Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karolina Pernek

Majhne skrivnosti

Intervju z ravnateljem OŠ Duplek, g. Đanom Novakom

Komentiraj
      1. Že kar nekaj časa ste ravnatelj naše šole. Predvidevava, da tega dela ne opravljate od vsega začetka. Kako ste začeli svojo poklicno pot?   
        Svojo poklicno pot sem začel že kot študent. Ko še nisem imel diplome, so me povabili v OŠ Pesnica. Tam sem poučeval nekje pol leta, potem pa se je v Mariboru odprla celodnevna osnovna šola na Teznu na OŠ Slave Klavore, tam sem tudi sam obiskoval osnovno šolo in seveda sem to povabilo tudi sprejel, tako da sem na tej šoli delal sedem let in po sedmih letih se je ta celodnevna OŠ šola tudi ukinila. Potem sem dobil delo na OŠ Angela Besednjaka v Mariboru, tam sem poučeval tudi dobra tri leta in nato sem se prijavil na razpis za ravnatelja na OŠ Duplek in od takrat do danes sem ravnatelj na tej šoli.
      2. Kako dolgo ste že ravnatelj in učitelj tehnike na naši šoli?
        Ravnatelj sem že petindvajset let in vsa ta leta tudi poučujem tehniko, tako da ima tudi poučevanje že petindvajset let delovnega staža na tej šoli in deset let sem ga imel prej, to pomeni skupaj petintrideset let.
      3. Ali ste si že od malih nog želeli opravljati Vaš poklic?
        Moram reči, da ne čisto od malih nog, ker takrat še nisem vedel, kakšen bo moj poklic v prihodnosti, sem pa si konec OŠ želel postati učitelj fizike, ampak potem sem se odločil za učitelja tehnike in kasneje sem se izobrazil tudi kot ravnatelj.
      4. Živite danes življenje, kot ste si ga predstavljali kot otrok?
        Življenje živim čisto normalno, tako kot sem pa že prej omenil, pa kot otrok še nisem vedel, kaj bom po poklicu, tako da si svojega življenja še nisem moge tako natančno določiti.
      5. Se spomnite kakšne dogodivščine iz Vaših šolskih let? Seveda se jih spomnim… bilo jih je kar veliko. Najbolj pa so mi ostale v spominu dogodivščine iz osnovne šole in včasih, ko sem v razredu, mi pridejo na misel, ko kateri učenec naredi kaj podobnega.
      6. Kako se počutite kot ravnatelj šole, ki stoji že 40 let?   Počutim se zelo odgovorno in sem vesel, da sem lahko ravnatelj in učitelj tehnike na OŠ Duplek.
      7. Čeprav ste ravnatelj, vseeno tudi poučujete. Ali radi greste v razred?                                                                               V razred grem zelo rad in tisti dve uri na teden, kar imam tehniko, mineta kot en zelo zabaven trenutek v mojem življenju.
      8. Kaj Vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu? Od ur poučevanja mi bodo najbolj ostale v spominu smešne svari, ko kateri učenec reče kdaj kaj narobe in se potem vsi, vključno z mano, zasmejimo, ali pa ko se kdaj zgodi kaj res smešnega, zato mi bodo ure in trenutki poučevanja res ostali v spominu.
      9. So Vam učenci v letih poučevanja kdaj kaj zagodli?         Seveda se kdaj zgodijo kakšne napake ali kaj zares smešnega, priznam pa tudi, da so mi zagotovo v letih poučevanja učenci kdaj kaj zagodli, a nič takega, kar bi bilo res žaljivo ali zelo nesramno.
      10. Kakšno je Vaše delo kot ravnatelj, vas veseli?                   Delo ravnatelja je zelo razgibano in polno lepih trenutkov, je pa naša šola oz. naš zavod zelo povezan z ministrstvom in drugimi ustanovami, zato ne morem narediti prav vsega, kar si bi sam kot ravnatelj in učitelj zaželel.
      11. Katere sploh so naloge ravnatelja?                                          Moja naloga kot ravnatelj je, da naš zavod popeljem do uspehov, zato je tudi na naši šoli kar 105 zaposlenih ljudi, število učencev pa se je v zadnjih letih povečalo in zato vas je kar 650, zato je zelo pomembno, da se dobro razumemo in da se tudi učenci dobro razumete z učitelji.
      12. Kot dolgoletni ravnatelj ste zagotovo doživeli že kar nekaj sprememb na šoli. Kako se je življenje na šoli spremenilo od vsega začetka?                                                   Ponosen sem na to, da je tudi naša šola tako dobro opremljena z digitalnimi pripomočki, ker lahko tako naš zavod komunicira z vsemi šolami in izobraževalnimi sistemi po Sloveniji, sodelujemo in komuniciramo pa tudi izven naših meja.
      13. Kakšno je Vaše mnenje o učencih naše šole? So se skozi leta kaj spremenili?                                                             Takrat ko sem jaz začel poučevati in tudi takrat ko sem še jaz sedel v šolskih klopeh, smo bili učenci veliko bolj spoštljivi do učiteljev, ker je za vsako nesramno besedo ali pretep sledila kazen, velikokrat so nam dali tudi zaušnico, danes pa menim, da tega spoštovanja do učiteljev primanjkuje in se tudi učencev v šolah več ne kaznuje na tak način.
      14. Kako, menite, da ste tudi vi vplivali na spremembe na šoli?
        Malo sem seveda tudi jaz vplival, sedaj pa vam lahko povem tudi, da našo šolo v prihodnosti čaka kar nekaj prizidkov in dogradenj. V Žitečki vasi bomo zgradili prizidek, v Sp. Dupleku pa novo športno dvorano in v prihodnosti bomo naredili tudi prizidek k vrtcu v Sp. Dupleku.
      15. Pa poglejmo malo v prihodnost. Nama lahko bolj podrobno poveste nekaj o tem, kakšne spremembe načrtujete?
        Že do jeseni se bo podružnica v Žitečki vasi razširila, kajti v Žitečki vasi imamo na šoli kar dva oddelka vrtca in zelo veliko vpisanih učencev, tako da se bo tam zgradil prizidek, da bodo učenci imeli več prostorov za izobraževanje. V prihajajočem letu pa bo tudi OŠ Duplek dobila novo športno dvorano, v kateri boste učenci imeli tudi športno vzgojo in sicer bo razdeljena na tri dele, tako da vas bo lahko tudi več imelo športno vzgojo naenkrat. Služila bo tudi za razvoj društev in klubov v naši občini, ki bodo lahko v popoldanskem času tudi to telovadnico koristili. Čez nekaj čas pa naj bi se povečal tudi vrtec v Sp. Dupleku. Naj bi dobil prizidek, tako, da boste učenci imeli več prostora za svoje izobraževanje.
      16. Kakšne učence in s tem šolo si želite v prihodnosti?       Želim si pridne in poslušne ter tudi zabavne učence. Želim pa si tudi, da boste šolo razvijali v prihodnosti tudi tako pridno kot jo sedaj.
      17. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?                         Učenci, bodite še naprej tako pridni in zagnani za pridobitev znanja, ker vam bo to pomagalo v življenju in nikoli ne obupajte.

Mia Miholič in Karolina Pernek, 7. b

Vrtiljak dogodkov

Šolski in regijski parlament

Komentiraj

Na začetku šolskega leta smo se vsi, ki radi govorimo in debatiramo o šolskih sistemih v Sloveniji in drugod po svetu, prijavili v šolski parlament.

Vsak drugi petek je v kabinetu specialne pedagoginje Valentine Gaberšek Jančič potekala razprava o šolskih sistemih. Prvih nekaj srečanj smo debatirali o deklici Malali iz Mingole. Ugotovili smo, da moramo biti zadovoljni, da se lahko izobražujemo in imamo pravico do šolanja, čeprav nam to včasih ni všeč. Naslednja srečanja smo debatirali o zasebnih šolah in njihovem načinu poučevanja. Izvedeli smo veliko novega, saj smo se decembra odpravili na Warfdorsko šolo, kjer smo bili prisotni tudi pri uri pouka. Naslednji mesec smo se po naših željah razdelili v skupine. Vsaka skupina si je izbrala temo, katero je tudi predstavila na razredni uri v 4. in 5.razredu.

Kmalu pa je prišel čas za naš šolski parlament. V ponedeljek, 19.2., smo resnično zasedli šolske klopi v zgodovinski učilnici in skupaj s člani šolske skupnosti debatirali o šolskih sistemih v Ukrajini, na Kitajskem in v Sloveniji. Na koncu šolskega parlamenta smo ugotovili, da je naš šolski sistem izmed vseh še najboljši. Med vsemi sodelujočimi na šolskem parlamentu pa smo morali izbrati tri učence, ki so našo šolo zastopali na regijskem parlamentu v Mariboru. Odločitev je bila težka, saj smo si bili v govorništvu skoraj enaki in na koncu so odločali glasovi. Izbrane smo bile Urša Koser, Lea Živko in Karolina Pernek.

V petek, 16.3., smo se odpravile v Maribor. Na začetku so nas v veliki predavalnici zavarovalnice Sava lepo sprejeli in razdelili v že vnaprej določenih 8 skupin. Vsaka skupina je s svojim moderatorjem odšla v učilnico v Domu ustvarjalnosti mladih Maribor. Tam smo začeli z našimi razpravami. Najprej smo diskutirali na temo “sodelovanje otrok” in “otroci v digitalnem svetu”. Nadaljevali smo z razpravami po teh podtemah: “odnosi v šoli”, “učne vsebine”, “metode in načini poučevanja in učenja” ter “šola za življenje”. Svetlo rumena skupina, v kateri sem bila tudi jaz, je imela podtemo “šola za življenje”. Debatirali smo o tem, koliko nas šola na splošno nauči za življenje, ugotovili veliko problemov in našli tudi rešitve. Izbrali smo tudi kandidate, ki bodo našo regijo predstavljali v Ljubljani. Pravtako smo se pripravili na predstavitev in napisali naše ideje na plakat.  Ob dvanajstih smo se vse skupine odpravile v pritličje, kjer smo imeli tudi malico. Pripravili so nam mafine, ki so bili zelo okusni, različne namaze, domač čaj in še kaj. Kasneje smo rešili tudi anketo o regijskem parlamentu in se odpravili v veliko dvorano, kjer so potekale tudi predstavitve skupin. Vse skupine smo imele zelo dobre predloge in rešitve za njih.

oznor
dav
oznor
oznor

V veliko veselje mi je bilo sodelovati na tem regijskem šolskem parlamentu, ker sem lahko izrazila svoje mnenje o različnih temah, ki so za nas, učence, še kako aktualne.

Karolina Pernek, 7.b

Na krilih domišljije

Prešernov natečaj: Skrivnosti ni konec

Komentiraj

Petek, 1. september 1978

V petek smo se napotili v šolo. Bili smo prva generacija osnovne šolo Bratov Greif. Zelo smo bili ponosni, da se je to zgodilo prav nam. Zato sem torej začela pisati tale dnevnik, ker je take stvari treba pribeležiti. Prišli smo v šolo in se nismo mogli načuditi, kako je velika in prostorna. Učilnice so bile na novo prepleskane. Vstopili smo v razred, kjer nas je že čakala tovarišica Suzana. Na mizi smo imeli majhna darilca. Zavita so bila v zelen papir. V njem se je skrival svinčnik in mala čokoladica.

Sreda, 31. januar 1979

To je moje prvo obvestilo ob polletju. Na njem piše, da bom, če bom tako nadaljevala, odličnjakinja. Nisem verjela, da se to dogaja prav meni. Za nagrado nas je tovarišica Suzana odpeljala v knjižnjico. Tam je vsak dobil svojo izkaznico. Prijazna knjižničarka Melita nam je še razložila, kako in kdaj si lahko izposojamo knjige. Naša tovarišica pa jo je prosila, če lahko malo pobrskamo po knjižnjici. Melita je seveda rekla, da lahko. Jaz in še par drugih učencev smo se takoj pognali do knjižnih polic. Malo sem pobrskala in našla zelo zanimivo knjigo. Vzela sem jo iz police in odšla k pultu. Knjiga je bila v hipu izposojena. Začela sem brati.

Četrtek, 12. december 1984

Končno sem malo pogledala v svoj dnevnik. Bila sem tako zatopljena v knjige, da sem vam pozabila kaj napisati. Danes imam rojstni dan. Sošolke so mi pripravile presenečenje. Moja najboljša prijateljica je spekla celo mafine. Bile so zelo prijazne, zato sem jim kar razdelila vabila za rojstni dan. Mogoče se že sprašujete, kako je kaj osnovna šola. Ne bom vas dolgo pustila čakati. No, do sedaj se je kar nekaj spremenilo. V šolo smo dobili vrtec in nekaj novih učiteljev. Razdelili smo se v dva razreda in zdaj se moram začeti učiti.

Petek, 15. junij 1986

Juhuhu…. Končno končana osemletka! Ne morem vam opisati, kako sem vesela. Prebirala sem dnevnik, ki sem ga napisala prvi šolski dan in kar nekaj se je že spremenilo. Dobili smo želve v naravoslovno učilnico, naredili so še en vhod v šolo. No, popravek… V vrtec in prvi razred. Naredili so garažo za šolski kombi in menjali mize v jedilnici. Razširili parkirišča in še bi lahko naštevala. Meni je najbolj pomembno to, da imam še vedno svoje prijatelje in prijateljice. Čeprav je veliko učenja, mislim, da je šola vseeno super. Nekaj sem pozabila…. Hmmmm… Že vem, dobili smo tudi oder, na katerem potekajo prireditve. Nastopila sem na več kot treh.

Torek, 17. junij 1986

Zdaj odhajam iz te osnovne šole. Zelo mi je žal, da že moram iti. Zagotovo bi ostala še kakšno leto ali pa dve. Učitelji so nas prosili, če bi naš razred kot prva generacija te šole narisali šolo naših sanj. Malo sem pomislila in sem naslikala šolo, v kateri bi bilo vse računalniško. Tehnologija se je komaj začela razvijati in zdelo se mi je,da je to res nemogoče.

Ponedeljek, 11. april 2005

Dolgo vam že nisem pisala, a samo zato, ker sem naredila srednjo šolo, potem pa odšla potovat po svetu. V Ameriki na primer sem videla šolo, kjer otroci niso dobivali ocen, ampak so imeli samo uspeh. Ta šola je bila res super. V Aziji imajo šolo samo z učbeniki in zvezki, brez delovnih zvezkov itd. Saj veste… Ugotovila sem, da obstajajo v Sloveniji tudi waldorfske šole, kjer se učijo več o naravi in ne preveč o matematiki in ostalih “nepametnih” predmetih.

Sobota, 16. marec 2010

Z mojo hčerko sva se preselili nazaj v Duplek. Prej sva živeli v Mariboru. Jaz pa sem se ves čas odločala, v katero šolo oz. vrtec naj jo vpišem. Na koncu je odločitev le padla. Vpisala sem jo v vrtec v Sp. Dupleku. Tukaj bo uživala, nič ji ne bo manjkalo in stanujemo samo 10 minut vstran.

Torek, 1. september 2017

Moja hčerka je prestopila prag osnovne šole. Zdaj se več ne imenuje Bratov Greif, ampak OŠ Duplek. Preden sva vstopili, sem že opazila eno veliko spremembo. Šola “živi zdravo”, saj so na streho pritrdili sončno elektrarno, ki sama proizvaja električno energijo. Končno stopim v spremenjeno šolo. Zelo je drugačna. Na okna so pritrdili žalozije, ki so srebrne barve. Imajo tudi šolski vrt, igrišče z igrali za otroke, nogometno igrišče itd. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala udoben naslonjač. Pogled sem usmerila na desno in videla sem plakate na oglasni deski. Odpravila sem se po stopnicah navzgor. Sprejeli so čisto drugačna pravila. Imajo dežurnega učenca in pitnike za vodo. S hčerko sva se odpravili v 1. razred. Še dobro, da sem vedela kje je učilnica, drugače bi pa vprašali učitelje. Odšli sva mimo knjižnice. Pokukala sem in knjižnica je bila manjša. Stopili sva tudi v računalniško učilnico. Vsaj to je ostalo na istem mestu. Prišli sva na cilj. Zvečer sem ji dala dnevnik in od zdaj naprej vam bo pisala ona.

Petek, 25. november 2025

Preuredili so skoraj celo šolo. začela bom na začetku. Naša osnovna šola je dobila novo telovadnico. Zgrajena je pred šolo in na njej je narisan velik grb občine Duplek. Telovadnica je ogromna. Zdaj imamo v njej tudi več rekvizitov. A ni kul? Naredili so nam še podzemni prehod. Morda vas zanima še kaj novega. Ena velika stvar, ki so nam jo naredili, je tudi učilnica na prostem. Zdaj bomo lahko imeli poleti pouk zunaj na svežem zraku.

Torek, 30. april 2047

Danes vam spet pišem. Nekaj se je zgodilo. Povabili so nas na obletnico našega razreda. Zelo sem se razveselila vabila. Zdaj sem na poti v šolo. Prispem in stopim iz avtomobila. Zagledam “grad”. Takšne šole še svet ni videl. Bila je vsaj 3-krat večja kot prej. Imela je tri nadstropja. Vsaj tako je bilo videti od zunaj. Tudi telovadnico so spremenili. In bolje, da vam ne povem, kakšne oblike je šola in telovadnica. Sta v obliki bombončka in na vrhu z velikimi tiskanimi črkami piše OŠ DUPLEK. Sprehodim se po dolgi poti. Prispem do glavnega vhoda, ki je malo zavit. To je res čudež. V šoli so stopnice zavite. Šola je prebarvana v zlato in srebrno. V učilnicah pa je več odtenkov dveh barv, ki jih dobimo z mešanjem. Zabavno je občudovati odtenke, ki se prelivajo. Vidim učilnice, katerih vrata so barva učilnice in tistega predmeta. Nimajo več naslanjačev, ampak imajo raje razstavljene slike. Učilnice so prečudovito urejene. Ni več tistih lesenih stolov. Dobili so udobne in barve stole. Mize so dobile čisto drugačen pomen. Na njih ni več zvezkov, delovnih zvezkov, učbenikov, testov, listov… Ampak so “pametne mize”. Vsak si v šolo prinese svoj računalnik, ga odloži na mizo in začne z delom. Kot da presenečenj še ni dovolj. Če odstraniš zgornjo plast mize, imaš spodaj tudi tablični računalnik. So pa tudi slabe navade otrok. Ko smo imeli zvezke, smo se vsaj naučili lepo pisati. Zdaj pa si lahko med testom pomagaš z Googlom, prej pa so te kaznovali z enko. Odpravim se pogledat tudi v knjižnico. Tam niso več shranjene knjige, ampak samo računalniki, po katerih lahko kaj poiščeš, ker je itak vse na internetu. Stopim tudi v večnamenski prostor. Tam so seveda oblazinjeni stoli in mize. Miz pa sploh ni v prostoru za nastope. Tam so samo stoli – kot v gledališču. Končno opazim mojega prijatelja, ta pa mi razloži, da je tako šolo narisal nekdo v preteklosti in zdaj so na šolo dobili čarovnika, ki jim izpolni vse želje. Tukaj se moje pisanje tudi konča. Srečno!

P.S. Rada vas imam…

Karolina Pernek, 7.b

Vrtiljak dogodkov

Moj dnevnik: Šola v naravi, 2. skupina

Komentiraj

Prvi dan:

Zjutraj smo se ob sedmih zbrali pred šolo in se z avtobusom odpravili proti CŠOD Burja v Seči pri Portorožu. Na poti smo naredili tudi postanek, da smo se okrepčali. Čez približno uro in pol smo prispeli na želen cilj.   Pri domu nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razložila pravila v domu in nas razporedila v sobe.  Bivali smo v bungalovih: Tramontana, Lavante, Široko in Lebič. Kmalu za nami so prišli tudi učenci in učenke iz OŠ Cervenjak. Pred kosilom smo imeli tudi skupen sestanek. Razdelili so nas tudi v štiri skupine. Prva skupina je raziskovala gospodarski pomen morja, v drugi skupini smo se pogovarjali in hodili po zaščitenih območjih ob morju, tretja skupina je merila razdalje in se vozila s kanujem, četrta pa je fotografirala vse zanimive motive. V drugi skupini, katero smo sestavljali: Karolina, Mia, Klara, Domen, Maj in Timon ter še osem učencev iz OŠ Cerkvenjak, smo se najprej igrali igrice verbalne in neverbalne komunikacije, kajti v tednu, ki je bil pred nami, smo se morali razumeti, si pomagati in se sporazumevati.  Kasneje nam je učiteljica Lili dala preveze za oči. Vsi smo se začudili, kajti nismo vedeli, kaj sledi. Peljala nas je do Forme Vive (mednarodno kiparsko delovno srečanje ali simbiozi), kjer smo si morali izbrati kot skupina kip, ki je bil od začetka naše poti oddaljen 150 ali več metrov. Ko smo si kip izbrali, smo morali oditi na začetek. Čez oči smo si nadeli preveze. V levi roki je vsak držal vrvico, desno roko pa je položil na ramo tistemu, ki je bil pred njim. Na začetku smo se pogovarjali, na koncu pa smo komunikacijo izgubili. Ko smo prišli do želenega kipa, smo si lahko maske sneli in odšli v učilnico. Vsak je moral na tablo narisati del avtomobila in utemeljiti, zakaj se je za ta del odločil. Ker nas je že skoraj prehitel čas, smo si razdelili delovne naloge in se pogovorili, kako smo se počutili. Na koncu pa smo se zmenili, kam gremo naslednji dan in se pogovorili, kaj potrebujemo s seboj. Po delu v skupinah smo odšli v bungalove, kjer smo se igrali igre. Za večerjo smo jedli rižoto. Po večerji pa smo imeli spoznavni večer. Na koncu pa sta nam Aleš in Domen zaigrala na harmoniko. Zvečer smo bili utrujeni, zato smo kar hitro zaspali.

Drugi dan:

Zjutraj smo se zbudili ob sedmih. Takoj smo skočili v oblačila in se napotili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Jedli smo kosmiče, maslo in med. Ko smo se vsi najedli, smo odšli v bungalove. Nismo imeli več veliko časa, zato smo si pripravili nahrbtnike za delo na terenu in se odpravili na zbirno točko. Tam nas je že pričakala učiteljica Lili. Skupaj smo si pogledali kratek film o Sečoveljskih solinah in se po cesti odpravili proti njim. Hodili smo približno 30 minut. Prispeli smo. Pogledali smo si tablo, kaj lahko in česa ne smemo početi v zaščitenih območjih ob morju. Eden po eden smo se napotili po mostičku ob cesti do trgovinice. Tam so nam dali za poskusiti tudi temno čokolado s solnim cvetom. Pogledali smo si še druge izdelke. Čez nekaj časa smo imeli malico. Učiteljica Lili nam je pokazala tudi orodja, ki jih solinar uporablja pri delu. Izvedeli smo tudi, da delo solinarja poteka v celoti ročno, tako da bomo od danes naprej znali sol bolj ceniti in je ne bomo prekomerno uporabljali. V hiški je bila razstavljena tudi maketa Sečoveljskih solin. Pogledali smo si tudi zgodovino in v solni voziček odložili vse svoje skrbi. Učiteljica nam je povedala, da v kolikor bi sol in vozička preizkusili, bi prevzeli tudi skrbi drugih. Srečali smo tudi tretjo skupino in jo seveda pozdravili. Kmalu smo se po poti ob morju odpravili do doma Burja. Na poti nam je učiteljica nabrala tudi navadni Osočnik in Slanuše, ki smo jih seveda z veseljem poskusili. Prispeli smo do doma in izvedeli, da smo prehodili kar 8 kilometrov. Seveda smo od tako dolge poti bili utrujeni in lačni, zato se kosilu nismo upirali. Po kosilu smo odšli igrati odbojko in košarko. Malo pred tretjo uro smo se že napotili v učilnico, kajti vsako popoldne smo se pripravljali na predstavitev, ki je bila v petek. Midve s Klaro sva se odločili, da bova predstavljali zgodovino solin. Drugi pa so si izbrali kaj drugega na temo zaščitena območja ob morju. Vsak je na svojo temo iskal podatke v knjigah, na internetu in pri učiteljicah. Pripravljati smo začeli tudi Powerpoint prosojnice. S Klaro pa sva se lotili izdelave zloženke. Ura in pol je hitro minila. Učitelji so nam povedali, da imamo popoldne fitnes in jogo. Na jogo smo se prijavile punce, fantje pa so se odločili za fitnes. Dobro smo se razmigali in raztegnili. Po večerji pa so nam pripravili Just dance. Zelo smo se zabavali in smejali. Ob desetih smo ugasnili luči in se odpravili v posteljo ter takoj brez izjeme zaspali.

Tretji dan:

Zjutraj smo se zbudili tako kot običajno in odšli na zajtrk. Jedli smo marmelado in muslije, mnogi pa so si vzeli tudi kakšno jabolko. Vzeli smo nahrbtnike in se polni energije odpravili na teren. Naša skupina je odšla malo pred deveto, ker nismo smeli zamuditi avtobusa. Z nami je odšla tudi učiteljica Marina. Na avtobusni postaji v Luciji smo morali poiskati peron, s katerega je odpeljal naš avtobus. Postavili smo se na 7. peron. Peljali smo se v Krajinski park Strunjan. Na začetku smo si tako kot prejšnji dan v Sečoveljskih solinah pogledali tablo, na kateri je bilo nekaj tudi zapisano, nekaj pa smo razbrali iz piktogramov. Ugotovili smo, da stojimo pod najdaljšim nasadom oljk na svetu. Podali smo se po cesti do najmanjših in najsevernejših solin v Jadranu. Na sredini stojita dve mali hiški. V prvi smo si pogledali tudi 19-minutni filmček o Krajinskem parku Strunjan. Sprehodili smo se ob morski obali. Nekateri so bili tako navdušeni nad morjem, da so si odšli nabrat nekaj školjk. Povzpeli smo se na hrib, na katerem je stal hotel Svoboda. Tam smo tudi pomalicali sendvič, ki smo ga dobili za sabo iz doma Burja. Odpravili smo se naprej po cesti in prišli do kamna, na katerem je pisalo, da se tukaj začne ali konča Evropska pešpot. Narisan je bil tudi zemljevid Slovenije in pisalo je, da je ta pešpot samo po Sloveniji dolga 350 km. Vsi smo se začudili. Izračunali smo tudi, da če na dan prehodiš 25 km, hodiš približno 14 dni. Pot se je vedno bolj ožala in hodili smo po blatu. Učiteljica Lili pa nam je povedala, da bomo naprej hodili s prevezami čez oči. Vsi smo se začudili. Postavili smo se v kolono. V levo roko smo dobili vrvico, desno roko pa smo dali na ramo tistemu, ki je hodil pred teboj. Hodili smo kar nekaj časa in se vmes nekaj krat ustavili. Pod svojimi nogami smo začutili korenine dreves, stopnice, blato in še kaj. Ko smo prispeli na želen cilj, nas je učiteljica Lili vprašala, koliko metrov mislimo, da smo prehodili in na voljo nam je dala tri različne možnosti. Pravilna rešitev pa je bila 300 metrov. Naslednje vprašanje je bilo, ali vemo, koliko časa smo hodili. Spet smo imeli na razpolago tri različne možnosti. Pravilni odgovor pa je bil, da smo 300 metrov prehodili v tridesetih minutah. Meni se je zdelo, da smo hodili samo 20 minut, ampak sem se na žalost zmotila. Ko smo lahko končno sneli preveze, smo videli križ, ki smo si ga ogledali že na videoposnetku v solinah. Namreč, zgodovina pravi, da je bila nekega dne grozna nevihta. Morje je bilo zelo razburkano, bili so ogromni valovi. Ribičem je grozila smrt. Na tej skali se je prikazala Marija in pregnala nevihto. Sonce je posijalo na morje in veter se je umiril, ribiči pa so se lahko vrnili v pristanišča. V čast Mariji pa so postavili bel križ. Na ograji, ki je pred njim, pa si mnogi dandanes izpovejo ljubezen, zato tam visi nešteto ključavnic.  Iz te višine smo videli tudi zelo lepo oblikovane klife. Odpravili smo se po strmi poti in prišli do Mesečevega zaliva. Sprehodili smo se tudi po najlepši plaži v Sloveniji. Imeli smo malo prostega časa. Mnogi so iskali školjke, nekaj pa nas je metalo žabice. Videli smo tudi mrtvega rakca, ki smo ga položili na skalo in ga fotografirali. Fantje pa so videli tudi ostanke leščurja. Če bi ga pobrali in nas bi dobili, bi morali plačati kazen v vrednosti 600 €. Odpravili smo se proti avtobusu. Ker smo imeli srečo in je bila oseka, smo lahko hodili tudi po morskem dnu, zraven pa smo občudovali lepe klife. Za las smo dobili avtobus, ki je vozil proti Luciji. Med vožnjo smo si izmenjevali vtise tega lepega dne. Tako kot vsak dan smo tudi takrat imeli takoj ko smo prišli iz terena kosilo. Popoldne smo imeli priprave na predstavitev v petek. Naša skupina je imela pripravljeno že skoraj vse. Na koncu, ker nam je ostal še čas pa smo lahko se tudi malo pogovarjali in igrali. Kasneje smo imeli miss frizure šole v naravi 2018, zato smo si začeli delati frizure. Nekateri smo zelo želeli sodelovati, drugi pa malo manj. V frizure smo si dajali wc-papir, svinčnike, papirne ladjice in še kaj. Približno ob 18h smo se zbrali v jedilnici. Začela se je miss frizure. Vsak se je predstavil. Tisti, ki mu je frizuro naredil, pa je tudi povedal zgodbo frizure. Na koncu smo seveda določili tudi zmagovalca. Predvidljivo je zmagal Matevž, frizuro pa mu je naredila Mia. Sledila pa sta mu Lia in Luka. Ko smo končali smo pojedli večerjo in imeli jogo ali fitnes. Kasneje pa smo pripravili načrt, kako bomo presenetili Mio za rojstni dan in odšli spat.

Četrti dan:

Zjutraj nas je zbudila učiteljica Marina in povedala, da smo menjali vrstni red dežuranja pri zajtrku in kosilu. Mia se je začudila, me pa smo vedele zakaj gre, ker je bil to naš načrt za njen rojstni dan. Danes je naša skupina odšla v Piran. Na avtobusu je bila velika gneča, ker so tja odšle skoraj vse skupine, kajti napoved ni bila prav nič lepa in obvezna oprema je bil dežnik. Izstopili smo na avtobusni postaji in se po blatni poti odpravili do Fiese. Ko smo prispeli, smo videli eno veliko in eno malo jezero. Vsi smo mislili, da je v njih sladka voda, ampak smo se zmotili. Jezeri sta pod zemljo povezani z morjem, tako da je v njih slana in sladka voda. Prebrali smo table, na katerih so bile opisane živali in rastline, ki tam živijo. Nato smo se eden po eden podali po poti ob morju in klifih. Učiteljica Lili nas je opozorila, da moramo biti zelo pozorni na levo in predvsem na desno stran, če slučajno zdrsi kakšen kamen iz klifov. Prehodili smo 1 kilometer. Na koncu pa smo si pogledali tudi tablo, na kateri je bil zemljevid Pirana. Lili nam je povedala tudi, kaj bomo vse obiskali in kje se kaj nahaja. Skupaj smo se mimo znamenite cerkve odpravili do akvarija. Zelo je začelo pihati, tako da smo se morali prav boriti z vetrom. Med potjo smo opazili tudi nekega gospoda, ki je plaval v morju. Nismo mogli verjeti, da se nekdo, ko je tako mrzlo, kopa v morju. Pot nas je peljala mimo obale, kjer smo srečali tudi druge skupine. Valovi so pljuskali na obalo, zato smo hodili zelo blizu sten. Izvedeli smo tudi, da se najnižja točka v slovenskem morju imenuje podvodni Triglav. Ko smo prišli do akvarija, smo najprej pomalicali. V akvariju pa smo lahko videli tudi številne ribe. Ker so akvarij ravno prenavljali, smo si lahko ogledali samo nekatere ribe. Z ogledom smo hitro končali in se napotili proti muzeju školjk in polžev v Piranu. Najprej pa smo na Tartinijevem trgu imeli pol ure prosto. Dekleta smo odšle pogledat v čokoladnico in v trgovinico s spominki. Fantje pa so raje odšli v Mercator. V muzeju školjk in polžev nas je pričakal lastnik muzeja. Najprej nam je povedal nekaj o školjkah in polžih, kasneje pa smo si tudi ogledali muzej. Školjke so bile različnih velikosti in barv, zato nam je bil ta muzej tudi toliko bolj všeč. Pogledali smo si kratek filmček o življenju školjk in polžev. Nekateri so si kupili tudi spominek. Kasneje smo se z avtobusom odpravili do Lucije. Po terenskem delu smo tako kot vsak dan imeli kosilo in po kosilu priprave za predstavitev. Pri kosilu je učiteljica Mii prinesla košček rolade, ki jo je kupila za njen rojstni dan. Vsi skupaj smo ji zapeli pesem Vse najboljše. Po kosilu pa so vsi prišli v naš bungalov, kjer smo ji pripravili tudi presenečenje. Na njeno posteljo smo nalepile liste, na katerih je bilo napisano voščilo. Podarili smo ji voščilnico in šopek. Zelo je bila vesela darila. Po “praznovanju” pa je Mii končno bilo jasno, zakaj je morala biti dežurna za kosilo in ne za zajtrk. Naša skupina je na PowerPoint morala dati samo še slike. Nama s Klaro pa je pomagala tudi učiteljica Marina pri izdelavi zloženke. Na koncu smo predstavitev še enkrat zvadili in se poslovili od učiteljice Lili. Po delu smo počivali, da smo si lahko pripravili potovalke za odhod. Povečerjali smo in nestrpno pričakovali disko. Na disku smo se zelo zabavali, nato pa odšli spat. Ta dan smo bili budni malo dlje.

Peti dan

Zjutraj nas je zbudil prijeten zvok deževja. Toplo smo se oblekli in si do konca spakirali stvari, počistili bungalov in se s kovčki odpravili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Po zajtrku je vsaka skupina odšla v svoj prostor. Z nami sta bili učiteljica Marina in učiteljica iz OŠ Cerkvenjak. Skupaj smo še trikrat ponovili besedilo in potem smo imeli nekaj časa prosto. Nekaj minut pred predstavitvijo pa smo odšli po pripomočke in si jih pripravili. Predstavitev je začela prva skupina, ki se je ta teden ukvarjala z gospodarskim pomenom morja. Povedali so nekaj o marinah, gojiščih školjk, ribogojnicah, Koprskem pristanišču in še čem. Naša skupina je bila druga. Mi pa smo jim predstavili zaščitena območja ob morju; Soline, Krajinski park Strunjan in Akvarij ter Muzej školjk in polžev. Tretja skupina je ta teden premagovala razdalje. Vozili so se s kanujem in veliko hodili peš. Vse kilometre, ki so jih prevozili ali prehodili, so vsako popoldne pridno izračunali in izmerili na zemljevidu. Četrta skupina pa je veliko fotografirala. Njihova tema je seveda bila “skozi fotografski objektiv”. Pokazali so nam slike, ki so jih fotografirali. Zelo so bile zanimive. Prireditev smo zaključili s podelitvijo priznanj obema šolama. Kasneje smo imeli kosilo. Po kosilu bi že morali oditi na avtobus, ki bi nas peljal do Narodnega muzeja v Ljubljani, ampak se je na avtocesti zgodila nesreča in je avtobus zamujal. Učiteljica Marina je odpovedala ogled muzeja in skupaj smo odšli gledat film. Čez dobre tričetrt ure so nas obvestili, da je naš avtobusni šofer že prispel. Kmalu smo se obuli in oblekli ter se polni energije napodili proti avtobusu. Kmalu zatem, ko smo zavili na avtocesto, smo že lahko videli sneg. Vedno bolj smo se peljali v notranjost Slovenije, vedno bolj je snežilo. Na avtocesti so bili tudi plugi, zato smo se morali voziti zelo počasi. Pri Ljubljani smo naredili kratek postanek, da smo pojedli malico. Ob šesti uri smo veseli in polni vtisov prišli v Duplek. V šoli v naravi smo se imeli zelo lepo in smo zares uživali. Z veseljem bi to izkušnjo še kdaj ponovila.

Karolina Pernek, 7.b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Moje pesmi

Komentiraj

Mrož

Mrož gre ob sobotah čisto zares
po sprehodu v disko in na ples.

V disku srečal je Ribo,
ko je iskal Bibo.
Riba v njega se je zaljubila,
ker je poljub dobila.

Mrož v disku dobil je drisko.
Driska Mroža je osramotila,
Riba pa se v njega nikoli več ni zaljubila.

Mrož je tekel v hotel,
kjer se je v usedel na fotelj.
Na televiziji je videl Bibo,
ko je mislil na Ribo.

Biba in Mrož sta se poročila
in srečno otroka povila.
Mrož pa nikoli ni povedal Bibi,
kaj se je zgodilo v disku,
ko je dobil drisko.

Snežinka

Prva snežinka pade na tla
in že se začne pravljica.
Snežake zdaj že gradimo,
zraven pa se zelo veselimo.

Pridi, pridi zdaj še ti,
da skupaj naredimo snežake tri.
ne pozabi se toplo obleči,
ker je zunaj mraz goreči.

Pomlad

Pomlad je zelo lepa,
ko metulj iz cveta leta.

Rožice cvetijo,
se poletja že veselijo.
Oprašijo jih metulji,
ko poletijo,
se zraven še smejijo.

Rastline pojejo ti uspavanko
nežno, lepo baladico.
Poglej skozi okno in videl boš,
kako se ti smehljajo
in vodico grgljajo.

Narava

Narava je polna glava,
včasih misli, včasih ne,
kakor pač ji je.

Šteje miške kakor ptičke,
kužke kot mucke
in pesmi in rime
kot polne mandarine.

Poglejmo zdaj to glavo naravo,
kako se bo poigrala z nami.
Razglej se in videl boš,
kako nam je na svetu všeč,
tudi če je moder planet.

Pes

S psom hodimo na sprehode,
kakor mački na love.

Z njim se veselimo
ter si življenje razvedrimo.
Zjutraj že čaka nas pred vrati,
tako da moramo takoj vstati.

Z njim se razvedrim,
a žal že v šolo hitim.
Zelo rada ga imam,
zato ga bi crkljala cel dan.

Tako je vse do večera,
dokler ne pride domov teta Eva.
Takrat se spet vse obrne,
da se pes kar poslovi
in že pred vrata odhiti.

Karolina Pernek, 7.b

Na krilih domišljije

Kralj Matjaž počiva pod Peco

Komentiraj

Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b

Vrtiljak dogodkov

Božična prireditev za starše

Komentiraj

V ponedeljek, 11.12.2017, je ob 16.30 na naši šoli potekala prireditev, ki smo jo za starše pripravili učenci od 6. do 9. razreda.

Da je bila prireditev zanimiva, smo pripravili različne točke. Nekateri so zaplesali, drugi peli, tretji pa so se preizkusili v igranju na inštrumente.

Prireditev smo obarvali božičnemu času primerno.  Na začetku prireditve je mladinski pevski zbor zapel pesem Na božično noč. Nadaljevali smo s plesno točko, ki so jo pripravili trije učenci iz šestega razreda. Šesti razredi so tudi peli in igrali na kitaro. Učenci sedmega razreda smo se predstavili s petjem božične pesmi Lučke praznikov. Osmi razred je zapel pesem Bela Snežinka. Deklamirali so nam pesem, ki so jo napisali sami in je govorila o osmem razredu. Program so popestrili tudi harmonikarji. Zaigral nam je šolski bend s pevcema Uršo in Tinom. Na koncu pa so bili navrsti učenci devetega razreda, ki so deklamirali pesem Sreča Toneta Pavčka ter zaigrali na klavir in harmoniko.

Prireditev je bila zelo zanimiva in zabavna. Upam, da bo takšnih še več.

Karolina Pernek, 7. b

Majhne skrivnosti

Intervju z učiteljico Jasmino Vaupotič

Komentiraj

Učiteljica Jasmina Vaupotič na naši šoli poučuje matematiko in fiziko že drugo leto. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega.

1. Ste si že od malih nog želeli postati učiteljica matematike in fizike? Kdo vas je navdihnil za to? Če ne, kaj ste si želeli postati?

Do tretjega razreda osnovne šole sem želela postati kuharica, tako kot moja teta. Takrat pa sem spoznala učiteljico matematike in od takrat naprej sem želela postati učiteljica matematike in fizike.

2. Koliko let že poučujete matematiko in fiziko?

Šest let poučujem matematiko in fiziko.

3. Kakšne ocene ste imeli v osnovni šoli? Kateri predmet vam je povzročal težave?

Odlične. Težave pa mi je povzročala slovenščina, tam je kdaj padla tudi kakšna štirka.

4. Ste prej poučevali na kateri drugi šoli?

Poučevala sem na gimnaziji v Ljubljani.

5. Kakšno se vam zdi poučevanje tukaj?

Učenci so zgovorni tako kot vsi, delovni in poslušni.

6. Je poučevanje v osnovni šoli zahtevnejše od poučevanja v srednji šoli oz. gimnaziji?

Ne. Je pa bolj zabavno učiti na osnovni šoli.

7. Je zahtevnejše umiriti gimnazijce ali osnovnošolce?

Ne, bolj osnovnošolce. Gimnazijci so dosti bolj pridni, kot na primer osnovnošolci, ki imajo mešana znanja.

8. Ste bili vedno nadarjeni za matematiko ali bolj za fiziko?

Vedno bolj za matematiko kot za fiziko. Vedno sem imela tudi rajši matematiko kot fiziko.

9. Ali se vam zdi, da imajo učenci rajši fiziko kot matematiko?

Mislim, da imajo rajši matematiko, dokler pri fiziki ne naredimo kakšnih eksperimentov oz. poskusov, takrat pa imajo zelo radi fiziko, ko lahko samostojno delajo.

10. Ali ste vedno zadovoljni z ocenami, ki jih dobijo učenci ali menite, da bi se lahko kdaj bolj potrudili?

Če ni pet, vem, da se bi vsak lahko bolj potrudil za pet.

11.Kateri razred pa, menite, je letos najboljši, mu najboljše gre?

Trenutno 7. b, ker vas je malo, je pa zelo zabavno učiti v 6.a, kjer jih je 25.

12. Kaj imajo učenci raje – spraševanja ali teste?

Mislim, da imajo rajši spraševanje, ker je manj stresno kot pa test.

11. Zdaj ste razredničarka 6.a razredu. Kakšni so občutki?

So zelo mešan razred, od pridnih do glasnih in so zelo številčni, zato imamo kar nekaj problemov znotraj razredne skupnosti, ampak jih sproti rešujemo, tako da se imamo super.

12. Ste radi razredničarka?

Ja.

13. Kaj želite sporočiti bralcem glasila Koraki in učencem?

Naj jim bo matematika zabava in tudi fizika ni težka, ampak se da čisto na enostaven način razumeti. Pa delati je treba domače naloge in se učiti sproti.

Učiteljici Jasmini Vaupotič se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še veliko veselja in uspeha pri delu.

Mia Miholič in Karolina Pernek, 7.b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev

Komentiraj

V soboto, 7.10.2017, smo se z družino odpeljali proti gostinski šoli v Celju, kajti prijavili smo se na kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev.

Po slabi uri vožnje, smo končno prišli do želenega cilja. Iz avta smo znosili sestavine in jih razdelili po kuharskem pultu. Odšli smo v spodnje nadstropje, kjer nas je lepo pozdravila urednica revije, ki je to kuharsko tekmovanje s pomočjo Lidla tudi organizirala. Pojedli smo še nekaj okusnih piškotkov in popili zelo dober pomarančni sok. Končno je napočil čas kuhanja. Midve z mamo sva pripravljali palačinke s polnilom iz mletega mesa in zelenjave, barvo solato iz paprike in kremo z javorjevim sirupom. Moj brat Tomaž in ati pa sta pripravljala lazanjo in zeleno solato. Kuhali smo dve uri. Medtem pa smo opravili tudi intervjuje z novinarko. Večkrat nas je prišla pogledati tudi komisija. Ocenjevali so: čistočo pri kuhanju, zdrav način priprave hrane, preprostost jedi in okus. Skuhati smo morali za 5 oseb. Na koncu pa smo morali en krožnik pripraviti za komisijo in ga lepo aranžirati. Česar nismo dali komisiji, pa smo postregli na degustacijski mizi. Iz te mize smo lahko poskusili tudi, kaj so skuhali drugi tekmovalci. Čez nekaj časa je v jedilnico prišla komisija. Vsi smo bili že neučakani, kajti prišli so razglasiti rezultate. Najprej so razglasili, kdo je pristal na tretjem mestu, nato pa še kdo je bil drugi. In potem so rekli, da glavno nagrado dobi moški par. Vsi smo že takoj vedeli, da sta zmagala moj brat Tomaž in ati. Prevzela sta nagrado. Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali.

Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko v živo videla Tomaža Kavčiča in da sem lahko občutila, kako je delati pod pritiskom, ko ti nekdo cel čas gleda pod roke med pripravljanjem jedi. Na koncu pa sem vedela, da z mamo nisva mogli biti prav daleč od tretjega mesta.

Karolina Pernek, 7.b

Na krilih domišljije

Vila

Komentiraj

Na Gorjancih so včasih prebivale vile. Bile so lepe, prisrčne deklice. Rade so imele sprehode po gozdu in ples ter petje. Sovražile pa so, če jih je kdo gledal, takrat so ga lahko tudi ustrelile. Ljubile so samo tiste fante, ki so se bojevali proti Turkom.

Nekega lepega dne so se skoraj vse vile odselile. Ostala je samo ena, ki je varovala zaklade biserja, srebra in zlata pod zemljo. In ta vila se je zaljubila v junaka Petroviča, ki se je bojeval proti Turkom. On pa se je hitro zaljubil vanjo, saj se je poškodaval pri bojevanju. Vsako noč, ko je zaspal, je k njemu prišla vila in mu oskrbovala in povezovala rane. Ko je bil Petrovič že zdrav in je ponoči prišla vila k njemu, je Petrovič odšel za njo.

Tekel je in tekel in videl vilo, kako je splezala na drevo in iz njega skočila v vodo. Petrovič se je skril in čakal, kaj bo vila naredila. Ko se je okopala, se je oblekla in se vlegla na tla ob jezeru. Petrovič se ji ni hotel približati, saj je mislil, da mu bo to prineslo nesrečo. Vila se je čez nekaj časa vstala in pogledala za drevo, za katerim je bil skrit Petrovič. In ga je našla. Petroviča je milo in lepo pogledala ter mu zaželela srečo. Povabila ga je tudi v svojo hiško. Hodila sta po gozdu med drevesi. Prišla sta do viline hiške. Vila je rekla:”Tu sem doma.” Petrovič je pogledal in pomislil:” Kje pa je zdaj ta hiša?” Vila je samo rekla:”Jaz sem, odpri mi vrata.” Iz drevesa se je spustila lestev. Splezala sta po njej do vrha in tam je stala lepa iz lesa skovana hišica. Bila je velika in prostorna. Vila je Petroviču skuhala jed, ki je doslej še ni jedel. Bila je okusna. Po jedi sta se odpravila v zgornje nadstropje. Vila je tam imela shranjeno televizijo in ogromno različnih stvari. Imela je posebno ogledalo, pred katerim se je vsako jutro oblekla in polepšala. Ko si je vila iz obraza očistila vsa ličila, je bila čisto drugačna. Petrovič je občudoval njeno lepoto. Potem sta pa skupaj pogledala fotografije vilinih hčera. Petrovič je gledal in gledal in ni bilo konca teh lepih prečudovitih oblačil in deklet. Vprašal je:”Kako dolgo pa jih že ni?” Vila mu je odgovorila, da vile ne štejelo let. Petrovič je bil začuden. Naslednji večer je Petrovič spet prišel do vile in s seboj je prinesel še svoje fotografije. Vila se je čez čas spreminjala in spoznala veliko ljudi. Bila je vesela. Čez nekaj let so k vili prišle na obisk njene prijateljice vile. Določile so si, kdaj imajo rojstni dan, saj od takrat naprej tudi vile štejelo leta.

Na koncu se je vse srečno končalo. Vila in Petrovič sta se poročila.
Vile pa so spoznale, da štetje let ni zoprno.

Karolina Pernek, 7.b