Intervjuvala sem Franca Nanija Matjašiča, zelo aktivnega in poznanega Štajerskega nogometaša, o katerem smo že velikokrat slišali v raznih časopisih in revijah. Intervju je potekal v živo, zato sem lahko o njem izvedela še veliko več, kot sem o njem vedela do sedaj.
- Kaj ste si želeli postati, ko ste še sedeli v šolskih klopeh?
Nikoli nisem imel kakšne izrazite želje, ampak vedno sem taval med poklici, ki so nekako v javnosti, da delam z ljudmi, da nekaj za njih ustvarjam. To pomeni nekakšna mešanica med igralcem, pevcem in napovedovalcem.
- Kakšen je vaš poklic danes?
Danes je moj poklic čisto nekaj drugega. Trenutno pa vse tiste stvari, ki sem jih delal združujem skupaj v enem poklicu. Temu se pri nas reče controlling management. V bistvu kontroliram vse tisto, kar sem včasih delal.
- Kaj vse ste opravljali pred tem?
Oh… greva kar po vrsti… Najprej sem bil dolgo časa trgovski potnik, bil sem novinar, urednik, televizijski producent, televizijski napovedovalec, režiser in ogromno vsega.
- Glede na to, da ste zelo aktiven človek, predvidevam, da ste tudi kot otrok imeli ogromno dejavnosti. S čim vse ste se ukvarjali oz. se ukvarjate še dandanes?
Moram reči, da kot otrok nisem imel toliko dejavnosti, da je bilo ravno obratno. Mogoče takrat ni bilo toliko možnosti ali pa za vse niti nisem vedel ali pa je bilo tudi to, da sem imel mlajšega brata in sem ga moral dostikrat čuvati in vse skupaj. Tako, da je v bistvu bil takrat skoraj samo šport.
- Kaj pa potem v najstniških letih in kasneje?
Ja. Potem kasneje že. Po končani srednji šoli se je v bistvu v meni odprlo, da sem se lahko začel ukvarjati z ostalimi aktivnosti. Prej sem bil mogoče malo bolj zadržan, malo me je bilo vsega strah ali sram.
- Nogomet vas spremlja že celotno življenje. Na kaj ste pri tem športu najbolj ponosni?
V tem športu sem najbolj ponosen, da sem tako dolgo vztrajal.
- Pri katerem moštvu oz. ekipi igrate trenutno?
Trenutno igram v Brunšviku.
- Ste v preteklosti bili v isti ekipi ali ste klube menjavali?
Zelo dosti klubov sem menjal. Igral sem v 1. slovenski ligi za Železničar in Kovinar ter v 2. ligi za Pobrežje. Igral pa sem tudi izven slovenskih meja, v Titogradu, Nemčiji in v Ulm-u.
- Ste z igralci povezani tudi izven igrišča?
Z igralci sem zelo povezan. Nogomet je takšna stvar, da se ljudje potem združujemo zunaj izven igrišča in si tudi pri ostalih poslih odpiramo vrata.
- S to ekipo igrate samo s slovenskimi moštvi, ali kdaj tudi zapustite slovensko mejo?
Slovenijo velikokrat zapustimo. Trenutno igram v nogometu, kjer ni takšnega ligaškega značaja. Imamo eno Art reprezentanco Slovenije, s katero gostujemo po vsem svetu.
- Ker vam gre nogomet tako dobro od rok, ste se kdaj preizkusili tudi v vlogi nogometnega trenerja?
Ja, sem se tudi preizkusil. Nekaj časa sem bil trener, potem trener igralec, ter tudi selektor amaterske reprezentance.
- Koga pa ste trenirali?
Treniral sem nižje klube, se pravi klube v občinski ligi in pa amatersko reprezentanco.
- Ste v preteklosti razmišljali tudi o tem, da bi vodili svoj nogometni klub?
Včasih sem razmišljal o tem, zdaj pa vodim z ostalimi svoj nogometni klub. Vodimo ženski nogometni klub in skrbimo za razvoj deklet.
- Kako ste se zato odločili?
To je prišlo čisto slučajno. Okoli mene je bila takšna ekipa, ki so imeli to idejo, željo in voljo po delu z dekleti in tako smo ideje združili in ustanovili ta nogometni klub.
- Ustanovili ste ženski nogometni klub. Kaj vse ste s tem klubom dosegli oz. s čim se vaše nogometašice lahko pohvalijo? Naš nogometni klub je sicer zelo mlad. Ampak v tem času se lahko selekcija U15 pohvali, da so bile prva ekipa iz Ptuja, ki so osvojile naslov državnih prvakinj.
- Je težko najti punce, ki jih zanima nogomet?
Je.
Pri kateri starosti deklet je za nogomet največ zanimanja?
Starosti so zelo različne. Stvar je pač v tem, da veliko odvisno od staršev in pa od šole. Po navadi ima vsaka šola pri športu učitelja, ki mu je všeč en šport in takrat na ta šport dajejo poudarek. Zato se jih potem veliko odloči zanj.
- Ste v vaši nogometni karieri podrli tudi kakšen nogometni rekord?
Sem. Imam en svetovni rekord in to je, da sem najstarejši igralec vseh časov, ki je po 60. letu prišel z moštvom iz 6. v 4. ligo.
- Ali želite v prihodnosti postaviti še kakšen nogometni rekord ali kakšnega podreti?
To pa bo zelo odvisno od zdravja in okolja.
- Ali po televiziji redno spremljate nogometne tekme oz. kakšna prvenstva?
Včasih sem to spremljal dosti bolj. Danes malo manj, ker me zanimajo tudi druge stvari, ki sem jih zaradi tega zamudil. Spremljam jih, kolikor je le možno.
- Za katero moštvo pa navijate trenutno?
V Sloveniji navijam za Maribor, kar je logično, saj sem iz Štajerskega konca. Izven Slovenije pa sta bila dva moja kluba, ki sta mi nekako v mladosti dala največji pečat, to sta Munich Bayern in Juventus.
- Prej ste te nam povedali, da vas je v mladosti spremljala tudi glasba. Vas spremlja še da danes?
Ja, z glasbo sem nekako vedno bil povezan na različne načine, tako da me spremlja še danes.
- Kateri inštrument ste igrali in kdo vas je zato navdušil?
Moram reči, da sem imel tu eno zelo slabo izkušnjo. Moja generacija nekje izvira iz generacije Beatles-ov in takrat sem si želel igrati kitaro. Doma pa so me silili, da moram igrati harmoniko. Iz tistega razloga sem bil tako jezen, da sem vse skupaj opustil. Pravzaprav se nikoli nisem naučil dobro igrati katerikoli inštrument, ker je bila ta jeza v meni dolgo prisotna.
- Ste imeli tudi pevski talent?
Ja. To smo imeli. Izkoristili smo ga kolikor smo lahko. Večinoma sem pel v dveh zelo dobrih Mariborskih zborih. V Akademskem pevskem zboru in v Moškem pevskem zboru Slava Klavora. Z Akademskim smo takrat celo dosegli mesto svetovnih prvakov.
- Ste kdaj igrali tudi v kakšnem bendu ali glasbeni skupini?
Ja. Imeli smo eno glasbeno skupino. To je bil en tak lep čas, ko smo se »zafrkavali«. Glasbena skupina se je imenovala Škratje. Takrat smo naredili nekaj pesmic za otroke za veliki festival v Mariboru. Skratka, luštno je bilo.
- Kaj ste s to skupino dosegli?
To je bilo bolj zadoščenje in za dušo, da malo izliješ tisti glasbeni košček talenta, ki si ga imel v sebi. Pač tako. Ena zelo zanimiva izkušnja.
- Ste napisali tudi kakšno svojo pesem ali ste samo posnemali kakšne druge avtorje? Smo napisali eno svojo pesem. Tisto kot sem že prej omenil za majhne otroke. Naslov pa je Škratova pesmica.
- Katera pesem vam je bila takrat najbolj všeč?
Sicer sem privrženec rocka, se pravi klasičnega rocka. Najbolj se mi je vtisnila v srce pesem Tota Cortunia.
- Kdo je bil takrat vaš glasbeni vzornik?
To so bili takrat Beatlesi.
- Se s člani glasbene skupine družite še dan danes?
Ne. Vsak je šel svojo pot. To je potem življenje prineslo.
- Omenili ste, da delate tudi filme in videospote. Kje so bili predvajani oz. kje vse ste jih objavili?
Ohh. Filmi in videospoti so bili objavljeni skoraj na vseh slovenskih televizijah, nekateri filmi pa tudi na festivalih v tujini.
- Kako, da ste se s tem sploh začeli ukvarjati?
To je bil en tisti košček mojega želje iz rane mladosti, ali igralstvo ali režiserstvo.
- Napisali ste tudi scenarij za dokumentarni film IZ PRAVLJICE V RESNIČNOST, o Sloveniji. O čem se je šel ta dokumentarni film in kako ste dobili idejo, da ga bi posneli?
Ideja se je pojavila, ko sva s mojim prijateljem Pidžijem videla Kralja Matjaža na Peci, takrat smo se to spomnili, da bi lahko naredili en krajši 25 minutni dokumentarni film.
- Kdo je v tem video sodeloval, seveda zraven vas?
V tem dokumentarnem filmu je sodeloval Milan Pečovnik Pidži in Kralj Matjaž.
- Upam, da bo v prihodnje vaše življenje en dolg in zanimiv film. Kaj bi želeli sporočiti bralcem našega šolskega glasila Koraki?
Želel bi sporočiti, da vas nobena ovira ne sme spraviti iz poti, če si nekaj zares zelo želite.
Hvala g. Francu Naniju Matjašiču, da si je vzel čas in z mano opravil ta intervju in z nami delil nekaj zanimivih prigod in majhnih skrivnosti iz njegovega življenja. V prihodnosti mu želim še veliko rekordov in uspešno vodenje nogometnega kluba.
Karolina Pernek, 8. b
