaj so se objeli.
Tako so živeli do konca svojih in še danes živijo v bajtici sredi gozda, če že niso umrli.
Mia Miholič, 6. a
Med letošnjimi počitnicami smo odšli kampirat s prikolico. Odšli smo za pet dni, vozili pa smo se tri ure. Ko smo prišli, smo najprej postavili šotor in prikolico, nato pa smo se prijavili na recepciji.
Ker je bilo vroče, smo se že prvi dan kopali. Voda je bila prijetna, a ko smo stopili vanjo, nas je čakalo neprijetno presenečenje. Dno ni bilo kamnito, peščeno ali travnato, bilo je blatno in resnično si imel občutek, da hodiš po živem pesku, saj sem se ves čas pogrezala vanj. Pogledat smo šli, če je na drugi strani obale kamnito dno. Na našo srečo je bilo. Odločila sem se, da zaplavam. Čakala meje še ena groza – videla sem meduzo, v paniki sem plavala nazaj do obale. Tam sem videla isto meduzo. Snela sem si masko in jo ulovila. Bila sem radovedna, zato sem se je hitro dotaknila. Ni me spekla. Zvečer smo odšli lovit ribe. Rib sicer ni bilo, videli pa smo velikanskega raka, bil je približno tako velik kot moja glava in prelepo sipo. Še nikoli do zdaj nisem spala v prikolici, zato je bilo toliko bolj zanimivo.
Vse ostale dni sem preživela malo manj razburljivo, ampak vseeno super. Počitnice v kampu bi z veseljem ponovila in upam, da se jih lahko ponovno veselim drugo leto.
Mia Miholič, 6.a
