Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Eva Zelnik

Dnevniki Mirnega morja

Sobota, 17. 9. 2016

Danes smo se z učiteljico Nino odpravili na Mirno morje. Zbudili smo se zgodaj zjutraj in se odpravili pred šolo Gustav Šilih pod Pohorjem. Tam smo prtljago naložili na avtobus, se usedli v učiteljičin avto in se odpeljali. Z nami se je peljal tudi skiper Tomaž. Peljali smo se do marine Sukošan. Imeli smo veliko zabavnih postankov med vožnjo. Ko smo končno prispeli do marine, smo se tam sprehajali. Čakali smo na prevzem ladje. Nato sta prišli še punci iz Kamnika, ki sta bili z nami tremi na jadrnici. Ko smo prevzeli jadrnico, smo se proti večeru odpeljali do Biograda. Pluli smo ponoči. Učiteljica Nina je vozila jadrnico. Tam smo se pozno zvečer izkrcali in raziskovali mesto Biograd. Da smo se učenci Kamnika in Dupleka bolje spoznali, smo odšli na pomol, kjer smo se dodobra naklepetali. Imeli smo se zelooo fino, saj smo se veliko smejali. Skoraj ob polnoči smo odšli z učiteljicami v marino, kjer smo se v kopalnici uredili in pripravili za spanje.

P1000068

Nedelja, 18. 9. 2016

To prvo noč na barki je zelo deževalo in grmelo. Skoraj nič nismo spali. Zjutraj smo se zbudili in si umili obraz in zobe . Nato smo se preoblekli iz pižam v oblačila in pojedli zajtrk. Za zajtrk smo imeli ruski bife. Čez nekaj časa smo odjadrali na naslednjo postajo – marino Frapa v Rogoznici. Med vožnjo smo pletli zapestnice. Ko smo bili že skoraj na cilju, smo se še ustavili in se kopali. Bilo je zelo zabavno. Ko smo pristali v marini Frapa, smo jedli nedeljsko kosilo – pohanega piščanca, pire krompir in grško solato. Nato smo šli po drugih barkah poiskat pare z istimi barvami zapestnic. Spoznali smo veliko novih prijateljev. Potem pa nam je učiteljica Nina pokazala, kje je kaj. Po ogledu smo se odločili, da gremo na sladoled. Odšli smo v trgovino. Čez nekaj časa se je začela proslava . Ko se je končala, smo odšli v disko. Tam smo spoznali veliko novih obrazov, nastale so prve simpatije, veliko smo plesali, peli in uživali. Tudi učiteljica Nina je zelo dobro plesala. Po nekaj urah smo se umili in oblekli v pižame . Ko smo se uredili, smo odšli nazaj na jadrnico in se odpravili spat. Komaj sem zaspala, ker se mi je cel film današnjega dne vrtel po glavi.

P1000185

Ponedeljek, 19. 9. 2016

Jutro se je prehitro pričelo. Iz marine Frapa smo se odpravili na otok Šolta. Tam smo imeli predstavitev skupin, modno revijo in krst. Naša posadka iz barke Marta X je bila oblečena v kostume domine. A to ne navadne domine. Bili smo domine Marka Pola, katere je v 15. stoletju iz Kitajske prepeljal v Evropo, da so si z njimi na gradovih in samostanih krajšali plemiči čas, saj je bilo kartanje takrat prepovedano. Po predstavitvi smo imeli krst. Na našo ladjo je prišel Pozejdon s spremljevalcema piratoma in nas poškropil z vodo. Imeli smo tudi palačinka party in smo jedli palačinke s čokolado in marmelado. Bilo je super. Potem smo začeli z diskom na prostem, malo smo plesali in se veliko pogovarjali. Po nekaj urah je bilo konec zabave, ker je bila ura že pozna. Odšli smo se uredit v skupne kopalnice in potem spat. Bilo je krasno, spoznali smo veliko prijateljev in upam, da ne izgubimo stikov.

P1000294

Torek, 20. 9. 2016

Zbudili smo se v marini Maslinica na otoku Šolta. Peljali smo se iz Šolte v Kaštele pri Splitu. Med vožnjo smo se ustavili in se kopali, nekateri smo se vozili tudi s čolnom. Ko smo se nehali kopati, smo se sončili na premcu. Potem smo pristali v Kaštelih , tu smo se spet dobro najedli. Imeli smo restan krompir, čevapčiče in solato. Potem smo risali našo unikatno zastavo. Ko smo do konca izdelali zastavo, smo jo odnesli na jadrnico in jo dali skiperju Ivu, ki jo je s ponosom izobesil na jambor. Učiteljica Nina nas je peljala na sladoled . Ko smo ga pojedli, smo si šli delat tatuje. Bili smo tudi na ogledu Kaštele. Kmalu smo dobili vsak svojo priponko. Poiskati smo morali svoj par – obiskali smo skoraj vseh 118 jadrnic. Nekateri smo bili uspešni, drugi malo manj. Zvečer smo imeli piknik na plaži, kjer so igrali na bobne in plesali. Čez nekaj ur je bil že čas za spanje, tako da smo se počasi uredili in odšli spat. Bilo je super.

P1000626

Sreda, 21. 9. 2016

Zjutraj smo se zbudili in se najprej uredili. Potem smo se oblekli in začeli z »mirnomorjevskimi« igrami. Najprej smo si podajali vodo nad glavo, potem smo se učili igrati na bobne ter oživljanja človeka z rokami in aparatom defibrilatorjem, napeli smo balon in se igrali nekakšno igro, izdelali smo si značke, premagovali ovire v invalidskih vozičkih,… Po igrah smo si lahko šli napravit še več tatujev. Nato smo šli na jadrnico in imeli predavanje in izpit za jadrnico. Vsi smo izpit več kot uspešno opravili. Pozneje se je začela predstava, nastopalo je kar nekaj ljudi, po predstavi smo imeli disko . Zabavali smo se, se pogovarjali in se imeli super. Na koncu diska smo se umili in ko smo bili vsi urejeni, smo šli na jadrnico in se še pogovarjali, nato smo končno zaspali.

20160923_091202

Četrtek, 22. 9. 2016

Zgodaj zjutraj smo se zbudili in se uredili. Čez nekaj časa smo odpluli iz Kaštela v formaciji, vseh 118 jadrnic skupaj. Ko so po radijski postaji pričeli z odštevanjem, smo vsi udeleženci Mirnega morja pričeli trobiti na trobe, ki smo jih dobili. Po končanem skupnem delu na morju se nas je 7 jadrnic odpravilo na otok Prvič . Pluli smo kar nekaj ur. Ko smo pristali, smo se šli kopat. Ko smo se kopali, smo čisto ob obali videli hobotnico. Proti večeru smo odšli na dolgi sprehod v sosednjo vas in na sladoled . Zvečer smo šli na sprehod in ko smo prišli nazaj, smo šli sedet na pomol. Potem sta prišla Rok in Matej iz barke 92. Dolgo smo se pogovarjali in med nekaterimi so začele preskakovat iskrice. 😉 Pozno zvečer smo povečerjali, se šli uredit in spat.

Petek, 23. 9. 2016

Zjutraj smo se zbudili v sončen dan. Uredili smo se in pozajtrkovali. Ker je danes predzadnji dan našega popotovanja, smo pomagali urediti barko. Ko smo hoteli odpluti iz Prviča, se nam je pokvaril motor barke in obtičali smo pred obalo. Veliko drugih bark nam je pomagalo, Angleži so nas privezali na pomol, skupina mladih Slovencev je odšla z maskami pod našo barko. Ugotovili smo, da smo se zataknili na sosednji muring. Kar dve uri smo potrebovali, da so nam spet usposobili barko. Končno smo začeli pluti, a z dvourno zamudo. Kljub temu nas je naš skiper Ivo peljal na otok Vergada, kjer smo še zadnjič uživali v plavanju. Voda je bila mrzla, ampak tako čista, da je bilo super. Za kosilo smo imeli gobovo juho in veliko sladkarij. Po kosilu sva odšli z Natalijo ležat v gumenjak na barki. Ker je zunaj zelo pihalo, smo v salonu dolgo igrali Activity. Končno smo prispeli v Sukošan, natočili gorivo, jadrnico privezali v matični marini in se zabavali z učenci OŠ Kamnica. Ta dan je spet prehitro minil.

Sobota, 24. 9. 2016

Zjutraj smo se najprej uredili in oblekli. Nato smo spakirali prtljago do konca. Ko smo spakirali, smo vso prtljago odnesli ob pomol . Ko je prišel avtobus, smo se poslovili od naših prijateljev. In tako smo se odpravili na avtobus. Med vožnjo smo se pogovarjali in poslušali pesmi. Peljali smo se zelo dolgo. Najprej smo odložili tiste, ki so bili iz Ptuja in nato tiste, ki so bili iz Slovenskih Konjic. Ko smo odložili vse, smo se odpeljali v Maribor in si vzeli prtljago iz avtobusa. Poslovili smo se in se polni vtisov odpeljali domov.
Bilo je lepo in zagotovo bi tako dogodivščino še ponovila.

Amadeja Fideršek, 8. b

Ko sem izvedela, da bom odšla na jadranje, sem se tega zelo veselila, ker imam rada morje in še nikoli nisem jadrala.
S starši hodim vsako leto na morje v apartma, ampak je jadranje čisto drugačno doživetje. Zelo mi je bila všeč vožnja z jadrnico in to, da nam je skiper dovolil usmerjati jadrnico. Všeč mi je bilo tudi druženje z drugimi otroki iz drugih jadrnic, družabne igre in disko. Spoznala sem veliko novih prijateljev in upam, da bomo ostali v stikih. Zelo v redu in zabavni so bili učitelji in učiteljice ter skiperji. Na jadranju sem se imela zares zelo, zelo lepo in bilo je zabavno. Če bo mogoče, bi rada še kdaj jadrala na mirnem morju.

Rebeka Vesenjak, 8. b

P1000688

17.9.
Danes smo se dobili pri Osnovni šoli Gustava Šiliha. Ko smo prtljago dali v avtobus, smo se z avtom odpravili na morje. Ko smo prišli v Marino, smo iskali našo jadrnico Marto x. Dokler smo čakali na kombi, smo imeli eno uro prostega časa in smo se odpravili iskat sladoled. Ko smo obupali nad iskanjem sladoleda, smo se odločili, da gremo na pijačo. Ravno takrat je prišel kombi in je pripeljal naši dve punci iz OŠ Kamnik, Pio in Natalijo. Ko smo čakali na prevzem jadrnice, smo šli po sladoled. Jadrnica se nam je zdela zelo velika. Končno smo šli lahko na jadrnico. Zvečer smo šli na sprehod, tam smo se bolje spoznali in se zabavali.

18.9.
Danes je drugi dan. Zjutraj smo se zbudili in hitro po zajtrku smo se iz Biograda peljali v Marino Frapa. Pluli smo šest ur. Med vožnjo nam je bilo precej dolgčas in smo se odločili, da bomo pletli zapestnice . Ko smo prispeli, smo se šli kopat. Skakali smo iz bark. Po kopanju smo imeli kosilo in po kosilu nam je učiteljica Nina pokazala, kje je wc, tuš in kje bomo imeli prireditev in kje bo disko. Sami smo se odločili, da gremo na sladoled. Po prireditvi je sledil disko, v disku smo plesali in po disku je zelo deževalo, tako da smo morali tekati do jadrnice, se hitro stuširati in iti spat.

19.9.
Zjutraj smo se zgodaj zbudili in smo šli iz marine Frapa v Rogoznici na Šolto v marino Maslinica. Tam se nam je zelo veliko dogajalo. Med potjo smo izdelovali kostume domin. Ko smo pristali, smo se šli skopat in po kopanju smo imeli palačinka party, modno revijo in krst. Na vsako jadrnico je prišel Pozejdon in njegova dva pirata in nato smo imeli disko. Potem smo se šli tuširat in nato spat.

20.9.
Danes smo šli iz Šolte. Med potjo smo se ustavili in se kopali, nekateri smo se peljali s čolnom in ker se nam ni dalo veslati, smo poklicali učitelja Marka, ki je imel motorni čoln in nas je vlekel za svojim čolnom. Nato smo se odpeljali v Kaštele, med potjo smo sedeli na premcu. Med vožnjo smo skupinsko pluli in z barkami delali razne formacije. Ko smo prispeli v Kaštele, smo izdelali zastavo in si napravili tatuje. Nato smo šli iskat enake broške po vseh jadrnicah. Zvečer smo imeli skupinski piknik na plaži. Pozno smo zaspali.

21.9.
Zjutraj smo se zbudili in smo imeli zajtrk in takoj so sledile igre. Trajale so štiri ure. Bile so zelo smešne in zabavne. Čas je zelo hitro minil. Dobili smo obeske, na njih je pisalo Mirno morje. Po opravljenih igrah in po kosilu smo odšli na splitsko plažo. Zvečer je sledila prireditev vseh udeležencev letošnje regate in po prireditvi disko na prostem. Dan je minil prehitro.

22.9
Danes smo zgodaj zjutraj vstali. Vozili smo skupinsko vse barke celotne flote miru. Na barko smo dobili piščali in smo piskali. Bilo je zelo glasno. Nato smo se poslovili in vsaka barka se je odpravila proti svoji marini. Ko smo prispeli na otok Prvič smo odšli na plažo in na sladoled Proti večeru smo se sprehodili do kraja Šapurine. Dolgo smo hodili. Zvečer smo se družili z vrstniki iz drugih bark. Sedeli smo na pomolu in se dolgo pogovarjali. Vsi so bili super.

23. 9.
Ko smo se zbudili in najedli, smo želeli odrinit iz otoka Prviča, a se nam je muring zataknil v motor. Pomagalo in reševalo nas je veliko ljudi in štirje potapljači. Ko so končno usposobili motor, smo začeli pluti. Pluli smo 4 ure. Popoldan smo se ustavili na Vergadi, kjer so se ostali že kopali. Pridružili smo se jim. Kopali smo se vsi. Morje je bilo zelo slano in kristalno čisto. Popoldan smo se vozili še 4 ure. Ker je bil velik veter in valovi, smo v salonu igrali družabne igre. Skiper Ivo, koskiperka Katarina in učiteljica Nina pa so krotili jadrnico. V Sukošanu smo natočili gorivo, počistili jadrnico in pristali v marini. Spakirali smo si stvari in se družili s fanti in dekleti iz sosednje jadrnice.

24. 9.
Zadnji dan sem se zelo slabo počutil, ker smo že šli domov. Ko smo se zgodaj zbudili, smo na hitro pojedli zajtrk, saj smo takoj morali odnesti vse stvari iz barke, saj smo ob 8.00 že imeli check-out. Nato smo še zadnjič šli na sladoled in ko smo se še zadnjič slikali, je že prispel avtobus in smo morali znositi vse stvari v prtljažnik avtobusa. Sledil je najhujši del, ko sem se moral posloviti od obeh prijateljic iz Kamnika. Oni so namreč odšli s kombijem. Ko sem se poslovil od prijateljic, mi je bilo zelo hudo in celo pot sem se zelo slabo počutil. Med vožnjo sem si pisal sporočila z obema puncama iz Kamnika, Pio in Natalijo. Na avtobusu sem se najbolj razveseli, ko sem izvedel, da dobimo lepe misli, ki smo si jih morali napisati zadnje dni. Komaj sem čakal, da dobim te misli. Dolgo smo se vozili. Dobil sem jih ob odhodu pred avtobusom v Mariboru. Ko sem jih dobil, jih še nisem prebral. Šele ko sem prišel domov, sem jih v miru prebral v svoji sobi, takrat mi je bilo malo bolje pri srcu, ker sem dobil same lepe misli, a kljub temu mi je bilo hudo, ker ju bom zelo pogrešal. Mogoče ju še kdaj srečam. Komaj čakam, da napoči ta dan! Nikoli ju ne bom pozabil.
To potovanje je bilo zelo lepo in nepozabno, zato se zahvaljujem učiteljici Nini, da me je vzela zraven in vsem sponzorjem, ki so mi to potovanje omogočili.

Žan Črnčič, 8. a

Ljubezensko pismo domovini

Učenke od 7. do 9. razreda so sodelovale na Literarnem natečaju za najboljše ljubezensko pismo med mladimi v Sloveniji 2016, ki ga organizira KD Josipine Turnograjske iz Preddvora. Letošnja tema je bila “Ljubezensko pismo domovini”. Kljub zahtevni temi so se vsa dekleta izkazala in dobila priznanje za odlično literarno delo.

PISMO ILANE ZOYE GLISIK IZ 9. A

Draga nova domovina!

Predvidevam, da tvoja mladina ne bo imela težav pri pisanju tega pisma, saj so se tukaj rodili, odraščali in se učili. Tukaj so naredili prve korake, izrekli prve besede in doživljali svoje najlepše trenutke. Pisanje tega pisma je zame drugačno doživetje, saj nisi bila vedno moja domovina.

Leta 2002 sem se rodila v ZDA in tam preživela prvo polovico svojega življenja. Da obstajaš, sploh nisem vedela do svojega šestega leta, ko sva te z mamo prvič obiskali. Mama je Slovenka, ki se je v Ameriko preselila v svoji mladosti in je tam živela deset let. Po dveh obiskih smo se končno odločili, da se bomo sem preselili za zmeraj.

Preselili smo se leta 2010, ko sem bila stara sedem let. Takrat še nisem znala niti ene besede tvojega jezika. To mi je v začetku povzročalo kar nekaj težav pri druženju in učenju, saj sem imela težave pri sporazumevanju s sošolci in učitelji. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je tvoj jezik veliko težji od angleščine iz več razlogov; slovnica je precej bolj zapletena, izgovorjava pa je lahko kar zoprna (potrebovala sem en teden, da sem se naučila izgovoriti črko ž). Težave sem imela tudi ob branju in dojemanju besedil.

Tega pisma ne pišem z razlogom, da bi omenjala samo tvoje negativne lastnosti, ampak predvsem z namenom, da opišem svoje misli in ponos na tebe, mojo domovino.

Sprva nisem razumela dosti o tebi. Jezik mi je bil tuj, kultura se mi je zdela nenavadna, ljudje so mi bili čudni. A čez čas sem se navadila različnosti in naučila sem se te imeti rada, kakor da sem se pri tebi rodila.

Četudi se tukaj ne dogaja toliko kot v ZDA in čeprav nisi najbolj znana, kdor se poglobi v tvojo zgodovino in kulturo, lahko hitro vidi, da si ena izmed najlepših držav,ki obstajajo. Tukaj se počutim varna, čutim pripadnost, lahko sama hodim naokoli brez strahu, ljudje so prijazni in večinoma optimistični, kultura je zelo pestra in zanimiva, izvrstna je tudi hrana.

Zelo sem vesela, da smo se preselili sem, saj drugače ne bi mogla tako podrobno spoznati tvoje čudovite kulture. Ti si najlepša domovina in zelo sem ponosna, da te imam.

Z ljubeznijo,

Ilana.

PISMO EVE ZELNIK IZ 9. A

Ljudje širnega sveta!

Včasih se sprašujem, kakšen odnos imamo ljudje do svoje domovine. Vsak bi moral s seboj nositi vsaj kanček ljubezni in polno spominov na svojo domovino, ko odkriva svet. Tako vsaj čutim jaz, saj vem, da se teh globokih čustev o kraju, kjer smo odraščali, ne da potlačiti.

Slovenija je takšen kraj, kjer bi si vsak želel živeti in odkrivati najmanjše in najlepše kotičke tega majhnega dragulja, ki se skriva v neokrnjeni naravi. Ne poznam lepšega kraja za sprostitev ali pa samo za oddih od napornega življenja med zidovi, kje ob kakšnem potočku, v naših gozdovih, kjer nam prelepo prepevajo ptice, v gorah, s katerih lahko vidimo najlepše pokrajine daleč naokrog, na morju, kjer zaplešemo ob zvokih valov, ali pa samo v okolici svojega doma in na vsakem koraku vzpostavljamo stike z naravo. Potrebno je samo prisluhniti, kako lepe reke in potočki pripovedujejo zgodbe, saj šele takrat ugotovimo, kako se narava prepleta z našo bogato zgodovino.

Seveda pa Slovenija ni samo narava. So tudi dobrosrčni ljudje, s katerimi se poveselimo in prelepe trenutke delimo, saj nas povezuje ljubezen in močna vez do naše domovine. Ti ljudje vsakogar sprejmejo medse in mu pomagajo spoznati njihovo domovino. Zraven seveda spadajo tudi običaji. Ni lepšega kot preživeti trenutke z ljudmi, ki jih imaš rad, ob lepem nedeljskem kosilu, ko toplo sonce sije na mizo polno domačih dobrot. Imamo veliko običajev, ki se razlikujejo od kraja do kraja, zagotovo pa smo vsi zelo ponosni nanje.

Vsi mi, ki nam je Slovenija domovina, bi se ji kdaj pa kdaj lahko zahvalili, da smo lahko ustvarili toliko lepih spominov in trenutkov, ki nas takoj spomnijo, kje je naše srce doma. Če bi ljudje resnično cenili svojo domovino in se zavedali, kako pomembna je domovina v našem življenju, bi vsi lahko postali močnejši in bolj povezani, kajti povezovala bi nas ljubezen. To, da imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, je eden najlepših človeških občutkov.

V moji domovini sije sonce lepše kot drugod in zvezde nam nagajivo plešejo na jasnem nočnem nebu. Verjamem pa, da lahko vsi vi trdite enako tudi za svojo domovino.

Z ljubečimi pozdravi,

Eva

PISMO PINE KRAMBERGER IZ 9. A

Lepo pozdravljeni!

Zaradi hude stiske med prvo svetovno vojno sem se odločila, da napišem pismo, saj tukaj nikoli ne vem, kdaj se mi bo življenje končalo in vam želim opisati to kruto obdobje.
Sem bolničarka na vzhodni fronti in oskrbujem naše vojake, ki imajo psihične in fizične poškodbe od strelov in granat. Z vojaki se skrivam v jarkih in jim pomagam po najboljših močeh. Vsak dan umre veliko mojih “prijateljev” in mi živci že res zelo popuščajo, saj sem zelo čustvena oseba. Rada bi povedala, da nikakor nobenemu na svetu ne privoščim mojega dela. Ko vsak dan pred mojimi očmi izkrvavijo ljudje, se začnem zavedati, kaj mi pomeni moja domovina Slovenija. Tukaj na meji med Rusijo in Avstro – Ogrsko se skrivam v jarkih, medtem ko me doma čaka velika družina. Mož je prav tako moral v vojno, zato je najstarejša hči, ki je stara rosnih 12 let, morala prevzeti mojo vlogo, najstarejši sin, ki jih ima 13, pa vlogo očeta. Ne vem, kako mojih sedem otrok shaja iz dneva v dan, saj nimamo veliko stikov, saj je to tukaj praktično nemogoče. Napisala sem že ogromno pisem, a še nisem dobila odgovora. Upam, da bo sreča tokrat na moji strani.
To pismo pišem, saj želim vsem prebivalcem, še posebej otrokom povedati, kako čudovita je naša dežela. Tukaj nimamo veliko vode, vi imate vodnjake, nimamo hrane, vi ne veste, kaj je lakota, nimamo varnega zavetja, vso noč in dan ždimo v blatnih jarkih, vi spite pod streho na toplem senu, imamo raztrgane in umazane cunje, vaša obleka pa je čista. Vi imate prijatelje, družino, tople besede, objeme, medtem mi ohranjamo mirno kri sami s seboj. Povem vam, cenite svoje življenje, premoženje, prijatelje, prisluhnite svoji domovini in ji pomagajte, kolikor je v vaši moči. Velikokrat se mogoče ne zavedate, kaj imate, vendar prisluhnite zgodbam kot je moja in takoj se vam bo spremenilo mišljenje. Tudi če vas zebe, če ste bolni, ko želite obupati, ko mislite, da ne gre več naprej, takrat se vprašajte, zakaj obstajate in živite. Naj vam pojasnim, življenje vam je bilo dano, ker ste dovolj močni, da ga živite, zato ga izkoristite in počnite stvari, ki vas razveseljujejo. Vem, da se morate potruditi, da preživite, ampak zato živite, da se dokažete in v najtežjih trenutkih si zapomnite le eno: “Nikoli ne obupajte!”. Včasih se vam zdi, da je zdaj res konec sveta in se vam vse poruši, ampak v takih trenutkih si samo recite: “Jaz zmorem!”, in se spomnite mojih besed.
Res je najbolj pomembna na svetu ljubezen, pripadnost do svoje dežele, domovine. Domovina je najlepša stvar na svetu in zato jo moramo cenit, kakršna je. In upam, da ne bom nikoli v življenju slišala človeka, ki bo rekel, da ne mara svoje domovine. To ni mogoče, saj je ljubezen do domovine prirojena, mi jo z leti lahko le še izpopolnimo in krepimo. Domovina nam da najbolj pomembne in osnovne stvari v življenju, zato ji moramo pomagati, ko nas potrebuje in se za njo boriti.
Hvala vam, ki boste prebrali to pismo in prosim dajte mi odgovor, saj mi bo to dalo več moči, da se borim naprej in rešujem padle borce. Cenite in spoštujte domovino!

Lepo vas pozdravlja,

bolničarka Tončka

PISMO MELISE ZELENIK IZ 8. A

20161108_203500

PISMO ŽANE IVANE HALUŽAN SAGADIN IZ 7. B

Draga moja Slovenija, moja ljuba domovina!

Videl te nisem že zelo dolgo. Te tvoje lepe gore in reke pa še tvoje čudovito morje. Tam v daljni Ameriki me daje domotožje. Zdaj sedim v hiši in ti pišem to pismo. Saj ne, da tu ni lepo. Veliko zabavnih stvari je, ampak še vseeno ni Slovenija, moja domovina.

Pogrešam te tvoje običaje kot so kurentovanje, pustna povorka in Katarinin sejem s suho robo v starem mestu Ptuj, kjer je vedno polno ljudi. Pogrešam svojo družino v Sloveniji, sorodnike in prijatelje. Pogrešam to, da v roku treh ur lahko prideš iz enega konca Slovenije na drugega. Pogrešam čisto vse, kar se tam dogaja. Rad bi se vrnil domov v svojo majhno hiško na Gorenjskem in rad bi odšel na morje v Portorož in Piran. Rad bi se odpravil na obisk k teti Mari v Belo Krajino. Odpravil bi se v Lendavo k prijateljici Poli in nato zavil še v Maribor pogledat najstarejšo trto na svetu.

A kaj mi vse te želje, če pa imam tukaj službo in hišo, pa še tudi svojo ženo in otroke. Za to službo sem garal celo življenje, zdaj pa jo naj kar pustim? V hišo smo vložili celo premoženje in sedaj jo naj kar prodamo? Oh, vsi ti problemi. Zares si želim, da bi bil doma v Sloveniji pri svojih bratih in sestrah. Zelo rad imam svojo ženo in otroke, ampak svojih sorodnikov nisem videl že 10 let. Še brati in sestre ne poznajo mojih otrok. Želim si kupiti letalsko karto in se odpraviti v Slovenijo. Spakirati vse stvari in se odpraviti v ljubo domovino. Upam, da mi bo to kdaj uspelo, srčno upam. Če pa ne, vedi, da te pogrešam in te imam zelo rad.

Z vso ljubeznijo,

Janez Černejšek

PISMO KAJE BREZNIK IZ 7.B

Draga Slovenija!

Vse premalokrat ti povemo, kako te imamo radi. Ti si naša država, naš ponos in naš dom.

V sebi skrivaš toliko bogastev, toliko bogate zgodovine, toliko naravnih lepot, mi pa tega ne znamo ceniti, spoštovati. Ponujaš nam toliko lepot, ki jih ne znamo odkriti. Dala si nam vse, kar potrebujemo za življenje: vodo, rodovitno prst, toliko naravnih lepot, mi pa od tebe zahtevamo še več tako nepotrebnih stvari. Ti nas tako lepo oskrbuješ, mi pa te zavračamo, onesnažujemo in te uničujemo. Res, da si mala država, a imaš vse, kar imajo druge, večje države, ki jih cenimo bolj kot tebe. Imaš obalo, gore, hribe, travnike, nižine, reke, polja, jame, mesta, vse. Res, da smo imeli veliko poplav, nesreč, za katere smo si krivi sami, a vseeno si nas obvarovala pred vojnami, napadi in vsemi hujšimi stvarmi. Res, da nismo najbolj napredni, a imamo televizijo, telefon, radio in različne tehnologije, ki jih nekateri nimajo. Že toliko hudega si dala skoz,i a te še vseeno ne cenimo dovolj.

Zelo te imam rada, a vem, da bi o tebi lahko izvedela mnogo več in te cenila še toliko bolj.

Tvoja Kaja

Zaključna ekskurzija devetošolcev

V petek, 14. oktobra 2016, smo se učenci 9. a in b razreda odpravili na izlet na Primorsko.
Skupaj z razrednikoma smo se zjutraj odpeljali proti našemu cilju, ki je bil v Ljubljani. Po prihodu v Ljubljano smo se srečali z našo vodičko Niko, ki nas je popeljala na karting. Vozili smo se v skupinah po štiri in s tem izgubili več časa, kot smo pričakovali, ampak je bilo nepozabno in med nami se je nabralo kar nekaj navdušencev, ki bi z veseljem še enkrat poskusili. V vožnji je bil najboljši učitelj Primož in nas vse premagal.
20161014_103646Po zabavnem kartingu smo bili namenjeni nadaljevati našo pot na Primorsko, kjer bi se preizkusili v paintballu. Na žalost pa so nam sporočili, da je proga mokra in smo morali spremeniti naše načrte. Vodička se je res potrudila, ko je preurejala potek dneva in dodala še bowling. Najprej pa smo lahko dve uri uživali v kopanju v aquaparku Žusterna. Po kopanju pa smo se odpravili na bowling, kjer smo si lahko naročili tudi pice. Ena ura je hitro minila in čas je bil, da se odpravimo nazaj v Ljubljano. Tam pa smo se ustavili tudi v Koloseju, kjer smo si pogledali film Genialci. Ob filmu smo zelo uživali in priporočamo vam, da si ga ogledate, če se želite pošteno nasmejati. Po končanem filmu smo se vrnili domov z veliko nepozabnimi spomini.
gnlcIzlet je bil zanimiv in zabaven, hkrati pa smo zelo veseli, da nam žalostno vreme ni pokvarilo našega dneva.

Eva Zelnik, 9. a

Strokovna ekskurzija v Holmec

V petek, 7.10.2016, smo se učenci 9. a razreda in nadarjeni učenci odpravili na ekskurzijo, ki nam jo je brezplačno organizirala Zveza veteranov vojne za Slovenijo Maribor.
Ob pol osmih smo se z avtobusom odpravili v Maribor, kjer se nam je pridružil gospod iz Zveze veteranov vojne za Slovenijo Maribor in nadaljevali pot do mejnega prehoda Holmec. Po poti smo izvedeli veliko zanimivosti o krajih, skozi katere smo se peljali, saj ima gospod, ki se nam je pridružil, veliko znanja in mi smo mu z veseljem prisluhnili. Najprej smo se ustavili na Poljanah na Koroškem in si ogledali kip Svobodi in miru ter izvedeli, čemu je bil postavljen in kaj predstavlja.

0a

Nato smo pot nadaljevali do mejnega prehoda Holmec, kjer smo spoznali gospoda Praporja, ki je preživel vojno za Slovenijo in nam je zaupal svojo zgodbo. Od njega smo izvedeli, kaj se je tam dogajalo med vojno in prav vsi smo osupnili, ko nam je povedal, da je bil ustreljen in ga je zadelo 17 delcev ročne bombe in še danes živi. Pokazal nam je tudi tablo, ki ga je skupaj z drugimi veterani postavil v spomin dvema žrtvama med vojno.

0b

0c

Lepo smo se mu zahvalili, da je z nami delil to žalostno a žal resnično zgodbo o dogajanju med vojno za Slovenijo in se odpravili nazaj po naši poti. Ustavili smo se še v vojnem muzeju v Mariboru in si ogledali ostanke streliv, bomb, pušk in ostale vojaške opreme med vojno.

0e

S tem se je naša ekskurzija končala in zagotovo nam bo še dolgo ostala v spominu.

Eva Zelnik, 9. a

Plesne priprave 2016

V četrtek, 29. 5., se je začel moj plesni teden. S plesno šolo Samba smo se odpravili v Kranjsko Goro, v Gozd Martuljek, kjer smo preživeli pet čudovitih dni. Smo plesalci hip-hopa, vendar smo se naučili tudi nekaj drugih tehnik kot na primer jazz ballet. Vsak dan smo imeli tri plesne in en kondicijski trening.

Prvi dan smo bili vsi polni energije in adrenalina, zato smo takoj, ko smo prispeli v Kranjsko Goro, pričeli s treningi. Drugi dan je bil prav tako poln smeha in pozitivne energije. Tretji dan nas je obiskala ena najboljših trenerk/koreografinj v Sloveniji, Ana Vodišek. Ana nam je dala veliko motivacije in novega znanja. Četrti dan smo preživeli odlično plesno dopoldne, popoldne smo se pa ohladili tudi v bazenu, kar je bila po napornih treningih res najboljša sprostitev za naše mišice. Peti dan smo se naučili nekaj tehnike jazza, po kosilu pa smo se odpravili v Ljubljano na plesno šolo Bolero. Tam smo imeli class (plesni seminar) s svetovno znano koreografinjo, plesalko in našo največjo vzornico Niko Kljun.

Naučili smo se res ogromno novih stvari, pridobili veliko kondicije in se izjemno zabavali. Največja zahvala gre seveda našemu treneru Juretu Krajncu in trenerki Petri Toplak, ki sta nam dala ogromno motivacije, pozitivne energije in predala veliko znanja. Priprave so bile res nepozabne in odličen začetek plesne sezone.

Pina Kramberger, 9. a

Počitnice v Španiji

Letošnje poletje sem s stricem, teto, dedijem in dvema bratrancema prvič videla prelepo Španijo. Potovanje so mi podarili, ker sem letos uspešno opravila birmo.
Vročega julijskega jutra smo se končno odpravili proti Španiji, ampak najprej smo se morali v Ljubljani vkrcati na letalo. Let je bil prijeten, a zame zelo razburljiv, saj sem prvič potovala z letalom.
Pozno popoldan smo pristali na letališču v Geroni in se od tam z avtobusom odpeljali proti hotelu, ki se nahaja v Costa Bravi. V hotelu smo si najprej ogledali sobe in se nato kopali na eni izmed najlepših plaž v Španiji vse do sončnega zahoda. Po večerji smo se sprehodili po mestu in se počasi odpravili spat. Naslednjih nekaj dni smo se samo kopali, zabavali in odkrivali mesto, v katerem smo takrat bivali, dokler se nismo odločili, da si želimo ogledati tudi Barcelono.
Zgodaj zjutraj smo se vstali, zajtrkovali in se peš odpravili do najbližjega avtobusa, ki nas je pripeljal do železniške postaje. Nato smo se z vlakom, ki je bil hkrati tudi metro, odpeljali do Barcelone. Po eni uri in pol vožnje smo prispeli v Barcelono, kjer smo kupili karte za turistični avtobus. Ogledali smo si veliko znamenitosti in najbolj mi je bila všeč arhitektura, za katero ni besed, ki bi opisale, kako zanimiva in prečudovita je. Vrhunec dneva se je zgodil zvečer, ko smo si v dežju in strelah ogledali čarobno fontano. Kljub slabemu vremenu si je fontano ogledalo ogromno ljudi in naš dan je bil izpopolnjen. Proti hotelu smo se odpravili z zadnjim vlakom in ob enih zjutraj prehodili dva kilometra dolgo pot do hotela, saj avtobusi čez noč niso vozili.
Naslednjih nekaj dni smo se samo kopali sončili in vsak večer uživali ob najlepših ognjemetih, kar sem jih kdaj videla. Ognjemeti so bili vsak večer in so trajali okrog pol ure, saj so Španci tisti vikend praznovali praznik Sv. Ane. Na žalost smo se morali vrniti domov prav tisti dan, ko so praznovali veliki zaključek z ognjemeti in praznikom, ki ga nismo doživeli.
Let domov je bil zanimiv, z nekaj majhnimi turbolencami, ampak nič pretresljivega. Šele čez nekaj dni sem se zavedela, da je potovanja zares konec.
Španijo bom z veseljem še obiskala, če bom dobila priložnost, saj je bilo nepozabno.

20160722_114402

PicsArt_07-20-11.27.43

Eva Zelnik, 9.a

Intervju s Petro Kerčmar in Juretom Bračkom

Petra Kerčmar je voditeljica oddaje 24 ur na Pop TV. Jure Bračko je nekdanji učenec naše šole in novinar na Pop TV. Ko smo obiskali Pop TV, sem se z njima pogovarjala o novinarstvu in delu na televiziji.

1. Ali v raziskovanju in pripravi izveste tudi kaj, česar ne objavite v javnosti?
Jure Bračko: Velikokrat. Če se pogovorimo z urednikom o kakšni novici, ki menimo, da ni zanimiva, je ne objavimo.

2. Kakšen je vaš delovnik?
Jure Bračko: Novinarji pridemo v službo zgodaj zjutraj in včasih delamo cel dan. Delamo tudi med vikendi in prazniki, medtem ko imajo voditelji lažji delovnik.
Petra Kerčmar: Voditelji smo zjutraj doma, ampak spremljamo novice, da smo pripravljeni na poročanje. Naš delovnik je odvisen od ure, ob kateri imamo našo oddajo. Jaz pridem v službo nekje do 14.00 in se začnem pripravljati na snemanje oddaje 24 ur ob 20.00.

3. Kako dolgo in kako se pripravljate na oddajo 24 ur?
Petra Kerčmar: Ob dveh imamo redakcijski sestanek, kjer se dogovorimo, kaj bomo povedali in kaj še potrebujemo. Nato do oddaje zbiramo nove informacije, ki jih uredniki, novinarji in voditelji preverimo in preoblikujemo. Potem se uredimo za snemanje v živo.

4. Kako dolgo se snema npr. enourna oddaja?
Petra Kerčmar: Mi snemamo oddajo 24 ur eno uro, ker poteka v živo.

5. Katera vaša oddaja je trenutno najbolj priljubljena med gledalci?
Jure Bračko: Trenutno je naša najbolj gledana oddaja Znan obraz ima svoj glas.

6. S kom najraje sodelujete v službi?
Petra Kerčmar: Z vsemi zelo rada sodelujem, ker smo zelo uspešen tim. Drugače pa najraje sodelujem z mojim sovoditeljem Janijem, ker imam jaz včasih preveč energije, on pa je bolj umirjen in se jaz zaradi njega malo umirim, on pa postane bolj živahen. Zato sva tudi boljši voditeljski par.

7. Ali se vam kdaj zgodi, da kaj narobe preberete iz vašega ekrana ali pa se zmotite?
Petra Kerčmar: Velikokrat, ampak se potem opravičiš in se popraviš. Z več izkušnjami pa se včasih niti ne opazi, da se kdo zmoti.

8. Kako stresno je vaše delo?
Petra Kerčmar: Naše delo ni preveč stresno, razen v začetku, ko prvič stopiš pred kamere, ampak se potem navadiš.

9. Kaj se zgodi z novinarjem, ki zamudi v službo?
Jure Bračko: Nič. Nekateri skoraj vedno zamudijo 5 do 10 minut. Včasih smo imeli pravilo, če večkrat zamudiš v službo, ti odpade prosti dan.

10. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred kamere?
Petra Kerčmar: Bilo je stresno. Takrat sem še delala na RTV Slovenija in takoj, ko sem začela, sem dobila svojo oddajo in smo jo morali posneti, tako da se je vse odvilo kar hitro.

Petri Kerčmar in Juretu Bračku se za odgovore najlepše zahvaljujemo in jima želimo še veliko uspeha.
20160421_155808

Eva Zelnik, 8.a

Povodni mož v 21. stoletju

V Ljubljani Urška zala živi
in vsak večer na žur hiti.
Kakor najsvetlejša zvezda zabavo razsvetli,
vsako oko jo ulovi.

Gledalce si zbira,
pozornost dobi.
Vsakemu plesalcu se upira,
ko najlepši mladenič prihiti.

S hladnimi rokami
jo za roke drži,
brez besed jo zavrti,
vsak lahko opazi,
da si Urška to želi,
saj srce ji zadrhti.

Vsa dekleta so obstala,
ko Urška z mladeničem je divjala.
Vsi so snemali njun ples,
na Facebooku je bil potres.

Urška slavna je postala,
ker mladeniču se je predala.
Brez premora sta plesala,
ko Urška mladeniča je prepoznala.

Ob plesu rob mize je oplazil,
ni človeka, ki ne bi opazil,
da mladeniču se strgala obleka,
pokazala se luskasta prevleka.

Urška rada bi šla proč,
mladenič jo drži na vso moč,
na pomol z njo odhiti,
v Ljubljanici izginejo sledi.

Eva Zelnik, 8.a

Bil je petek,
dan za metek.
Cela banda se je zbrala
tam na Lentu v Niagari.

Na zabavi bila je tudi
Urška lepa, mlada Korošica.
Temnolasa, črnooka, bledolična,
kot prava bi bila kraljična.

Klub bil je poln čednih fantov in deklet,
Urška bila je res nad vsemi cvet.
Čaka tam pri šanku ona,
zavrnila je že vse, kot da čakala bi nekoga.

Potem k njej prisede Danilo,
ponudi hladno ji tekilo.
Urški všeč bil je Danilo,
zato sprejela je povabilo.

Ko Urška spije to tekilo,
vrti se ji, blede,
še sama ne ve za sebe.

Urški postalo je slabó,
zato odpravita se ven
na hladnó.

Danilo šel je po svoj avto,
rekoč, da peljal bi jo domov.
Urška čakala ga pri mostu,
tam v temi, polni duhov.

Naslednji dan iskali so jo starši, prijatelji, ostali vsi,
za njo izginile so vse sledi.
»Drava,« odmevalo je v temí.

Tako bilo je konec z Urško,
lepo, mlado Korošico,
nobeden več je našel ni,
odgovor v Danilu tiči,
se govori.

Nino A. Kukovec, 8. b

Sonce (sonet)

Sonce danes ni vzšlo.
Oblaki so nebo prekrili,
sonce so iz neba zrinili.
Sonca zjutraj ni bilo.

Vsi želimo videti sonce,
da bi se malo razveselili
in srečo v naša življenja spustili.
Sonce, prikaži se!

Sonce vedno znajde se.
Oblake bo premagalo
in hitro se prikazalo.

Sonce se odkrilo je,
oblaki so zbežali
in mi smo se nasmejali.

Eva Zelnik, 8.a

Brez tebe (sonet)

Imam preveč izkušenj, ne govorim.
Z veseljem se brigam za ostalo.
A ko sem brez tebe, čutim premalo.
Ko me potrebuješ, k tebi hitim.

Ko prideš nazaj, se pretvarjam, da spim.
A včasih o tebi razmišljam preveč,
čeprav si mi v glavi zmeraj odveč.
Morda pa le zato, ker se te bojim.

Ampak na žalost te imam še rada,
čeprav se ti v tem življenju ne zdi.
Prosim ne delaj se, kot da me res ni.

Ker brez tebe moj nasmešek ne pada
Iz najtemnejše noči v krasen dan.
Moja jeza je verjetno bila zaman.

Ilana Zoya Glisik,8.a