Nekega dne sem se zbudila in ugotovila, da sem nevidna in s prijateljico Nikolino Sršen sva se odločili, da odidem v zbornico pokukat, kaj učitelji počnejo, ko nas ni zraven.

Na poti do zbornice sem bila prestrašena. Bog ve, kako je tam! Uh, ta vrata! Ogromna, strašljiva in težka. Izmuznila sem se noter, ravno pa je za mano prišla moja razredničarka Faja Merk. Vem, čudno. Ne vem, zakaj ji niso menjali prvih črk. Bilo bi lepše, pa še avto hišo bi imela. Ni važno. Važno je to, kar se je dogajalo v zbornici. Učitelji se niso pripravljali za naslednjo uro in niso kopirali učnih listov. Imeli so zabavo. Učitelj zgodovine Herman Marino je slikal učiteljico geografije Marjetko Kuhar in učiteljico likovne Andrejo Tattu, ki sta mu pozirali. Učiteljica nemščine Jerneja Dojč je kričala čez zbornico: »Tanz, meine Liebe!« Takrat pa so vsi učitelji zavriskali in zaplesali ob novi glasbi. Učiteljica angleščine pa se je naslanjala na kavni avtomat in si verjetno mislila: »Oh my, kakšna šola!« Takrat pa sem videla nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Zavrtela se je nova glasba in učitelji so zaplesali. Komaj zdaj sem opazila ravnatelja gospoda Vzdiha, ki je pred mano zaplesal makareno! Okej, preveč! Stekla sem v razred in vse povedala Nikolini, da sva se smejali do solz.

Naučila sem se, da včasih ni dobro posegati v zasebno življenje. Prosim, ne počnite enako, ker boste pri mami spali dva meseca. Upam, da čimprej mine nevidnost. Pa še opravičilo za izostanek od pouka bom potrebovala…

Staša, 7.a

Točno tam je bila. Videl sem jo. Bila je pošast. Verjetno mi ne verjameš. Zato pa ti bom podrobno opisal, kaj se je sploh zgodilo.

Ne verjameš v pošasti. Imam prav? Rekel bi, da imam. Vidiš jo lahko vsepovsod. Za vogalom, v oknu ter njene oči v zračniku. Ampak njene oči se svetlikajo rdeče, zato izgleda še bolj zlobna. Tako sem jo videl jaz sam. Plezala je po stropu ravno v slovenski učilnici. Bil sem res prestrašen. A je pošast takoj, ko se je učiteljica obrnila k tabli…iz-izgi-nila. Med malico sem gledal, če se bo spet pojavila. Ali ste že videli, kako se skozi odprto okno priplazi temna, iz senc narejena, rdečeoka pošast? Jaz sem. In zdaj smo pri delu v uvodu. Tekel sem iz razreda. Ni mi sledila. Takrat sem jo še cel dan videval. Ko pa sem jo videl zadnjič, sem padel na tla in se zgrudil v nezavest. Ko sem se zbudil, sem bil na bolnišnični postelji. Zdravniki so mi povedali, da sem imel pretres možganov in zato tudi privide. Oddahnil sem si. Rekli so tudi, da se še kak lahko pojavi. Ko je bila noč, so ugasnili noč v moji sobi. Takrat sem pa slišal globok glas izpod postelje reči: “Lahko noč.”

In to je bil zadnji privid. Konec. Ali pač…

Mark, 8.b