Rada te imam mami, mamica,
najboljša si vedno zame bila.
Ti rožo podarim
in se nasmejim,
saj rada me imaš,
in to tudi priznaš.
Vesela sem, da te imam,
da vidim te vsak dan.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ajda Rojko
Božično-novoletno rajanje
V petek, 23.12.2016, smo imeli kulturni dan na temo božično-novoletno rajanje.
Dan se je pričel s kulturo prireditvijo, kjer smo videli veliko zanimivih nastopajočih. Nastopali so na primer: dramski krožek, pevski zbor, šolski bend in veliko posameznikov. Po rajanju smo odšli v razrede in se obdarovali. Mlajši razredi, torej učenci od 1. do 5. razreda, so odšli v kino, starejši učenci od 6. do 9. razreda pa smo imeli rajanje. Plesali smo račke, narodnozabavne plese, macareno in se na koncu pomerili tudi v limbu.
Bil je zelo zabaven dan in odličen zaključek šole pred božično-novoletnimi počitnicami.
Ajda Rojko, 6.a
Oči
Oči so male in velike,
z njimi vidimo velike trike.
Triki so lahko zanič
ali super kot hudič.
Zvečer jih utrujeni zapremo
in zjutraj spet odpremo.
Timon Petrovič in Maj Mencigar, 6.a
Noge
Noge hodijo po cesti,
plešejo, se zvijajo,
skačejo po posesti,
cel svet lahko vidijo.
Zvečer uživajo v kopeli,
ki omamno po sivki diši,
ponoči pa sanjajo o Špeli,
ki si nove čeveljce želi.
In z novimi čeveljci
hodijo pa modni pisti,
se važijo pred drugimi,
da so zeleni od zavisti.
A v službo tudi hodijo,
takrat se ne zabavajo,
ampak trdo delajo,
da si denar prislužijo.
Ajda Rojko, 6.a
Božiček za en dan
Nekateri otroci živijo v socialno ogroženih družinah in jim starši za božič ne morejo podariti darila, ki si ga želijo. Zato smo se na naši šoli odločili, da bomo sodelovali v dobrodelni akciji Božiček za en dan.
V šolski skupnosti nam je učiteljica Valentina, vodja šolske skupnosti, akcijo natančno predstavila. Dobili smo liste, na katerih so bili podatki otroka, ki ga obdarujemo (ime, starost, od kod prihaja in posebnosti). Vsak razred je dobil svojega otroka. Naloga predsednika in podpredsednika posameznega razreda je bila, da akcijo predstavijo svojim sošolcem in se nato skupaj dogovorijo, na kakšen način bodo zbrali stvari. V škatli je moralo biti nekaj za “cartanje”, šolske potrebščine, nekaj za osebno higieno, oblačila ter sladkarije. Časa za zbiranje stvari smo imeli približno en teden. Škatlo smo morali na koncu tudi okrasiti, kot pravo božično darilo.
Vsak razred se je nato z okrašeno škatlo tudi slikal in fotografijo prilepil na velik plakat ob stopnišču. Na naslednjem srečanju šolske skupnosti smo darila odnesli v učiteljičin avto ter hišnikov kombi in onadva sta jih odpeljala v zbirni center v Mariboru.
Zelo smo se potrudili in zbrali veliko stvari ter daril in srčno upamo, da bodo otroci teh daril veseli ter jim bomo z njimi polepšali božič.
Ajda Rojko, 6.a
Kako je Krjavelj svojo mačko voziti učil
Krjavelj je star siromak, ki živi v skromni hiški ob robu gozda. No, ima pa za družbo mačko, ki ga vsako jutro pozdravi z glasnim: »Mijav!« Zato se je Krjavelj odločil: »Nisem ti še dal imena, ampak ker toliko mijavkaš, boš kar Mijavka.” Mijavka je bila zadovoljna.
Nekega dne je bilo Krjavlju dolgčas. Opazoval je Mijavko in zdelo se mu je: »Ta mačka ima skrit talent in izvedel bom, kaj je to.« Dolgo je poskušal. Prvi dan je poskusil, če je ta skrit talent mogoče kuhanje, a ta načrt je splaval po vodi. Mijavka se je samo igrala z lonci in kuhalnicami, posodo polno vroče vode pa prevrnila na tla. Slišalo se je samo: »Štrbunk!«. Drugi dan je pomislil, da Mijavka mogoče obvlada igranje kitare, a glej, naredilo je: »Dojnk!« in vse strune na kitari so počile. Čez nekaj dni, po dolgem času razmišljanja, ga je prešinilo: » Mijavko bom naučil voziti kolo!« V hiški je iz starih delov avtomobila kar sedem dni sestavljal majhno kolo. Sedem dni zapored se je iz njegove hiške zato slišalo: »Bzzzzz,« pa tudi: »Bum, bum, bum!« in: »Kh, kh, kh.« No, osmi dan mu je le uspelo. Mačko je posadil na kolo in jo spustil po hribu. »No, pa sem ga le odkril!« je vzkliknil.
To zgodbo je še dolgo časa v koči pripovedoval poslušalcem, polnim pričakovanja.
Ajda Rojko, 6.a
Gozdna pravljica
Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.
Iz dneva v dan jim je bilo življenje težje, saj so jim zaloge hrane pojenjale. Oče siromak se je zato odločil, da gre v mesto in si poišče službo. Preden je odšel, pa je še dejal, da se vrne pred mrakom. Zmračilo se je, otroka Miho in Meto je vsako minuto bolj skrbelo. Bila je že trdna tema, a očeta še ni bilo nazaj. Strah ju je bilo oditi sama v gozd, zato je bilo vse, kar sta lahko naredila, čakanje v upanju, da se bo oče vrnil. Nato sta zagledala petelina, ki je v kljunu nosil zlato zrno. Miha si je zrno začel ogledovati in zdelo se mu je, da bolj kot ga gleda, bolj se svetlika. Naenkrat pa je nekdo potrkal na vrata. Meta je odprla vrata in zagledala gospo srednjih let in drobne postave, ki jo je veselo gledala. Gospa jo je vljudno prosila, če lahko vstopi in otroka sta ji, sicer s težkim srcem, dovolila. Vstopila je, si privoščila kozarec toplega mleka in začela pripovedovati zgodbo o zlatem zrnu. Pripovedovala je doživeto in tako hitro, da sta jo otroka komaj dohitevala. Uspelo jima je razumeti, da je zlato zrno zelo poseben košček zbirke, ki je last Smaragdnega kralja. Najditelju naj bi ponujal zelo veliko nagrado. Otroka sta bila navdušena in sta gospo vprašala, kdo v resnici je in kako je izvedela vse to. Zaupala jima je, da ji je ime Florisa in da to ve, ker je bila nekoč pomočnica Smaragdnega kralja. Predlagala jima je, da se naslednje jutro vsi skupaj odpravijo do gradu. Otroka sta prikimala, a v mislih sta še vedno pogrešala svojega očeta. Naslednje jutro so se odpravili proti gradu. Miha in Meta sta bila zelo presrečna, ko sta na poti zagledala svojega očeta. Povedala sta mu celotno zgodbo o zatem zrnu, on pa jima je povedal, da ga tako dolgo ni bilo nazaj, ker se je zaljubil v Heldo, njuno novo mačeho. Heldo pa je od tistega trenutka naprej zanimalo samo še zlato zrno in sklenila je, da ga bo ukradla. Znočilo se je in vsi skupaj so na sredi poti legli k počitku. Helda ni zaspala, ampak je ukradla zrno. Ko so se vsi zbudili, so ugotovili da ni Helde in niti zrna. Odhiteli so do gradu in tam zagledali Heldo z zrnom. Vzeli so ga nazaj in ga izročili kralju. Dobili so devet diamantov, sto cekinov, veliko hrane in še veliko hišo, v kateri lahko udobno živijo. Oče se je razšel s Heldo in poročil s Floriso. Miha in Meta pa sta dobila še bratca in sestrico.
Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že davno umrli.
Ajda Rojko, 6.a
Jagenjček in lisica (basen)
Nekoč je živel jagenjček, ki je imel lisico za najboljšo prijateljico. Njuno prijateljstvo se je začelo s tem, da je lisica vsak dan jagenjčku nosila sveže listje, jagenjček pa njej kokoši. Ampak lisica je to delala zato, da bi ga lahko pojedla. Lisica se mu je venomer prilizovala. Jagenjček pa je začel sumiti, da bi ga rada pojedla. Ko mu je lisica rekla, da se dobita na jasi sredi gozda, je jagenjček pripeljal svojega brata. Ko je lisica zagledala njegovo senco ga je napadla, a to je bil jagenjčkov močan brat. Jagenjčkov močan brat ji je razbil lobanjo in je umrla.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Gal Kordež, 7.b
27. Pikin festival
V torek, 20.9.2016, smo se z neobveznim krožkom umetnosti odpravili že na 27. Pikin festival v Velenju.
Okoli prve ure popoldan nas je na parkirišču pred šolo čakal avtobus. Skupaj smo se vsi učenci umetnosti z učiteljicama vkrcali v avtobus. Do Velenja, kjer poteka Pikin festival, smo se vozili približno eno uro.
Ko smo prispeli, nas je na parkirišču pričakala naša vodička Pika Maruša. Skupaj smo se najprej odpravili na gusarsko ladjo, takoj zatem pa še v Mini Zoo, kjer smo videli kozice, papige, črnega prašička, veliko želvo, tri majhne zajčke, dva ponija, Pikinega konja in veliko sovo. Po ogledu Zoo-ja smo odšli iskat zaklad. Našli smo steklenico, v kateri je pisalo: »Največji zaklad v življenju je prijateljstvo in veselje.« S tem smo se seveda vsi strinjali. Nato smo zavili še na umetniško četrt, kjer smo izdelovali iz gline, risali na les, igrali glasbila, plesali ter si ogledali še garderobo igralcev in plesalcev.
Ko smo se sprehajali po Pikinem mestu, smo zavili še v mestno hišo, kjer smo se udeležili številnih zanimivih delavnic ter v lepotni salon, kjer smo izdelovali nakit ter veliko drugih stvari. Obiskali smo tudi Pikino hišo, Vilo Čira Čara, in si v njej ogledali vse prostore, v katerih živi Pika s Fickom in njenim konjem.
Kasneje smo se udeležili še tečaja sambe in skupaj plesali na zanimive ritme. Ker smo bili že vsi malo lačni, so nam zadišale “čalapinke”. Bile so slastne. Vsi smo bili žalostni, ko je učiteljica naznanila, da je čas za odhod proti domu. Ko smo že sedeli v avtobusu, se je od nas poslovila še Pika Maruša in vsi smo se ji prisrčno zahvalili. Iz avtobusa smo ji še pomahali in že smo se odpravili proti domu.
Tisti dan je minil zelo hitro in zelo smo se zabavali. Če Pikinega festivala še niste obiskali, vam vsi, ki smo bili tam, lahko zagotovimo, da je zelo zabavno in ga definitino morate obiskati, saj je Pikin festival nepozabno doživetje za vsakega obiskovalca.
Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a
Sreča
Sreča, hej, sreča
prišla je zdaj k nam.
Zdaj vemo, zdaj vemo
kje sreča tiči,
tecimo, tecimo,
da nam ne zbeži.
Zapojmo veselo zdaj sreči na glas:
HEJ, SREČA LJUBEČA,
SAJ TI SI ŽE V NAS!
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a