Od začetka mojega sodelovanja pri novinarskem krožku so me v šoli sošolci pogosto spraševali, kaj sploh je novinarski krožek. Kaj počnem tam? Zakaj sploh sodelujem? In na vse odgovore odkrito niti nisem znala odgovoriti. Vedela sem že, da pišemo članke o dogodkih, ki se odvijajo na naši šoli, ampak od začetka nisem zares vedela, zakaj tudi jaz to počnem.
Spomnim se, da me je učiteljica Maja, ki vodi naš novinarski krožek, vprašala, ali želim sodelovati in sem želela. Mislila sem si, da bom vsaj poskusila in če mi ne bo všeč, ne bom več sodelovala. Ampak takrat še nisem vedela, da si bom v novinarskem krožku ustvarila toliko lepih spominov in doživela toliko nepozabnih trenutkov.
Od vsakoletnih obiskov radia ali televizije do razno raznih intervjujev, na katere včasih nismo želeli čakati niti sekunde več in jih nikoli ne bomo pozabili. Ja, “fajn smo se ‘meli” in sem vesela, da sem se odločila sodelovati že takoj. Zato hvala vsem novinarkam in novinarju za lepe trenutke in učiteljici Maji, ki nas je vodila po tej skupni poti. Upam, da bo v novinarskem krožku ustvarjenih še več nepozabnih spominov.
Če bi morala še enkrat preživeti čas, ki sem ga preživela z vami, bi ga z veseljem.
V sredo, 19. aprila 2017, smo s sošolci imeli tehniški dan. Naša prva postaja je bil Tehniški muzej Slovenije v Bistri, kjer nam je učiteljica razdelila učne liste, nato pa smo se razdelili v dve skupini. Moja skupina je najprej odšla na ogled starih avtomobilov, limuzin, motorjev ter delovnih strojev. Ogledali smo si limuzine in avtomobile, ki so pripadali Josipu Brozu Titu. Nato smo odšli v drug prostor, kjer so nam pripovedovali o Nikoli Tesli in njegovih poskusih. Pokazali so nam delovanje elektrike in strel. Šli smo v prostor, kjer je bil včasih samostan. Tam so imeli razstavo bolniških strojev. Ogledali smo si tudi staro lokomotivo.
Foto: Pina Kramberger
Po ogledu v muzeju Bistra smo odšli proti središču Ljubljane, kjer smo obiskali Hišo eksperimentov. Tam smo bili 45 minut. Najprej so nam predstavili pravila pri opravljanju poskusov, nato pa smo se razdelili v tri skupine in vsaka je šla v svoje nadstropje. Poskusi so bili zelo zanimivi, najbolj všeč so mi bili poskusi z ogledali, saj so bili nekaj posebnega. Seveda smo se zelo zabavali.
Foto: Eva Zelnik
Po obisku Hiše eksperimentov smo odšli v središče Ljubljane, kjer smo imeli eno uro prostega časa. Nato smo se vrnili domov. Na izletu smo zelo uživali.
Učiteljica Sonja Ritonija na naši šoli poučuje slovenščino in je pomočnica ravnatelja. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega.
Kako dolgo že poučujete na naši šoli?
Tukaj sem že štirideseto leto oziroma 1. aprila bo štirideset let Osnovne šole Duplek. To je moje prvo in edino delovno mesto in tukaj bom tudi zaključila svojo službeno pot.
Ste že kot otrok hoteli postati učiteljica ?
Ja, vedno sem vedela, da bom učiteljica. Če ne bi bila učiteljica, bi mogoče bila trgovka. Ne vem, zakaj mi je bilo to všeč, ampak že v osnovni šoli sem rada brala. Moja učiteljica in razredničarka na predmetni stopnji je bila slavistka in mogoče mi je ona takrat dala neke impulze, da sem sama razmišljala o tem poklicu.
Torej vas je ona navdušila za poučevanje?
Ja, absolutno.
burst
Se je naša šola pred leti dosti razlikovala od šole danes?
Bi rekla, da ja. Ne samo poslopje kot tako, ki se je z leti spreminjalo, ker smo dobili nekaj novih prostorov, ampak tudi število učencev narašča v zadnjih letih. Nekaj sprememb je lepotnih, nekaj prostorskih, tako da seveda je nekaj razlike.
Na kaj ste pa najbolj ponosni?
Ob svojem delu zadnjih petnajst let delam kot pomočnica ravnatelja in sem ponosna na to, da mi je gospod ravnatelj, ko se je odločil, da postanem njegova pomočnica, toliko zaupal in mogoče v meni videl osebo, ki bo zmogla vse napore tega dela tudi poleg poučevanja. Mogoče leta nazaj nisem razmišljala, da bi lahko to delo tudi opravljala. Sedaj delam to že petnajst let poleg poučevanja in se mi zdi, da sem uspešna tudi na tem področju.
Ste bili že kdaj razredničarka?
Ja. V bistvu zadnjih deset let nisem več zaradi tega, ker kot pomočnica, kot vodstveni delavec, ne morem biti razredničarka, ker bi pri tem prihajalo do navzkrižja interesov. Ampak imela sem razred, pripeljala sem jih do devetega razreda tudi v tistem času, ko sem bila pomočnica. Najbolj mi je pri teh zadnjih mojih učencih ostalo v spominu, ker so na razgovore ob kakšnih težavah prihajali k meni in so mi na valeti povedali, da je bila moja pisarna njihov drugi dom. Tako da so se tukaj tudi dobro počutili. Zdaj pa žal nisem več, ampak imam zelo dobre stike s svojimi bivšimi učenci in dobivamo se na srečanjih vsakih pet let z različnimi generacijami in gojimo tradicijo srečevanja. Vedno sem imela rada svoje učence, svoj razred in sem jih zagovarjala, vzpodbujala, z njimi trpela, z njimi nekako šla skozi tista štiri leta šolanja.
sdr
V čem pa se najbolj razlikujete od ostalih učiteljev?
Ne vem, če se toliko razlikujem, ampak se dobro razumem v kolektivu z vsemi. Včasih s kom malo bolj, ampak ne morem reči, da se s kom ne bi razumela. V čem se razlikujem? Zelo sem pozitivna, običajno mi rečejo, da imam veliko energije, da sem vedno dobre volje, da sem redko zatežena, redko slabe volje, redko žalostna. Četudi včasih človek nosi v sebi kakšne osebne stvari, pa tega toliko ne pokaže v službi. Nekako ločim dom in družino od službenega mesta in še vedno rada prihajam v službo in vem, da bom, ko bo prišel čas, da se upokojim, pogrešala sodelavce.
Kdaj ste postali pomočnica ravnatelja?
V januarju je bilo petnajst let. Kar dolga doba že, če pomislim nazaj, kar veliko. Ko sem začela, nisem imela niti svojega prostora, kaj šele računalnik.
Kaj vas še veseli zraven poučevanja?
Veliko veselje imam s svojo družino, s svojimi vnuki in, če mi le čas in denar dopuščata, rada potujem. Imam željo še po kakšnem križarjenju, pa še kaj sveta bi rada videla.
Bi želeli še kaj sporočiti bralcem našega spletnega glasila?
Predvsem jim želim dobrega počutja v šoli, osvajajte čim več znanja, tudi nasvete, ki vam jih dajemo učitelji, ker so vedno dobronamerni in vam bodo koristili kadarkoli v življenju. Sama kot slavistka zelo rada berem, torej smisel je tudi, da izkoristimo proste trenutke za branje kakšne knjige, pa če samo za kratek čas, ali pa samo, da se iz njih kaj naučimo. Z veliko odgovornostjo, ki jo imate, morate znati nekako ravnati, saj ste odgovorni zase in za svoja dejanja. Zaupajte si, drug drugemu in tudi učiteljem.
Učiteljici Sonji se lepo zahvaljujeva za odgovore in odkritost ter ji želiva še veliko uspeha v službi in v življenju.
Z atijem in mamo praznujemo božič tako, da napišemo svojo željo Božičku. Babica, mama in jaz naredimo piškote, ati pa z lučkami okrasi hišo in smreko. Potem gremo k babici na večerjo.
Dedek Mraz je eden izmed treh dobrih možev. Je med zadnjimi. Prinaša nam manjša darila. Izhaja iz Rusije. Ded Moroz je najstarejši med dobrimi možmi. Pravijo, da je dedek Mraz star več tisoč let.
Želim si ga videti, a žal to ne bo šlo. Oblečen je v bel puhast pulover in ima kučmo. Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, ki obdaruje otroke v tednu pred novim letom, ali pa v noči iz 31. decembra na 1. januar. Dedek Mraz se je v slovenski kulturi utrdil v času Jugoslavije.
V petek, 16.12.2016, se je ob 17.30 začela otvoritev božičnega sejma na prireditvenem prostoru v Sp. Dupleku.
Na otvoritvi so nam zapeli pevci, zaplesala je folklorna skupina in dve skupini iz plesne šole Samba. Ob koncu prireditve je spregovoril tudi župan občine Duplek in nam zaželel vesele praznike.Na božičnem sejmu lahko kupite domače izdelke čebelarskega društva Pobrežje-Duplek, društva Melisa, MPZ Primus, zavod MOI, OŠ Korena, OŠ Duplek, kmetije Pesel, Jane Rojko, PGD Dvorjane in Kluba dupleških mažoretk. Tako kot pretekla leta lahko najdemo vrsto unikatnih izdelkov in domačih dobrot.
Na božičnem sejmu je vedno čarobno zimsko vzdušje, prijetni ljudje in upam, da bo tako tudi v prihodnjih letih.
V sredo, 7.12.2016, smo imeli učenci od 6. do 9. razreda tehniški dan, kjer smo izedlovali izdelke za božični sejem, na katerem jih bomo prodajali. Učenci 9.a razreda smo izdelovali okraske is papirja.
V šolo smo prišli 7.30 in preden smo začeli z našim izdelovanjem, smo smo se še pogovorili z 9. b razredom o disku, ki ga bomo organizirali še pred božičem. Nato smo polni idej za naše izdelke začeli z izdelovanjem.
Ob koncu našega dne so nastali krasni okraski za jelko, kot so angeli, majhna darila, zvezde in drugi okraski z zanimivim vzorcem. Izdelovali smo jih z veseljem in se ob tem tudi zabavali.
Domov smo odšli zadovoljni in upamo, da vam bodo naši izdelki všeč.
Življenje je krog dejanj in ljudi,
ki vedno kroži in nikoli ne spi.
Dejanja lahko ponoviš,
ljudi pa sprejmeš in od njih ne zbežiš.
Zakaj potem življenje na Zemlji ugaša?
Morda se je z lažmi napolnilo
in bo počasi od skrbi utonilo.
Upam, da človek še vsaj nekaj truda vanj vnaša.
Danes so vsi zamorjeni,
danes so vsi izgubljeni.
Nihče ne vidi več lepot življenja,
vsi postali smo odvisni od trpljenja.
Včeraj so vsi bili presrečni,
včeraj so vsi mislili, da so večni.
Le kaj se je zgodilo,
da se vse tako je spremenilo?
Valovi so se umirili,
galebi so svojo ljubezen utopili,
golobi so svojo zadnjo solzo potočili,
ljudje so se še zadnjič poljubili
in naši poslednji koraki so se izgubili.
Le kaj smo ljudje v resnici storili?
Vse, kar je sedaj ostalo od sveta,
je samo žalostna pravljica,
ki nima srečnega konca.
Ker na žalost ljudje nimamo zvonca,
da nas opozori,
kdaj se pravi pomen življenja izgubi.
Mi smo tisti, ki moramo popraviti svoje napake
in proti svetlobi usmerjati nove korake.
Želim si, da bi vsi spoznali,
kakšno zlo smo postali
in koliko škode smo Zemlji povzročili.
Upam, da bomo to še pravočasno spremenili,
še preden bomo upanje ubili.
Če usoda bi vetru ukazala,
da nas v pravo smer obrne,
bi nam lahko dokazala,
da se pravi pomen življenja še lahko povrne.
Tukaj smo tudi dobri ljudje,
ki imamo močno upanje,
saj vsi vemo,
da upanje zadnje umre.
