Na začetku počitnic smo se z družino odpravili na morje v Šibenik. Vozili smo se približno sedem ur. Ko smo končno prispeli, smo odšli do jadrnice po imenu Marijana. Na jadrnico smo znosili vse naše stvari in počakali še strica.

Naslednji dan smo z jadrnico Marijano odpluli iz marine Mandaline v Šibeniku. Odločili smo se, da bomo pluli do otoka Žirja. To je zadnji otok pred Italijo. Popoldne smo prispeli in se privezali na pomol. Domačin  nam je pokazal tudi zemljevid otoka Žirja in ugotovili smo, da imajo na otoku bunkerje. Seveda smo se takoj odločili, da jih gremo pogledat. Zvečer smo se po cesti odpravili na pohod do njih. Hodili smo kakšno uro, ampak jih še vedno nismo našli. Odločili smo se, da se odpravimo nazaj do jadrnice.

V ponedeljek smo odpluli na drugo stran otoka Žirja. Ko smo prispeli, smo najprej skočili v vodo, da smo se osvežili. Vsi smo že komaj čakali, da bomo videli bunkerje. Kmalu smo se z gumenjakom odpeljali na obalo. Hodili smo pol ure in končno smo jih našli… Stopili smo noter in prižgali luči na telefonih ter hodili po rovih. Prišli smo do strelišča, kjer so vojaki streljali. Kmalu smo videli še velik top. Privoščili smo si malico in se vrnili na jadrnico. Zvečer pa smo odšli v restavracijo na hobotnico iz podpeke. Zelo je bila dobra!

V torek smo se odpravili v drug zaliv. Izgubili smo gumenjak in se vrnili ponj, a se nam je vrvica zataknila v motor. Moj stric je hitro spustil sidro. Oče je rešil vrvico iz motorja in vsi smo bili veseli. Izvleči smo morali le še sidro, ampak motorček za sidro se je pokvaril in sta moj oče in stric sidro iz vode izvlekla kar z rokami. Končno smo lahko izpluli iz zaliva. Malo smo jadrali po morju. Popoldne smo prispeli v drugo uvalo. Po razburljivem dnevu smo si ogledali še filem Angry Birds, se okopali in zaspali.

V sredo zjutraj smo se zbudili in odpravili proti Šibeniku. Ustavili smo se v zalivu. Odšli smo v vodo. Kopali smo se in naenkrat zagledali meduzo. Kmalu za tem smo videli še eno in to 2-krat večjo od prejšnje. Še sreča, da ni nikogar opekla. Zvečer smo se vrnili v marino, zjutraj pa odšli v Sukošan, kjer sem spoznala novo prijateljico.

Čez približno en mesec smo se z družino odpravili v Avstrijo k našim prijateljem, ki živijo v Feldchirchu pri Švici.

Prvi dan smo se odpravili v mesto, kjer smo kupili spominke za babico, dedka ter sosedo. Popoldne pa v Wildpark, kjer smo videli veliko različnih živali. Celo lisico in svizca, ki pozimi zavija čokolado.

V četrtek smo odšli v Legoland v Nemčijo. Malo smo počakali na karte. Potem pa smo se vsi zagnali, saj smo bili neučakani. Najprej smo si odšli ogledati mesta iz legokock. Moram vam povedati, da mesta izgledajo kot prava. Kasneje smo odšli na čoln. Najprej nas je dvignilo zelo visoko in nas spustilo po hribu navzdol. Potem nas je še pljunil lego dinozaver. Še enkrat smo se dvignili in se spustili po slapu. Tam so nas je tudi fotografirali. Vzeli smo si odmor za malico, saj smo bili že lačni od dolgega čakanja v vrsti. Po jedi smo odšli v Atlantis. Videli smo morske pse, ki so plavali nad nami in še številne ribe. Na koncu pa izvedeli, kako onesnaženo je morje. Z atijem sva bila pogumna in odšla na avtke, ki so vozili po tirih. Dvignili smo se 20 metrov visoko in se spustili po tirih navzdol, potem smo se še nekaj časa vozili  v krogih. Čez nekaj časa smo odšli v Ninjago svet. Vsedli smo se v Ninjago avtke in igrali video igro, v kateri smo morali pobiti kače in vse nasprotnike. Bilo je razburljivo. Usedli smo se na sedeže v razglednem stolpu. Videli smo cel Legoland. Videli smo tudi mini vlakec smrti, zato smo se odločili, da ga gremo preizkusit. Pred tem pa smo še odšli v svet Kleopatre, kjer smo s pištolami morali zadeti lučke, ki so utripale. Končno vlakec smrti! Niti ni bil tako zelo smrten, lahko bi bil še bolj adrenalinski. Bilo je zelo zelo fajn in ta dan bi še večrat v življenju ponovila.

V petek smo odšli v tovarno Milka v Bludenzu v Avstriji. Bilo zelo zanimivo, saj smo si ogledali film, kako delajo čokolado. Videli smo tudi prvo čelado Tine Maze s kristalčki, na njej je pisalo Milka. Odpeljali smo se domov.

Zagotovo bi te počitnice še ponovila, saj so bile to moje najboljše počitnice do sedaj. Na koncu počitnic pa smo vendarle ugotovili, da je povsod lepo, a doma je najlepše.

Karolina Pernek, 7.b

Moje ime je Lara in ko zaključim osnovno šolo, bom nadaljevala v srednji glasbeni šoli. Živela bom v majhni hiški, z menoj bo psička. Hišo bom imela v Sloveniji. Po končanem študiju bi rada uživala v petju, ki ga imam zelo, zelo rada. Po poklicu bi bila rada pevka, ki uživa v petju in glasbi. Rada bi imela avtomobil, s katerim bi se vozila na okoli. V prostem času se bom družila s prijatelji ter družino. Zelo rada bi pa tudi dobro kuhala, ker me je kuhanje veselilo že v otroštvu.

Lara Petrovič, 5.a

Pozdravljeni, sem Sara Žugman in hodim v 5. a razred. Čez 20 let bom stara 30 let, takrat bom imela svoje stanovanje, da bom nad glavo imela streho. Imela bom svojo družino in svoje pridno vzgojene otroke. Imela bom tudi svoje poslanstvo, da bi ljudje, ki nimajo denarja ali služb, delali tukaj! Imela bom tudi svoj kozmetični salon, nadstropje pod mano pa bo delala moja mami, ki je po poklicu frizerka. Živela bom nekje v naravi, kjer bom imela svojo lastno kmetijo, saj obožujem živali. Imela bom tudi svoj avto, da se bomlahko odpeljala na morje. Želim si pa, da bi imela dolge rjave lase in upam, da se mi te želje uresničijo.

Sara Žugman, 5.a

Čez 20 let bi rada končala s šolanjem. Rada bi opravljala poklic kozmetičnega tehnika in po možnosti imela tudi svoj kozmetični salon. Nadaljevala bi z gasilstvom, postala mentorica novi ekipi. Končala bi rada tudi šolo za animatorje in poučevala verouk. Imela bi družbo prijateljev, s katerimi bi se imela neizmerno rada ter odstranila ljudi iz mojega življenja, ki so nesramni in mislijo slabo. Ohranila bi stike s sošolci ter prijatelji iz otroštva. Čim več bi rada potovala s svojo sestro in z njo ohranila dober odnos. Zgradila bi si svojo hišo, imela dva otroka ter se poročila. Vsekakor se ne bi izselila iz Dupleka, ker je tukaj najboljše. Najpomembnejše pa bo, da bom srečna.

Eva Hergamas, 9.a

Čez 20 let bi rad imel službo, kjer bi delal z računalniki. Imel bi družino. Imel bi tudi svojo hišo in avto. Vsekakor pa ne bi pozabil na svoje prijatelje iz šole. In udeležil bi se vsake obletnice valete.

Anej Bezjak 9.a

Da smo si na jasnem, nimam pojma, kaj ali kje bom čez 20 let, še zdaj ne vem, kaj naj delam. Zato bom napisala samo tisto, kar bi rada dosegla. Rada bi potovala po svetu in opravljala poklic, ki me bo veselil. Upam tudi, da bom čez 20 let že imela svoj dom in družino ter zelo dobre prijatelje.

Doris Tepeh, 9. a

Želim si, da bi čez 20 let že vedela, kakšen je moj življenski cilj in kaj želim početi v življenju. Upam, da bom uspešno končala šolanje za poklic, ki si ga bom izbrala. Najraje bi potovala po svetu, spoznavala različne kulture in spodbujala ljudi, da bi bili drugačni. Želim si, da bi moje pesmi pomagale ljudem spoznati, da lahko naš svet polepšamo z majhnimi stvarmi, ki ga že zdaj delajo lepega. Upam, da bom našla svojo ljubezen, imela svoj dom in ohranila stike s prijatelji, ki mi veliko pomenijo. Želim si, da bi si zgradila lepo življenje in v njem uživala.

Eva Zelnik, 9. a

Čez 20 let si želim imeti družino, ki me bo spoštovala, želim imeti službo, ki jo bom z veseljem opravljala. Hočem ostati v stikih z mojimi starši. Želim si, da bi se počutila varno in čim bolj breskrbno.

Elena Tkalčič, 9.a

Jaz bi čez 20 let rada končala šolanje in imela poklic, ki bi ga z veseljem opravljala. Imela bi moža, s katerim bi preživela svoje življenje in dva otroka. S svojo družino bi imela hišo. Ohranila bi stike s prijatelji in sošolci. Obkrožali bi me ljudje, s katerimi bi se imela rada. Ohranila bi tudi dober stik s starši in svojo sestro. Rada bi potovala in spoznala novo okolje in vero.

Tea Savec, 9.a

Ko gledam sebe čez 20 let, si predstavljam, da bom živela samostojno, imela svojo družino in prave prijatelje. Želim si, da bi ugotovila, kaj me v življenju najbolj veseli, našla v tem službo in uživala vsak dan na delu. Upam, da bom ohranila tako dobra prijateljstva, kot jih imam sedaj. Trenutno me zelo veselita kemija in fizika, zato bi rada postala nekaj v tej smeri. Želim si, da bom čez 20 let še vedno plesala, jahala in se ukvarjala s konji, ki jih imam sedaj. Najbolj mi je pomembno v življenju, da se osamosvojim, si ustvarim družino, uživam svoje življenje, pomagam prijateljem in ohranjam vrednote, ki so v življenju najbolj pomembne.

Pina Kramberger, 9.a

Čez 20 let bi rad imel službo, v kateri bi delal, kar bi me veselilo. Imel bom družino, enega do dva otroka in ženo. Rad bi postavil hišo, v kateri bi vsi skupaj živeli. Upam, da bom obdržal stike s sošolci in se redno srečeval z njimi.

Niko Gornik, 9.a

Čez dvajset let bom imel službo, ki me bo veselila in družino – ženo in vsaj enega otroka. Želim si pa tudi zdravja.

Klemen Skok, 9.a

Na naši šoli dramski krožek deluje že veliko let. Učenci od 2. do 5. razreda obiskujejo gledališki krožek, učenci od 6. do 9. razreda pa dramski krožek.

Letos pa smo se v pripravah na novoletno prireditev združili in nastal je samo en dramski krožek, ki je vključeval učence od 2. do 9. razreda. V dramski krožek se je letos vpisalo kar 21 učencev, kar je rekordno število. Vodile so nas tri učiteljice: Živa Grafenauer Ekart, Maja Ferk in Jasna Kos. Vaje smo imeli vsak četrtek 7. šolsko uro.

V dramskem krožku se učimo nastopati pred občinstvom. Zato nastopamo na veliko prireditvah: na božičnem sejmu, na srečanju upokojenih učiteljev, na koncu šolskega leta, na šolski prireditvi pred božično- novoletnimi počitnicami in na materinski dan. V enem šolskem letu se naučimo 2 dramski igri. Prvo igro se naučimo do decembra, drugo pa do junija. V dramskem krožku je zelo zabavno sodelovati, zato v naslednjem začetku šolskega leta vabimo k vpisu vse, ki vas to zanima, ali ki imate talent za nastopanje pred občinstvom.

Karolina Pernek, 6. a