Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Šport in špas

V soboto, 13.5.2017, smo se učenci šole, otroci vrtca in naši sorodniki ponovno zbrali na vseslovenskem športnem dogodku Šport in špas, tokrat že desetem druženju in gibanju vseh generacij. Vreme je bilo zelo lepo, zato smo večino dejavnosti izvajali zunaj.

Zbrali smo se za šolo, kjer smo pomalicali. Nato smo se odpravili pred šolo, kjer sta nas nagovorila ravnatelj Đano Novak in učiteljica Barbara Ivančič. Nato smo se na ritme dobre glasbe razgibali s Sanjo Zajc.

Učenci smo po razredih odšli vsak svojo pot. Nekateri so igrali T-ball, drugi so vneto tekmovali v vlečenju vrvi, igrali med dvema ognjema ali odbojko, se pomerili v namiznem tenisu, tekmovali na ovirah poligona, kjer so nam pomagali tudi odrasli, plezali po plezalni steni in se neizmerno zabavali.

Medtem so vrtčevski otroci igrali razne igre na travnatem igrišču pred šolo. Dobili so kartonček, na katerem so si prislužili štampiljko, če so posamezno igro uspešno opravili. Na koncu si je vsak zaslužil medaljo Šport in špas.

Gospa Betka Žičkar nam je pokazala vadbo na Pro Ski simulatorjih. Lahko smo tudi uživali v izjemnih namazih in napitkih društva Melisa, ali pa si kupili in poskusili okusen med in lepe izdelke iz voska pri gospodu čebelarju Božu Potočniku. Tisti, ki pazijo na svoje zdravje, pa so si lahko izmerili krvni pritisk pri Rdečem križu Dvorjane.

Ob koncu je prireditev zmotil dež, zato smo podeljevanje nagrad za najštevilčnejšo družino ter za najmlajšega in najstarejšega udeleženca izvedli v jedilnici. Bilo je zelo zabavno in komaj čakava  na naslednji Šport in špas.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a

Intervju s Timom Koresom-Korijem

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva se imeli priložnost pogovarjati z radijskim voditeljem in pevcem Timom Koresom – Korijem. Izkazal se je kot zelo prijazen, prijeten in zabaven sogovorec.

1. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Po navadi vstanem ob štirih zjutraj. Pojem zajtrk, se stuširam, da pridem malo k sebi, da nisem potem tak, s podočnjaki. Uh, včasih me ta zgodnja ura res ovira v privatnem življenju. Včasih se zgodi, da ne spim dobro in potem se moram vstati ob štirih in bi čez dan samo spal, spal, spal, spal…

2. Kako poteka Vaš dan na radiu?

Ko pridem, je na radiu trda tema, samo novinarka je prej tukaj, potem pa greva s Tanjo v sobo za snemanje. Jaz za mešalno mizo pripravim vse pesmi, zmiksam vse skupaj, se dvakrat “focnem”, da se zbudim in potem greva v eter, stisneva tiste gumbke, da se mikrofoni prižgejo in potem govoriva bedarije. (smeh)

3. Kaj Vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Delo je zelo zanimivo, ker je razgibano, s Tanjo se lahko zabavava,  lahko jo strašim, niti en dan ni enak drugemu, ves čas se dogaja nekaj novega, razen plača ne (smeh), vse skupaj je “ful fajn”. Razgibano delo, zabavno.

4. Kaj pa je pri Vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Včasih se zgodi, da se po Sloveniji ne dogaja nič zanimivega, midva pa morava ves čas o nečem govoriti, tako da si morava nekaj izmisliti. Kaj bova danes govorila, če se ljudje o ničemer novem ne pogovarjajo in se nič novega ni po svetu zgodilo? V tem primeru je težko narediti nekaj dobrega.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Uh, to je v bistvo najtežje, ja. Tebi se nekaj neprijetnega zgodi, ti pa moraš biti na radiu ves čas zabaven, ljudje se s tabo zbujajo. Zjutraj si potem umivajo zobe, se vozijo, so vsi takšni kot midva, kot zombiji, in potem jih moraš nasmejati, jih spraviti v dobro voljo. Itak nismo roboti, da bi zdaj stisnil na gumbek, pa si dobre volje, pa potem izklopil, to ne gre. Malo se moraš k sebi spraviti. Tudi drug drugega spodbujava, recimo, včasih je Tanja slabe volje, jaz mogoče malo zaspan in si potem praviva: “Kores, zbudi se! Tanja, malo se zbudi!” In nato se nekako spraviva k sebi. Ko pa vidiva, da nama je uspelo posneti dobro oddajo, pa sva ves čas dobre volje.

6. Kje dobite ideje za snemanje radijske oddaje in videe iz Facebooka?

Večinoma dobimo ideje, ko sedimo na kavi in se pogovarjamo, čisto iz sebe izhajamo. Kadar se, recimo, šalimo s prijatelji, jaz to prinesem sem in Tanji kaj ušpičim, rad ji malo nagajam.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo?

Odvisno, kaj počnemo drugi dan. Če se želimo s kom pošaliti po telefonu na primer, ne uspe vedno v prvo, včasih moraš poklicati deset ljudi. V povprečju pa traja tri do štiri ure.

8. Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Uuu, dostikrat! To so najboljše stvari, ko improviziraš, bolj smešno izpade. Eni si vse napišejo in berejo, kar se sliši, midva pa si napiševa črtice in ključne besede, česa ne smeva pozabiti, potem pa improvizirava.

9. Kako se razumeta s Tanjo? Se kdaj tudi skregata?

S Tanjo? Ja, velikokrat. Saj sva moški in ženska, ne? Sicer se super razumeva, nekaj med sestro in prijateljico sva, le da sem jaz brat, ne sestra. Včasih se moraš skregati, tako razčistiš stvari. Nato se kakšen dan grdo gledava, no, ona, ne jaz.

10. Katera Tanjina lastnost Vam je najbolj všeč in katera malo manj?

Tanja je v bistvu zelo zabavna, pametna, skrbna, ne zna kuhati, panična je, boji se ogromno stvari – to mi je najbolj všeč pri njej, da jo potem lahko hecam. Kaj mi pa ni všeč?  Včasih ima rada vse pod kontrolo, jaz pa sem toliko mlajši, sem še malo bolj “na free”. Drugače pa ni nekih slabih lastnosti, če bi jih bilo veliko, ne bi delal z njo.

11. Kateri dogodek s Tanjo se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Jaz sem neizmerno užival, ko sem jo vrgel v morje. Ona zelo sovraži, če jo kdo vrže v morje v oblačilih in jaz sem jo pač takrat nahecal, da bova snemala sceno iz Titanika, za kar so vsi vedeli, samo ona ne. Na koncu sem jo dvignil in jo vrgel iz pomola v morje. Takrat mi je zamerila za en teden. Ta je eden izmed mojih najljubših.

12. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Zanimivo, ko so me klicali, če pridem delat na radio, sem si mislil: “Neee, kaj bom jaz na radiu delal, če jaz pojem.” Potem pa sem pomislil, da sem si dejansko vedno želel delati na radiu in sem si sebe predstavljal v tej vlogi, ampak nikoli nisem vedel, kako bi prišel do tega dela. Potem so mi povedali, da če bi se odločil za službo, se ne bi rabil pravilno slovensko izražati, bi bil lahko jaz, tak kot sem in to je bil velik plus. Je tudi tako razgibano delo, vsak dan se nekaj novega zgodi, danes imam recimo intervju z vami, tega ni vsak dan.

13. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? 

Kot da mi nekdo drži pištolo na čelu. Malo sem se tresel in malenkost me je bilo strah. Trema.

14. Poleg tega, da ste voditelj radijske oddaje, imate svojo glasbeno skupino, nastopili ste tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas, nazadnje smo vas gledali na Emi. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od nastopov na televiziji?

V bistvu je drugače že to, da te na televiziji ljudje še gledajo zraven, tukaj na radiu pa te samo poslušajo. Ko te poslušajo, vse drugače zveni, kot pa če poveš kakšno stvar, šalo, karkoli na televiziji izpade popolnoma drugače in se moraš tudi na drugačen način potruditi. Moraš dati več energije, bolj zanimivo govoriti. V glavnem, razlika je velika.

15. Raje delate na televiziji ali na radiu?

Oboje mi je zabavno, na radio lahko pridem s tako frizuro (vau), na televiziji pa moram paziti na držo, hojo, kako sem oblečen, kam bom gledal, tukaj lahko še vmes kavo pijem, v glavnem, po domače, lahko se vmes “počoham”, lahko vmes še kaj počnem.

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivost iz oddaj, v katerih ste nastopali?

Enkrat, ko sem bil na POP TV, bi naj prišel na vaje ob osmih zjutraj. Takrat sem šest mesecev živel v podnajemniškem stanovanju, da se nisem vozil vsak dan iz Maribora v Ljubljano. Tisti dan se mi je pokvarila ključavnica. Dve uri sem ostal zaklenjen v stanovanju. Potem so prišli gasilci odklenit vrata, tako da sem lahko šel na vaje. Tam pa mi nihče ni verjel, ampak so vsi mislili, da sem šel “žurat” prejšnji večer.

17. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Super. (smeh) Včasih je lahko naporno. Ko grem na koncert, moram poslušat iz zaodrja, saj ne smem iti med ljudi, oz. lahko grem, ampak ljudje kaj spijejo, so bolj sproščeni in se želijo pogovarjati, delati selfije …

18. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalci?

Imam ogromno izkušenj in celo nekaj takih, ko so izvedeli, kje živim ter mi ob večerih trkali na vrata, ali pa so gledali v dnevno sobo, kaj delam.

19. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? 

Paleontolog.

20. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

Prvič, delajte to, kar veseli predvsem vas in ne poslušajte mame ali očeta, kaj vas veseli, ker to, kar si želite, boste vedno delali najboljše. Meni je oče govoril, naj grem študirat arhitekturo, ampak je nisem nikoli končal, pa me je vedno veselila glasba. Pa učite se, to vam bo vedno koristilo. Pa ne pustite šole.

21. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

Mogoče, ja. Zdaj snemam album, par videospotov, tudi kakšna oddaja bo, koncertov bo ogromno poleti, na radiu vedno nekaj zganjamo. Kaj je še takega? Na morje grem poleti, juhu. To so v bistvu ti načrti. Bom pa na televiziji tudi, sem pogosto na različnih oddajah, če pa bo kakšna glasbena oddaja, pa še ne vem. Vedno me presenetijo.

Koriju se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in mu želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v delu, ki ga opravlja.

Lia Horvat Zupančič, 6.a in Eva Zelnik, 9.a

Materinski dan

V sredo, 22. marca, smo učenci pod vodstvom učiteljice Nevenke Jesenik in učitelja Primoža Krambergerja pripravili prireditev za materinski dan. Veliko nas je pripomoglo k temu, da so se mame na ta dan počutile kar se da posebne. Učenci smo se zbrali od 16.30 in se pripravili na nastop, se opeli in zvadili, prireditev pa se je začela ob 17.00.

Začela je Urša Koser, ki je, medtem ko so starši prihajali, na kitaro igrala prelepe melodije. Nadaljeval je Ian Luka Stanko, ki je napovedoval. Nekateri so se predstavili s svojimi deli, torej s pesmicami ter doživljajskimi spisi, medtem ko so se drugi z igranjem na inštrumente ter petjem v pevskem zboru. Zaigral nam je tudi šolski bend, s katerim je pela Laura Petrinec.

Na koncu smo dobili močen aplavz, občinstvo je celo vstalo. Mame pa so od nas, otrok, dobile tudi majhno presenečenje, ki so ga spekli učenci 6.a pri gospodinjstvu. Prireditev je bila vsem zelo všeč, saj smo v njo tako učenci kot učitelji vložili veliko truda.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Pustna povorka

V soboto, 25.2.2017, je v Dupleku potekala pustna povorka.

Ta dan je bil poseben še posebno za vrtec, saj so se potegovali za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Izdelali so več kot 250 ročno izdelanih mask gasilcev. V povorki so se predstavili prvi.

In že je sledila šola Duplek, ki so bili domine.

S traktorjem so se pripeljali naši mornarji.

Videli pa smo lahko tudi dravske vile in povodnega moža.

Sledila sta ponorela mama in njen dojenček.

Naslednji so bili vinogradniki.

Obiskal pa nas je tudi živalski vrt, ki je zmagal in dobil nagrado.

Videli smo še turistično društvo Splavarjev in Rancarjev.

Zadnji so bili dimnikarji s hišico sreče.

Vse maske so bile zanimive, celo tiste, ki niso nastopale. Upam, da se vidimo ponovno drugo leto.

Lia Horvat Zupančič, 6.a

 

 

 

 

Gozdna pustolovščina (dramska igra)

Igrajo:
Metuljčica Naja
Hrošč Tine
Hrošč Tone
Hrošč Luka
Hrošč Luna
Hrošč Tina
Hrošč Maja
Hrošč Tara
Hrošč Matilda
Hrošč Tilda
Hrošč Mija
Petelin
Uharica
Sinička Marička
Kača Zvijača
Lisica Tatica

Petelin: Kikiriki, kikiriki zbudite hitro se vsi!
(Hrošči pridejo na oder, od vsega začetka pa metuljčica leži na odru kot, da je mrtva.)
Pesem, ki jo zapojejo Hrošči:
Dobro jutro vsem, ki so se že zbudili. Dobro jutro vsem, ki so se že spočili.
Hrošč Tine: Dobro jutro petelinček.
Hrošč Tara: Hej!
Hrošč Luna: Dobro jutro.
Hrošč Tone: Zdravo..
Hrošč Maja: Dobro jutro vsem.
Hrošč Mija: Hej, kako ste kaj?
Hrošč Tilda: Malce razigrano, drugače zaspano.
Hrošč Tina: (Jezno) Vredu, čeprav sem spala na tleh pred vrati, na mrzlem!
Hrošč Luka: Tisto si bila ti? Mislil sem, da nas bodo okradli, pa sem manjše luknje ter luknjo, ki ji ti praviš vrata dal liste in jagode.
Hrošč Matilda: Oooou, potem pa mi oprosti, da sem te malce poškropila. (Se skrije za drugimi)
Vsi razen Matilde: S čem pa?
Hrošč Matilda: Mislim, da nočete vedeti..
Hrošč Tina: (Jezno) Na mene si… si… se…! Moram se iti okopati! (Steče v zaodrje)
Petelin: No, pa je odšla.
Hrošč Tara: In kakšen dan ali dva je ne bo iz ribnika.
(Nato se malce igrajo in Tone opazi)
Hrošč Tone: Glejte nekaj se premika.
(Metuljčica se začne premikati in nekaj momljati)
Vsi: Kje?
Hrošč Tone: Tam. (pokaže na metuljčico, ki se prebuja)
Hrošč Luna: Kaj pa je to?
Vsi hrošči: Ja, kaj je to? (Pogledajo Petelina)
Petelin: Sklepam po krilih, dveh tipalkah ter dveh zadnjih nogah, da je metulj.
Hrošč Tine: Zbudil se je! (Vsi pogledajo metuljčico)
Metuljčica: (Se vstane, pogleda okrog in zagleda hrošče in Petelina) Pozdravljeni, sem metuljčica Naja. Prihajam iz Cvetličnega polja.
Vsi razen metuljčice: Kaj pa delaš tukaj?
Metuljčica: No izgubila sem se napoti k Čarobnem jezeru.
Hrošč Mija: Ali lahko gremo s teboj?
Vsi razen metuljčica: Prosim? (Pogledajo jo z žalostnimi obrazi)
Metuljčica: Če že prosite… Lahko.
Vsi razen metuljčica: Jej, juhuhu, k čarobnem jezeru gremo!
Metuljčica: Pod enim pogojem.
Vsi razen metuljčica: Katerim?
Metuljčica: Če me lahko Petelin nese en krog.
Petelin: Bom samo, da lahko gremo s teboj.
Hrošč Matilda: Gremo hrošči, hitro po stvari za v naravo.
Vsi hrošči: Ja, pojdimo! (Stečejo iz odra)
Petelin: Si pripravljena Naja?
Metuljčica: Na kaj?
Petelin: Na krog okrog drevesa. Na mojih ramenih.
Metuljčica: No pa pojdiva. (Odideta na Petelinovih ramenih, na oder pa prideta Lisica Tatica in Kača Zvijača.)
Lisica: Si jih slišala, da gredo do Čarobnega jezera?
Kača: Sem, Lisica tatica, sem.
Lisica: Torej kakšen je načrt Kača Zvijača?
Kača: Greva na Bahame in se dolgo ne vrneva.
Lisica: Mislila sem kaj bova naredili z njimi?
Kača: O, sledili jim bova, do jezera ter jih začeli obmetavati s paradižniki. (Zloben smeh) Hahahaha.
Lisica: Zdaj vem, zakaj so te vrgli iz tatinske tolpe.
Kača: Zakaj?
Lisica: Ker si zabita kot klovn!
Kača: Ne, pa nisem!
Lisica: Ja, pa si!
Kača: Ne, pa nisem!
Lisica: Ja, pa si!
Metuljčica: (Skriva se za drevesom in prisluškuje z dolgo palico na kateri je nataknjena nogavica, v roki pa drži čokolada za telefon) (Kihne) Ačih.
Lisica: Kača Zvijača si slišala?
Kača: Kaj pa?
Lisica: Ja to?
Kača: Kaj pa?
Lisica: Nekdo je kihnil.
Kača: Res?
Lisica: Zakaj pa ne bi bilo res?
Kača: Zato.
Lisica: Zakaj?
Kača: Zato.
Lisica: Nehaj že! Nehaj! Imam načrt kako bova to osebo izsledili. (Lisica začne Kači šepetati na uho)
Kača: Ni slab načrt, veš kako pa bi bil še boljši?
Lisica: (Mirno) Ne.
Kača: (Veselo) Vključiva lahko paradižnike.
Lisica: Ne! Ne! In ne! Zdaj pa začni.
Kača: Kaj?
Lisica: Najin načrt izpolnjevati.
Kača: O, no prav. Neee vrti se mi! (Pade na tla)
Lisica: Na pomoč, padla je, na pomoč, na pomoč!
Metuljčica: (Se pokaže izza drevesa) Hitro podaj mi tisti vrč vode.
Lisica: Samo malo, zelo je težak. (Poskuša ga dvigniti, a ga položi nazaj na tla, potem pa iz tal vzame vrv ali lisice in jo zaveže oz. pripne medtem pa se kača vstane in začne smejati)
Metuljčica: Na pomoč, na pomoč!
Lisica in Kača: Tukaj ni nikogar in ne bo te slišal! (Zloben smeh) Hahahaha!
Sinička: Ime mi je Marička in pišem se Sinička. Imam ogrinjalo in veliko ogledalo! Sem super junakinja in imam pomočnico Uharico. (Uharica pride na oder)
Sinička in Uharica: Zdaj preštejeva do tri in če ne bosta odšli še žal vama bo. (Počasi) Ena, dva (Hitro) tri! (Med štetjem Lisica in Kača pobegneta, odideta iz odra)
Uharica: Ime mi je uharica in sem sova. Zdajle pa še ti povej svoje ime.
Metuljčica: Ime mi je Naja in (Pridejo na oder hrošči in Petelin) to so moji novi prijatelji.
Petelin: Sem Petelin in vsako jutro hrošče zbudim.
Hrošč Tine: Sem hrošč Tine in sem najbolj pogumen. (Na tleh zagleda majhnega pajka in začne kričati) Aaaaaa! (Objame enega od hroščev) No sem najlepši.
Hrošč Tone: Sem Tone in sramujem se svojega brata. (Pokaže na Tineta)
Hrošč Luka: Sem hrošč Luka.
Hrošč Tina: Sem Tina najstarejša med hrošči.
Hrošč Maja: Ime mi je Maja Marjetica Marjanca Marija Marjetka prva. Ampak kličejo me Maja.
Hrošč Luna: Ime sem dobila po večerni zvezdi.
Sinička: Torej si Luna.
Hrošč Luna: Ja.
Hrošč Tara: Ime mi je Tara.
Hrošč Matilda: Starša sta me imenovala po njuni im moji najljubši knjigi Matilda.
Uharica: To je tudi moja najljubša knjiga.
Hrošč Tilda: Res? Moje ime je Tilda.
Hrošč Mija: Jaz pa sem Mija.
Sinička: Z j-jem ali brez?
Hrošč Mija: Z j-jem.
Metuljčica: Zdaj, ko smo se predstavili lahko gremo na pot.
Sinička in Uharica: Kam pa pojdete?
Petelin: Do čarobnega jezera.
Sinička in Uharica: Ali lahko pojdeva z vami?
Vsi razen Siničke in Uharice: Ja, lahko.
Metuljčica: Pojdimo, da bomo do večera tam.
(Hodijo po odru sem ter tja in hrošči rečejo)
Vsi hrošči: Sploh kdo pozna pot?
Sinička: Mislila sem, da jo metuljčica pozna.
Metuljčica: Ja sem mislila, da jo pozna petelin.
Petelin: Nehajmo obsojati drug drugega in poglejmo na zemljevid.
Metuljčica: Hrošči ali imate zemljevid?
Hrošči: Ja, imamo.
Hrošč Tina: Samo malo, da ga najdem. (Začne brskati po torbi.) Ne najdem ga.
Hrošč Tine: Naj jaz pogledam. (Začne brskati po torbi, a ga prekine Lisica, tako, da zemljevid skrije za hrbet.)
Lisica: Iščete tole? (Pokaže knjigo Zemljevid)
Uharica: (Začudeno) Kako si ga dobila?
Lisica: Ime mi je Lisica Tatica, (pokaže na Kačo) njej pa Kača Zvijača.
Sinička: Ja to je res, to pa ne pomeni, da si vzela Zemljevid.
Kača: Če pa piše Zemljevid.
Hrošč Tine: To je moja najljubša knjiga.
Petelin: Naslov Knjige pa je Zemljevid.
Lisica in Kača: Upsala!
Lisica: Beživa, hitro!
Pesem, ki jo zapojeta Lisica in Kača:
Tecite, tecite kar vas nesejo noge, toda naju ujeli ne boste, hehehe!
(Med pesmijo hrošči vsako možno pot za pobeg zakrijejo.)
Metuljčica: Vrni Tinetu knjigo.
Lisica: Bom, bom. (Poda mu knjigo)
Sinička: Kača Zvijača in Lisica Tatica aretirani sta zaradi ugrabitve ter tatvine.
Uharica: Zdaj vaju bova odpeljali v zapor za dobrih petnajst let, po sreči dvajset.
Lisica in Kača: (Glasno, jezno) Neeee!
Sinička: Lepo vas je bilo spoznati Petelin, Metuljčica Naja, Tine, Tone, Luka, Luna, Tina, Tara, Matilda, Tilda in Mija.
Vsi: Enako, enako.
Sinička in Uharica: Adijo, lepo se imejte.
(Lisica in kača se nočeta premikati, a Sinički in Uharici ju le uspe spraviti iz odra.)
Metuljčica: Pa poglejmo, kje je čarobno jezero. (Petelin vzame zemljevid in gleda ter gleda.)
Petelin: Nikjer ga ne vidim. (Pogleda še metuljčica.)
Metuljčica: Jaz tudi ne. ( Vsi hrošči pogledajo zemljevid.)
Hrošči: Ni ga.
Metuljčica: Ampak, če so mi povedali, da obstaja Čarobno jezero. Potem pa sem se malce zasanjala in slišala le gozdna pustolovščina z novim prijatelji.
Petelin: To se je zgodilo. Kaj si slišala morda kje je, kakšno je?
Metuljčica: (Malo razmišlja in pove) Obkroženo z drevesi in ima slap.
Hrošči: Še kaj?
Metuljčica: Je v gozdu Lonec se mi zdi.
Hrošč Tara: Misliš Konec.
Metuljčica: Ja, ja.
Hrošč Tilda: Je morda pod hribom?
Metuljčica: Je, ja, kako veš?
Hrošč Tone: To je jezero, ki je malce naprej od starega hrasta. Vse ustreza tvojemu opisu.
Metuljčica: Ali je jezero res čarobno?
Hrošč Tina: Če s tem misliš kopanje, igranje ter pitje vode je res.
Petelin: Žal mi je, da nisi našla takega jezera kot si želiš.
Vsi hrošči: Nam je tudi žal. Hoteli smo te videti kako vesela boš, ko bi našla pravo Čarobno jezero.
Metuljčica: Nisem našla Čarobnega jezera, ampak sem našla nove prijatelje, kar pa tudi nekaj šteje.

Lia Horvat Zupančič

Otroški parlament

V sredo, 15. februarja 2017, je na naši šoli potekalo srečanje otroškega parlamenta, ki so ga pripravili Rene, David, Milan, Anej, Žan, Alen, Miha, Lan, Aljaž, Jure in Tibor pod vodstvom učiteljice Valentine.

20170215_110058 (1)
Člani šolskega otroškega parlamenta

Četrto uro smo se zbrali v glasbeni učilnici, ki so jo že prej pripravili za dogodek. Posedli smo se na stole in ni manjkalo ne judoistov, ne predsednikov ter podpredsednikov šolske skupnosti. Srečanje je začela učiteljica Valentina, ki nam je predstavila program, kateri se je povezoval s talenti ter cilji. Nato smo prebrali nekaj spisov Jaz čez 20 let, ki so že objavljeni v spletnem glasilu Koraki. Sledila je krajša predstavitev o življenju Samie in Lindsey.

lindsey
Samia in Lindsey

samia

Jure in Tibor sta nam pokazala svoja talenta: igranje nogometa in harmonike.

20170215_102458
Tibor in Jure

David in Luka sta nam pokazala nekaj vozlov in povedala kako preživeti v naravi.

Lika in David

Predsednika šolske skupnosti Žak in Nino sta nam predstavila nekaj predlogov, ki so jih napisali učenci, da bi izboljšali šolo. Vključevali so dneve z starši, oziroma da bi za en dan starši namesto nas prišli v šolo, več ur športne vzgoje ali športnih dni, …

Žak in Nino

Imeli smo tudi dva posebna gosta. Judoistko Kristino Vršič, ki je članica kluba Duplek in judoista Roka Drakšiča iz kluba Sankaku Celje. Lahko smo ju vprašali karkoli o judu ter njuni karieri in na vsa vprašanja sta z veseljem odgovorila. Kakšno vprašanje pa so odgovorili tudi judoisti kluba Duplek.

Rezultat iskanja slik za Kristina Vršič

Rezultat iskanja slik za Rok Drakšič

Srečanje se je končalo pred načrtovano uro, tako da smo se vsi učenci vrnili k pouku, člani parlamenta pa so pospravili učilnico.

Lia Horvat Zupančič, 6.a

5. b čez 20 let

Pred mano leži prazen list papirja, jaz pa ne vem, kaj naj napišem, moje misli tavajo v prihodnost. Le kje bom čez dvajset let? Takrat bom stara trideset let. Ali bom morda uspešna v poklicu zobotehnice ali pevke? Moje življenje je trenutno polno otroških želja in hrepenenja po lepi prihodnosti. Želim si, da bi uspešno končala šolanje, si nekoč ustvarila družino in z njo uživala v lepih tenutkih. Mislim, da se bo moje življenje čez dvajset let odvijalo nekako takole. Imela bom krasnega moža, sanjsko hišo in še bolj sanjski poklic, malega nagajivega otroka in prečudovitega psa. v službo bom hodila z veseljem, saj bom opravljala poklic, ki me veseli. Po službi se bom rada vračala v topli objem svoje družine, skupaj z njimi bom veliko potovala in odkrivala lepote sveta. Imela bom tudi veliko prijateljic, med katerimi bo na prvem mestu moja sestra Neja, skupaj se bova zabavali, hodili po nakupih in veselo klepetali ob kavici v prijetnem lokalu. Mislim, da bo moje življenje čez dvajset let nadvse prijetno in srečo. Naučila se bom uživati v vseh majhnih radostih, ki ti jih ponuja življenje.

V življenju nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel jutrišnji dan…

Tia Voglar, 5.b

9. b čez 20 let

Želim si, da bi čez 20 let uspešno končala šolanje in da bi imela dobro službo, kjer bi bila zadovoljna. Želim biti uspešna, srečna in vedno pripravljena pomagati drugim, pomoči potrebnim. Želim si ustvariti družino s partnerjem, s katerim bi se odlično razumela. Glede službe se mogoče vidim nekje v povezavi s televizijo in mediji. Prav tako si želim imeti odlične prijatelje, na katere bi se lahko vedno zanesla. Še naprej bi se tudi rada ukvarjala s športom (odbojko) ter dosegla zadane cilje. Eden izmed mojih ciljev je tudi, da bi v življenju čim več potovala, raziskovala druge kulture in spoznavala različne ljudi. Svoje otroke si želim vzgajati v čim bolj uspešne ljudi z dobrimi lastnostmi. Bolj kot v Sloveniji se mogoče vidim v kateri drugi državi, kjer bi živela v majhnem mestu, kjer bi se vsi ljudje razumeli in si priskočili na pomoč.

Maja Kraner, 9.b

Čez dvajset let bo moj domišljiski svet prerasel v odrasel svet. Do takrat se bo veliko spremenilo. Moje največje sanje o poklicu so delati z veliko ljudmi in mogoče tudi s slavnimi. Zato mislim, da bi bila zelo dobra novinarka. Vidim se z mikrofonom, dobro plačo, lepo družino in ljubeznijo moje družine in prijateljev. Ta cilj lahko uresničim, če bom le verjela vase, bom prijazna in se tudi trudila z učenjem. Tudi potovanja so velik del mojih sanj. Rada bi obiskala Ameriko, saj vem, da se veliko sanj začne prav tam. Za svoje otroke bom želela le najboljše – srečno šolanje in prehod v ta “odrasli svet”, v katerega se spuščam tudi jaz.

Ajda Lobenwein, 9.b

Želim si biti fizioterapevtka, saj bi rada pomagala ljudem. Rada bi tudi nadaljevala s športom v prostem času. Ustvarila bi si družino, seveda po končanem študiju. Rada bi bila tudi srečna, zadovoljna in uspešna v življenju. Imela bi tudi veliko dobrih prijateljev.

Lana Žugman, 9.b

Jaz čez dvajset let bom zelo inteligentna in pametna oseba. Bom dober in prijazen človek. Imel bom službo in poklic. Imel bom lepo, mirno življenje ter prijatelje in ostale pomembne stvari.

Klemen Lebreht, 9.b

Živela bi izven Slovenije, imela bi v redu službo. Imela bi tudi veliko hišnih živali in konja. Rada bi bila srečna ter zdrava. Rada bi spoznala tudi veliko prijateljev.

Aneja Ivanuš, 9.b

Želim imeti dobre odnose z bivšimi sošolci in sošolkami iz osnovne šole. Obdržati stik s prijatelji. Da bi imel donosno službo, si ustvaril  družino in si zgradil veliko hišo. Imel bi hiter ter prostoren avto in motor.

Nino A. Kukovec, 9. b

Tematika, kje se vidim čez 20 let, je za mene kar neraziskano vprašanje in na katerega po navadi ne poznam odgovora. Prihodnosti realno ne morem napovedati, zato so po navadi take besede le sanje, katere bi naj uresničili, a realnost je žal drugačna. Zato moje sama ne vidim, da se tako rekoč lažni upi razvijajo v globlje sanje, katere se nikoli ne uresničijo. A sanjarjenje, ki ne gre v skrajnost, se da uresničiti z nekim trudom. Torej, moje sanje so, da bi postala risarka oz. slikarka. Želela bi, da bi ustvarjala slike, katere bi lahko nekdo občudoval in bi bila nanje ponosna. A, seveda, do tu je še dolga pot. Vem, da je poklic risarja zelo težko delo in je potrebno zelo dosti vaje in veselja do dela. V slike bi torej sama ponazorila svoje občutke, ki jih v realnosti nekako ne morem.

Klara Brumnik, 9. b

Čez dvajset let si želim imeti imeti družino in prijatelje, ki me bodo podpirali. Želim si tudi, da bi bila samozavestna, pogumna, vesela, uspešna in da bi imela dobro službo in dobro plačo. Upam, da bom imela lepo hišo ter da bom veliko potovala, upam da se bom naučila francoščine.

Urša Berlič, 9. a