Ena izmed učiteljic športa na naši šoli je učiteljica Barbara. Je zelo prijazna in razumevajoča.

Kako dolgo že učite na naši šoli?

Od leta 1998.

Ste že prej učili na kateri drugi šoli?

Da, na osnovni šoli Tabor 1 in na osnovni šoli Boris Kidrič, ki je zdaj združena s Prešernom in se zdaj imenuje samo Osnovna šola Franceta Prešerna.

Katere razrede pa učite na naši šoli?

Zdaj učim od 6. do 9. razreda. Včasih sem še učila v oddelkih podaljšanega bivanja.

Od kdaj se zanimate za šport?

Mi je bilo položeno v zibelko, ker sta bila moja starša športnika, atleta, tudi kasneje atletska sodnika. Oče je bil potem tudi funkcionar, predsednik kluba. Od nekdaj smo gledali televizijo ter hodili na tekme in tako dalje.

Ste že od nekdaj vedeli, da boste postali učiteljica športa?

V osnovni šoli sem razmišljala, tako je šlo po vrsti: najprej se hotela biti učiteljica angleščine, potem sem ugotovila, da bi angleščino povezala s potovanji in bi postala turistični vodnik. Potem se se malo bolj usmerila v to, da bi postala učiteljica športne vzgoje (včasih telesne vzgoje).

Kakšno se vam zdi poučevanje športa v zadnjem času?

Pogoji so veliko boljši kot so bili tu pri nas, v dvorani manjka gimnastičnega orodja. Nimamo bradlje, nimamo droga. Nam kar nekaj stvari manjka. Drugače pa smo z leti marsikaj dali ven iz učnih načrtov, saj je malo prezahtevno za zdajšnje, ne znanje otrok, temveč sposobnosti. Seveda ne vseh, ne govorim zdaj za vse otroke, da so manj sposobni, ampak mogoče, da manj stvari, ki so bolj enostavne, lažje in bolj temeljito osvojite, kot pa da gremo v nekaj prezahtevnega za vas.

Kakšen odnos imajo učenci do športa?

Kar v redu, nekateri razredi kar uživate v gibanju, potem pa je tu par takih, ki bi radi kaj naredili po svoji glavi, to pa pač ne gre, mora biti red.

Katera vrsta športa vam je najbolj všeč in katera vam je najtežja?

Skoraj celo življenje sem bila v odbojki. Igrala sem jo aktivno od 3. razreda do 32. leta. Zraven odbojke pa imam rada tudi rokomet. Gimnastika se mi zdi precej zahtevna, ampak tudi lepa. Mi je žal, da je nisem kot otrok šla celo trenirat (smeh).

S čim se ukvarjate v prostem času?

Rada hodim na sprehode, saj imam malo težave z zdravjem. Ne igram več odbojke, niti kaj drugega. Hodim po hribčkih (smeh).

Slišali smo, da ste bili zelo dobri v odbojki. Kako so potekali treningi ter tekmovanja?

Najprej sem bila samo v klubu Branik Maribor (zdaj nova KBM). Prišli smo tudi do naslova državnih prvakinj (dvakrat, v bivši Jugoslaviji). Ko pa se je Slovenija osamosvojila, sem bila s klubom UK Celje državna prvakinja, tudi v Sloveniji. V državni reprezentanci sem igrala v Jugoslaviji, dolgo časa kot kapetanka. Tako kot je kariera napredovala, se je število treningov večalo ter postalo bolj zahtevno. Igrala sem v vrhunskem nivoju 13 let. Potem pa je prišla na vrsto družina.

Kaj bi svetovali učencem glede športa?

Da naj se ukvarjajo s športom, z nečim, kar jim je všeč in da naj to počnejo z žarom.

Se spomnite kakšnega smešnega dogodka?

Ne, niti ne. Ves čas je nekaj, ko se vsi zabavamo. Ampak se trudim, da se otroci ne bi delali norca drug iz drugega, ko jim pač kaj ne gre.

Kaj bi svetovali bralcem Korakov?

Da naj tudi sami kaj napišejo, ne samo berejo (smeh).