TRAVNIŠKE ŽIVALI

Bil je lep dan. Mišek Tim se je sončil na kamnu. Videti je bilo, da je zelo užival. Bum, je zagrmelo! Mišek se je ustrašil. Bal se je, da ne bo moker. Hitro je zgrabil list. Tekel je do gobe. Tudi luže je preskakoval. Kmalu je prišel do gobe, tam si je oddahnil. Pod gobo mu je bilo zelo udobno. Videl je, da je pod gobo tudi njegova prijateljica. Oba sta bila premočena. Pogovarjala sta se. Kmalu je bila tam množica drugih živali in vsi so bili srečni.

Ana Gorečan, 3. d

MIŠEK V DEŽJU

Nekega dne se je mišek sproščal na travniku. Razmišljal je o rožah. Sploh ni pomislil, da bi ga lahko ujela nevihta. A kar naenkrat mu na smrček pade kapljica. Začne grmeti. Kmalu se zunaj napravi prava nevihta. Mišek pograbi list in teče, teče. Kmalu zagleda gobo. Do gobe je zelo daleč. Mišek teče še hitreje. Končno mu uspe. Mišek je pod gobo. Kmalu opazi, da ni sam. Vidi Miško. Nekaj časa se spogledujeta. Kmalu pridejo še druge živali. Tudi one so iskale zavetje. Čez nekaj časa se zjasni. Poslovijo se in gredo domov.

Julija Remškar, 3. d

DEŽEVEN DAN

Nekega popoldneva se je mišek Miran sončil na kamnu. Sonce je sijalo, rože so dišale in metulji so letali. Vse je bilo krasno. A potem je iznenada začelo deževati. Mišek ni vedel, kaj naj stori. Zlezel je s kamna in vzel list ter si ga dal na glavo. Tekel je in tekel z listom na glavi.  Prišel je do velike gobe. Končno si je lahko oddahnil. Na drugi strani gobe je bila ljubka miš. To miš je Miran že videl in ve, da ji je ime Mina. Tudi njo je dež pregnal, ko je nabirala rože. Nekaj časa sta se gledala. Potem pa je mišek spregovoril: »Meni pa je ime Miran.« Usedla sta se in čez nekaj časa so prišli prijatelji. To so bili krt Bili, miška Lina in jež Anton. Vsi so se stiskali pod gobo in se prav lepo imeli.

Nina Vogrin, 3.d

MIŠEK IN DEŽEVEN DAN

Nekega sončnega jutra je mišek Miki prišel  do kamna. Ulegel se je na kamen in se začel sončiti. Naenkrat je začutil drobne kaplje. Potem je zaslišal grmenje. Miki se je ustrašil in splezal s kamna ter odšel drugam. Tekel je po lužah, dokler ni dobil dobre ideje. Vzel je list in si ga dal nad glavo. Tako ni bil moker. Hodil je, dokler ni prišel do gobe. Usedel se je pod gobo in naenkrat je nekaj zaslišal. Saj to je bila miška Pika! Mikijeva najboljša prijateljica! Pogovarjala sta se, dokler ni dež ponehal. Potem so prišli še krt Miha, miška Tonka in jež Bodiček. Vsi skupaj so se igrali pod majhno mušnico, dokler ni nehalo deževati.

Sara Gobec, 3.d

MIŠEK BINE

Mišek Bine se je na lep sončen dan sončil na kamnu. Vdihoval je vonj rož in poslušal ptičje petje. Želel si je, da bi bil vsak dan takšen. Potem pa je začutil, da se je začelo ohlajati in na njega so se spustili temni oblaki. Mišek Bine je upal, da ne bo deževalo. In ravno takrat je začelo deževati. Mišek je bil zelo žalosten, ker ta dan le ne bo takšen kot si ga je zamislil. Potem je hitro stekel s kamna in poiskal nekaj, s čemer bi se lahko pokril. Čez nekaj časa pa je končno našel list, ki je bil dovolj velik zanj. Potem je hitro stekel do zatočišča. Za zatočišče je našel veliko gobo. Pod gobo pa je zagledal sivo miško. Vprašal jo je: »Kako ti je ime?« Miška je odgovorila: »Nikolina, pa tebi?« »Bine,« je odgovoril. Potem pa sta se začela spraševati en o drugem. Gledala sta naokoli, kdaj bo nehalo deževati. A namesto tega sta zagledala ježka, krta in miško v težavah. Poklicala sta jih, naj pridejo k njima pod gobo. Tako so postali prijatelji.

Eva Pišek, 3.d

TUDI GOBA JE LAHKO DEŽNIK

Na lep sončen dan se je mišek Tine sončil na skali. Sonce je pripekalo in postalo mu je vroče. Zaželel si je ledene limonade, da bi se odžejal in ohladil. A še preden se je odpravil po limonado, ga je prestrašilo grmenje. Nebo so prekrili temni oblaki. Začelo je bliskati. Naenkrat se je z neba vlil dež. Tineta je prestrašilo bliskanje in grmenje, saj  ni imel niti dežnika, niti varnega zavetja, kamor bi se skril. Vzel je cvetlični list, si ga nadel čez glavo in stekel, da bi našel zavetišče pred neurjem. Tekel je, kakor hitro je mogel. Skakal je čez luže, mimo dreves in grmičkov, da bi našel streho nad glavo, saj ga je bilo zelo strah. V daljavi je zagledal veliko mušnico. Rekel si je: » To bo moje varno zavetje!« Naenkrat je pritekla pod mušnico miška Tina. Bila je cela premočena in prestrašena. Miška Tina je zagledala miškona Tineta in ga pozdravila. Bila je vesela, da ni sama v tem strašnem neurju.  Miškon Tine je miški Tini obljubil, da ji bo delal družbo, dokler ne bo nehalo deževati. Čez nekaj trenutkov so prišli Tinetovi in Tinini prijatelji. Najprej jež Marko, potem krt Črt, nazadnje pa miška Mila. Tine, Tina, Marko, Črt in Mila so se tako zelo zabavali pod mušnico, da so kar pozabili na dež. Ko je posijalo sonce, so se veseli odpravili domov.

Ela Krepek, 3.d

V petek, 29. 3. 2019, sem se z učiteljico Marino odpravila na zborovanje mladih zgodovinarjev. Zborovanje je potekalo v  muzeju Narodne osvoboditve Maribor, s pričetkom ob 9.00. Kot gost se je zborovanju pridružil tudi Tim Kores – Kori, ki nam je predstavil svojo rodbino. Predmete njegovih prednikov pa hranijo tudi v tem muzeju.

Letošnja tema zborovanja je bila: Moja družina je moja domovina. Vsi učenci, ki smo prišli na zborovanje, smo torej raziskovali in predstavljali svoja družinska drevesa in odkrivali, kdo so bili naši predniki, kaj so počeli in od kod so prišli. Moj naslov raziskovalne naloge je bil: Največja družina Slovenskih goric. Pri raziskovanju sta mi pomagala moj dedek Franc Slodnjak in njegov brat Jože Slodnjak, ki sta mi povedala veliko zgodb iz življenja mojih prednikov in zanimivih podatkov, tako da sem lahko svojo družinsko drevo bolje razumela in raziskala. Povedala sta mi veliko podatkov o moji rodbini, zato sem jima še posebej hvaležna.

Odlomek iz seminarske naloge: ”V svojem raziskovanju sem se osredotočila predvsem na svojo družinsko vejo, ki sta jo začela Anton in Otilija Slodnjak. Skupaj se jima je v zakonu rodilo deset otrok. Od tega 7 dečkov in 3 deklice. Anton se je ukvarjal s trsničarstvom, Otilija pa je skrbela za otroke. Na žalost je v času prve svetovne vojne zadnji otrok umrl, Anton pa je klonil pred zahrbtno boleznijo.

Moji predniki izhajajo iz veje Slodnjak Jožefa, ki se je družini rodil kot osmi otrok in Grašič Marije, ki sta moja pradedek in prababica. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od tega se je kot peti rodil tudi moj dedek Franc Slodnjak. Z mojo babico Šmigoc Marijo sta se poročila 30.04.1972. V zakonu se jima je leta 1971 rodila prva hčerka Simona in čez sedem let še moja mama Bernarda, ki se je leta 2005 poročila z Boštjanom Pernekom. Po približno pol leta zakona sem na svet prijokala jaz, Karolina. Čez dobro leto pa smo se v moji rodbini razveselili še enega družinskega člana, mojega brata Tomaža.

Moja rodbina je že vse skozi zelo povezana, zato ni čudno, da se je najstarejšima sinovoma Antonu in Jožefu že leta 1973 porodila ideja, da organizirata prvo srečanje rodbine na domačiji v Juršincih. Potem je sledilo še šest srečanj. Zadnje je bilo 23. junija lani, ki sem se ga tudi sama z veseljem udeležila.

Danes se je zvrstilo že pet generacij Antonovih in Otilijinih potomcev, poleg desetih otrok še 51 vnukov, 104 pravnuki, 172 prapravnukov, med katere spadam tudi jaz, in 56 praprapravnukov, kar je skupno 393 krvnih potomcev. Če k njim prištejemo še partnerje, se spisek rodbine poveča na 572 imen. Od tega jih je sedaj umrlo 89, preostalih 483 pa še ohranjamo tradicijo rodbine. V sedmih generacijah je to ena večjih, če ne celo največja rodbina v tem delu Štajerske; verjetno tudi ena večjih v Sloveniji.

Zelo sem ponosna, da sem potomka rodbine Slodnjakovih, ki je ena najštevilnejših družin na Štajerskem, če ne celo največja. Naloga nas najmlajših je, da postanemo varuhi spomina na naše prednike, ki jim dolgujemo svoj obstoj.”

Karolina Pernek, 8.b

Vsakdo izmed nas je v življenju že pogledal kakšen film in si o njem ustvaril svoje mnenje. Mogoče nekomu ni bilo všeč, da si film hvalil, saj njemu ni bil všeč. A s tem ni nič narobe. Vsi ljudje na svetu pač ne razmišljamo enako. Mnogim so všeč komedije, nekaterim grozljivke in drugim drame. Seveda pa nam ni všeč vsak film, ki ga pogledamo. Tudi če ima tematiko, ki nas bi uspela zanimati, mogoče ne bo postal naš najljubši film.

Pri izbiri, pa nam seveda veliko pomagajo tudi prijatelji in znanci. Če nam nekdo reče: ”Ta film moraš videti. Zelo mi je bil všeč, pogledal bi ga še enkrat.” Bomo film res pogledali in se bomo zraven zabavali, saj če nam je to on rekel, je zagotovo dober film. Ko pa nekje slišimo: ”Joj… Film, ki sem ga včeraj gledal, je bil res zelo dolgočasen in sem skoraj zaspal zraven.” Tega filma zagotovo ne bomo gledali z veseljem, saj bomo že v naprej vedeli, da je zelo dolgočasen in itak ni vreden ogleda. Malo kdo pa se bo o filmu res pozanimal. Zato moramo svoje mnenje vedno utemeljiti. Torej povedati, zakaj nam ni bil všeč in zakaj nam je bil, na primer: ”Včeraj sem gledal film in je bil res dolgočasen. Ni mi bil preveč všeč glavni igralec, ampak sem ga gledal do konca ravno zato, ker so mi povedali, da bo konec zanimiv.” In ko bomo od nekoga slišali takšno utemeljeno mnenje, bomo mogoče le pogledali, kdo pa je bil glavni igralec v filmu in kakšna je bila tema. In če bomo videli, da nam je ta igralec všeč in da vedno igra v zanimivih filmih, ki so nam všeč, bomo film mogoče pogledali, kljub mnenju, ki smo ga slišali.

Za konec svojega bloga pa vam izdam še, da sta se v letu 2018 med največje filmske uspešnice priborila filma Zvezda je rojena in Medvedek Paddington 2, ki sta bila zelo priljubljena med gledalci. Če boste ali ste filma pogledali, in vam nista bila všeč, nič za to. Tudi če sodita med najbolj priljubljene, ne pomeni, da morata biti naša najljubša. Če vas kdo vpraša, kakšen se vam je film zdel, mu povejte po resnici in svoje mnenje utemeljite, saj vas bo tako vsak razumel in ne bo prišlo do prepira.

Karolina Pernek, 8.b

Založba: Balerina                                                                                        Avtor: Primož Suhodolčan

Primož Suhodolčan je sodoben otroški in mladinski pisatelj. Njegova dela so zelo priljubljena med otroki in mladostniki in so že več let v vrhu najbolj branih knjig.                                                          Knjiga Košarkar naj bo! je bila najbolj brana knjiga sezone. Govori pa o fantu, ki je bil tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval in bil tako suh, da je sonce kar skozenj sijalo. Pojedel je  vse, kar si mu prinesel na krožnik, potem pa še krožnik, in ki je bil tako len, da je morala zvečer postelja sama k njemu, sicer je kar stoje zaspal. Malokdo je vedel, kako mu je ime, vsi pa so ga klicali Ranta. Verjetno zaradi njegove postave in hoje, saj se je zdelo, kot da se bo vsak trenutek prelomil na dva konca in s svojimi kostmi zašklopotal po tleh. Je bil pa tudi navaden najstnik, saj je bil zelo zaljubljen v svojo sošolko in dobro prijateljico.

Knjiga je zelo zanimiva, zabavna in predvsem smešna, saj se je pisatelj res vživel v vlogo in kožo glavnih junakov. V njej je veliko pretiravanja, smešnih oseb in dogodkov. In skozi Suhodolčanovo pripovedovanje boste res postali del te zanimive in uspešne zgodbe.

Če imate radi komedije ter se radi zraven branja radi smejite, je ta knjiga prava za vas!

Karolina Pernek, 8. b

Danes bom v svojem blogu govorila o hišnih ljubljenčki, natančneje o psih in ljubezni do njih.

Večina ljudi si že v rani mladosti izbere svojo najljubšo žival. Enim so všeč psi, drugim ribe, tretji imajo radi srne in medvede, nekateri pa se odlično razumejo s kačami in pajki. Toliko kot je različnih ljudi, je tudi različnih okusov in želja. Bistveno pa je, da se vsak posameznik dobro počuti v družbi živali, ki si jo je izbral in da jo ima rad. A to še ni vse. Tudi žival se mora z nami dobro počutiti, da ji znamo razložiti, kaj želimo od nje, da ji pokažemo, kje so njene meje, da jo primerno socializiramo in da zanjo skrbimo z vso odgovornostjo.

Nekatere živali so bolj iznajdljive, druge manj; npr. pujsi so izjemno inteligentne živali. Zaupam vam pa še, da so od vseh živali inteligenti najbolj pujsi, čeprav si tega ne mislimo. Po dokazljivih podatkih so na stopnji triletnega otroka, a raziskava še ni končana. Predvidevajo pa, da so dejansko na stopnji petletnega otroka.V živalskem kraljestvu pa so po inteligenci na četrtem mestu, takoj za delfinom, slonom in šimpanzom. Po pameti so premagali celo naše zveste spremljevalce, pse.

Kakorkoli se odločimo, katero žival bomo imeli doma, moramo vedeti, kako živi, kaj potrebuje, kaj ji sploh lahko nudimo, oziroma se vprašati, ali ji bomo lahko nudili vse, kar potrebuje, da bo zdrava, srečna in zadovoljna v življenju z nami. Mi smo njihov glas, mi smo tisti, v katere polagajo vse svoje upanje. Mi smo njihovi najboljši prijatelji in ta naziv si moramo priboriti. Ni vse samoumevno. Tudi pri živalih moramo pridobiti zaupanje, spoštovanje, ljubezen in predvsem prevzeti odgovornost.

Si lahko predstavljate, kako nas vidi naš pes ali mačka, ko se vrnete po eni uri nakupovanja z vrečkami, polnimi dobrot? Ali veste, kakšne so njegove misli? Njegove misli so usklajene z njegovim načinom razmišljanja in to je: »Kako sposoben je moj človek! Kako pretkan in mogočen lovec je! Samo poglej, koliko hrane je uspel naloviti v tako kratkem času!« (Meisterfeld, Pecci 2000: 7)

Vemo, kako prikupni so mali puhasti nebogljeni kužki. Takoj se zaljubimo v prisrčne kepice, eno odnesemo domov in se začnemo igrati z njo, po možnosti na njej popolnoma neprimeren način. Pozabimo, da ta prisrčna puhasta kepica raste in se razvija hitreje kot človek. V enem letu bo zrasla do svoje končne velikosti. Vse, česar nismo naredili dobrega za to kepico v njenem prvem življenjskem letu, se nam bo povrnilo v negativni obliki. To pomeni, da smo po vsej verjetnosti spregledali, da imajo tako kot človeški mladiči tudi pasji mladiči svoja obdobja v razvoju, kjer je treba biti še posebej pozoren na določeno obnašanje in ga popraviti. Če tega ne naredimo, pes ni socializiran, ne pozna reda in nima določenih meja. Postavlja svoje meje, ki se povečujejo in nam niso všeč. Postane nadležen, vse, kar naredi, da bi pridobil našo pozornost, nas moti. Pes je družabno bitje, ne pa samotar. Tudi, če si do sedaj niste mislili je lajanje način pridobivanja pozornosti in prav s tem lajanjem nas spravlja ob živce.(Meisterfeld, Pecci 2000: 51) Fine (2010: 4–6)

Povezava med ljudmi in živalmi je pripomogla, da so živali postale člani družin. Razlaga tudi, kako lastniki domačih živali uporabljajo pse, da si zapolnijo pomanjkanje čustvene podpore v življenju. Ljudje imamo srečo, da poznamo vrsto živali, ki si zelo želi naše družbe. Psi so nam v marsičem podobni, vsi smo družabna bitja. Prav tako so željni vodenja. Psi so po naravi živali, ki živijo v tropu. Vsak pes ima svoje mesto, delo in vlogo, kar ga ne razlikuje bistveno od ljudi. Višji položaj in večjo odgovornost si mora pes izboriti ali pa jo, glede na splet okoliščin, zavzame drugače. Ljudje in psi lahko odlično sobivajo, če so tako psi kot ljudje primerno izobraženi.

Dober odnos, ki je povezan z zaupanjem in vzajemnim spoštovanjem, lahko človeku in psu daje ogromno koristi. Ne samo čuvanje in varnost, temveč tudi socialne, psihične, fizične in nenazadnje tudi terapevtske. Primerno vzgojeni psi, kot so npr. terapevtski psi, nas iz dneva v dan pozitivno presenečajo. Psi zelo dobro vedo, kako se počutimo, kako razmišljamo, čeprav ne govorimo istega jezika, veliko pa razberejo tudi iz naše mimike. Če bo odnos med gospodarjem in psom prijateljski, potem bo pes tudi bolj miren na povodcu, ko ga boste peljali na sprehod. (Hočevar 2016: 83)

Zato, se morate že pred nakupom psa pozanimati katero pasmo bi radi imeli in da sta si lastnik in pes po značaju podobna, saj, tako lahko odlično bivata drug ob drugem. In na tem svetu ima vsakdo ima nekoga rad. Tudi, če je to hišni ljubljenček In tako pravi tudi pregovor: ” Dokler ne občutiš kako je imeti rad živali, ostane del tvoje duše neprebujen.

Karolina

Čas nas spremlja celotno življenje. Mnogi se samo sprašujemo:” Kaj moramo še narediti?” in ”Kaj vse še imamo danes?”. Zato si težko vzamemo prosti čas, ko odmislimo čisto vse in smo samo mi in/ali nekaj najboljših prijateljev/ic. Danes vam bom v svojem blogu delila nasvete, kje vse se lahko sproščamo v različnih letnih časih.

Čeprav mnogi mislite, da morate za svoj prosti čas in sprostitev zapraviti veliko, denarja se motite. Prosti čas je tudi doma, ko si naredite limonado in popečete kokice in se usedete pred televizor ter gledate film ali pa kakšno serijo. Če pa niste tak tip človeka, vas lahko sprostijo tudi sprehodi v gore ali v parkih. Tako se boste sprostili in še kaj naredili za svoje telo. Raziskave pa so pokazale, da se kar 40% ljudi sprošča in svoj prosti čas nameni športu, nekaj manj pa glasbi ali pa kar obojemu. Fantje ga namenijo predvsem nogometu in košarki, ter igranju harmonike, bobnih in trobenti, punce pa plesu, odbojki in gimnastiki ter igranju flavte, violine in kitare. Pri glasbi pa nekateri govorijo, da so nekatera glasbila samo za punce, nekatera pa samo za fante, a to seveda ni res. Vsak ima svoje interese in svoje zmožnosti, saj moraš pri glasbi za nekatera glasbila imeti zelo dober posluh.  Seveda pa ni nič narobe, če uživate tudi na raznih prireditvah in nastopih. Mogoče pa ste dobili ali pa boste v prihodnosti igralec/ka. Sprostimo pa se lahko tudi s svojimi prijatelji. V vročih poletnih mesecih lahko izberete piknik ali skupinski ogled živalskega vrta in podobno. V zimskem letnem času pa lahko obiščete razne muzeje, galerije, ali pa se zabavate z igranjem družabnih iger.

V svojem življenju pa morate biti tukaj in zdaj, saj se stvar hitro spremeni in nadaljuje. Svoj današnji blog zaključujem z mislijo: ”Ne ozirajte se na to, koliko časa ste pustili za seboj. Osredotočite se na čas, ki ga imate zdaj. ”

Karolina Pernek, 8.b