Kot vsako leto do zdaj, se je tudi to začelo septembra. Verjetno vas ne zanima, kaj vse se mi je dogajalo, zato bom na kratko povzela vse bistvene stvari.

Prva stvar, ki mi pride na misel, so vse prireditve in tekmovanja, še posebej tekmovanje za fiziko, na katerega sva se z Ajdo pripravljali z učiteljico Biserko. Čeprav mi je zmanjkala točka do srebrnega, je tista vožnja do Svete Ane in domov bila zelo zanimiva. Kot drugo, prvič smo zbirali točke za nagradno ekskurzijo. Po številu zbranih sem bila druga izmed vseh učencev. Zanimiva izkušnja je bila tudi otvoritev telovadnice, ki se trenutno ne gradi. Z Ajdo sva imeli čast vreči kapsulo, katero so nato zakopali pod zemljo. V drugi polovici leta smo začele ustvarjati natisnjene Korake. Teh letos nismo natisnili, jih bomo pa zato naslednje leto toliko izboljšali. Ampak vsaka 7. ura v ponedeljek je bila polna smešnih in nepozabnih stvari. V bistvu je bilo takih trenutkov veliko, med drugim tudi ekskurzija v Prago,  in verjamem, da jih bo še kar nekaj do konca letošnjega leta.

Po pravici, osmi razred sploh ni huda muka, kot večina pravi. V bistvu je kar lahek. Snov se večinoma nadgrajuje iz nižjih razredov. Naj vas ne bo strah novih predmetov, kemije in fizike (sploh nista težki) in učitelji so z leti še manj naporni, kakor se vam zdi v šestem.

S tem se vse bolj bližamo h koncu mojega šolskega leta. To se bo tudi kar hitro končalo. In ja, tako kot večina osnovnošolcev, komaj čakam na ta ponedeljek, ko bomo še zadnjič v tem šolskem letu stopili v šolo kot osmošolci. Ko bomo še eno leto bližje srednji šoli.

Lia Horvat Zupančič, 8.a