Rada berem knjige, prebrala sem jih že ogromno. Od vseh pa mi je bila najbolj všeč knjiga Krive so zvezde. V njej nastopa Hazel, Hazel Grace, ki trpi za rakom na pljučih. S seboj mora vedno nisiti jeklenko s kisikom, da uravnava dihanje. Njeno življenje je prestalo veliko ovir. A se ji, ko je srečala Gusa (Augustusa), niso več zdele pomembne. Dal ji je upanje in ljubezen. Tudi on je imel raka, ki je na koncu prevzel oblast.

Hazel je bila tako pogumna, zabavna, prav zato mi je bila tako všeč. Od takrat sem velikokrat razmišljala, kako je otrokom, ljudem na splošno, ki morajo življenje deliti s to boleznijo. Jim je težko, imajo sploh še voljo do življenja? Hazel jo je imela in zato jo občudujem.

Nekega dne sem se odpravila proti gozdu, bila je namreč pomlad. Ko sem že nekaj časa hodila po vlažni, tlakovani cesti, bila sem le nekaj metrov od gozda, se mi je začela približevati majhna deklica suhcene postave. Na nosu so se ji lesketala rdeča očala. V nosu je imela vstavljeni prozorni cevki, ki sta bili povezani z ogromno jeklenko na vozičku. Bila je podobna Hazel Grace, če odštejemo očala, staros ter njene dolge svilene lase. Nisem mogla verjeti, da stoji pred mano. Zamižala sem in si nehote pomela oči.

Z zanimanjem si me je ogledovala. Njeni svetlo rjavi lasje so plapolali v vetru. Bila je res drobcena, ne bi ji pripisala več kot sedem let. Sklonila sem se in jo vprašala: “Kako ti je ime?” Strmela je v tla, nato pa mi odgovorila: “Margo.” “Lepo ime, kaj pa je to?” sem pokazala na jeklenko, čeprav sem točno vedela čemu služi. Želela sem le potrdilo. “To je kisikova jeklenka, pomaga mi dihati.” Hotela sem jo povprašati še o bolezni, a to ne bi bilo vljudno, zato sem se prijazno poslovila in ji namenila topel in upajoč pogled. Obrnila se je, nato pa mi stekla v objem. Margojina jeklenka me je suvala v trebuh, zato sem se nežno izvila iz objema. Potrepljala sem jo po laseh in odšla dalje. Nekajkrat sem se še obrnila in gledala za njo, kako je poskakovala, priklenjena na voziček.

Nikoli več je nisem videla, a še vedno se spomnim njenih igrivih oči.

Mia Miholič, 7.b

Na tej šoli sem bila že 7 let. Bilo je dolgočasno, saj se ni nikoli nič dogajalo, vsa leta je bilo čisto isto. Mislila sem, da se nam ne bo nikoli nič spremenilo, ampak se je.

Nekega vročega septemberskega dne sem se odpravljala v šolo. Bilo je običajno, tako kot vedno. Tudi ko smo prišli v šolo, sem spet videla enako šolo, ljudi, vse. Imeli smo enako prireditev in potem smo odšli v razrede. Vendar smo tam ugotovili, da je nekaj drugače. Povedali so nam, da bo to leto bolj zanimivo, kot druga in da nas čaka veliko sprememb. Rekli so nam, da bomo tudi veliko potovali in svar me je takoj začela zanimati. Ob predstavitvi so nam vse podrobnosti razložili in ideja se mi je zdela super.  Potovali naj bi na vse celine in na vsaki bi bili najmanj dva meseca. Šli bi na več šol, da bi spoznali njihove običaje, način učenja in šolanja. Medtem naj bi bili drugi učenci na naši šoli. Zraven učenja bi imeli tudi dovolj časa, da bi si ogledali najbolj zanimive stvari v vsaki izmed držav. Zraven tega bi tudi spoznali tamkajšnje ljudi in bi boljše razumeli njihovo kulturo in način razmišljanja. Prvi naj bi bili dva meseca v Evropi in sicer vsak teden v eni državi. Bili bi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Nizozemskem. Potem bi nadaljevali v Afriko, kjer bi si ogledali Maroko, Saharo, Nigerijo, Čud in Jar. Spoznali bi tudi Lomadive in njihovo tehniko učenja. Vsak teden bi imeli samo en predmet in pri njem dobili dve oceni. Naslednji teden pa bi šli na drug predmet in ponovili postopek. Za Afriko bi šli v Azijo in tam bi se največ zadržali na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Po dveh mesecih tukaj bi odšli v Avstralijo, kjer bi imeli največ geografije in biologije, saj je veliko živali in zanimivih svari, veliko bi bilo terenskega dela. Potem bi se odpravili v Severno Ameriko in bi obiskali nekaj največjih mest, si ogledali nekaj šol, imeli pouk in si mogoče ogledali tudi kakšno univerziteto. Na koncu, zadnja dva meseca šole, bi šli v Južno Ameriko, v Argentino, Brazilijo, Peru, Čile, Bolivijo, Ekvador, Surinume in Kolumbijo. Po vsem tem bi se vrnili nazaj v staro šolo in zaključili šolsko leto.

To se mi je zdela tako super ideja in zelo sem se že veselila tega šolskega leta, saj sem si vedno mislila, da se lahko tako največ naučiš in je tudi zanimivo.

Larisa Vauhnik, 9.b

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b

Miš je bila najboljša prijateljica z Mačko. Vsi v vasi so jo svarili, da naj se pazi plenilcev kot so mačke. Miš pa jih ni opuštevala, mislila je, da je njena prijateljica drugačna. Nekega dne je Miš spet obiskala Mačko. “Zdravo, Mačka,” je pozdravila, ko se je približala vratom. “Kaj te je prineslo sem, Miška?” “Vsi v vasi so mi rekla, da ste mačke zlobne, jaz pa mislim, da si ti drugačna.” “Seveda sem, nikoli te ne bi pojedla!” se je razburila mačka. Nekaj časa sta molčali, nato pa je Mačka rekla: “Bi se igrala skrivalnice z mano?” “Seveda!” Tako sta se nekaj časa igrali, nato pa je bila za štetje navrsti Miš. “Ne kukaj!” ji je zabičala Mačka. Ko je Miš začela šteti, je mačka planila nanjo in jo pojedla.

Jabolko na pade daleč od drevesa.

Mia Miholič, 7. b