Kaj sploh je dan upora proti okupatorju? To je dan, ko so ustanovili osvobodilno fronto. Marsikomu to nič ne pove, a treba se je zavedati, da je to bil pomemben dan v slovenski zgodovini. Po drugi svetovni vojni je bilo tudi v Dupleku kar nekaj žrtev. Te smo v četrtek, 25.4.2019, počastili s spominsko slovesnostjo.

Ob 16. uri smo se vsi udeleženci zbrali pri Kukovičevem spomeniku. Čeprav je skrit nekje v gozdu, se nas je nabralo kar veliko. Na začetku je nastopil moški pevski zbor Društva upokojencev Duplek. Nato so nekateri domačini prebrali oziroma povedali svoje misli o umoru Kukovičev in namenili nekaj besed nam, poslušalcem. Sledil je nastop ljubiteljskih pevk Društva upokojencev in učencev Osnovne šole Duplek. Nekaj besed so spregovorili tudi člani Združenja borcev za vrednote NOB občine Duplek in na koncu vsem zaželeli lepe prvomajske praznike. Če je kdo želel, si je na koncu lahko postregel še s piškoti in sokom, tisti starejši pa s kozarčkom vina.

Najbolj si bom zapomnila naslednje besede: “Domačini imamo srečo, da imamo takšno burno zgodovino, a kaj, ko je čez nekaj let ne bo nihče več ohranjal.” Zato upam, da je ne bomo pozabili. Na koncu koncev nam pove, od kod prihajamo in zakaj smo danes, kjer smo. Če boš kdaj imel čas, nesi kakšno rožo k spomeniku. Ne za sebe, ampak za tvoje umrle sokrajane.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Danes, 23.4.2019, je v jedilnici naše šole potekala glasbena prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. 15 pogumnih učencev si je upalo stopiti pred občinstvo in nam zapeti izbrano slovensko pesem.

Ob 18.00 je na oder stopil voditelj in še tisti hip začel veselo nagovarjati občinstvo. Za vse, ki se še nikoli niste udeležili te ‘glasbene prireditve’, naj vam na kratko opišem, kako poteka. Voditelj, Dalibor Bedenik, najprej pride na oder in vse veselo pozdravi, predstavi komisijo, nagovori otroke in njihove starše, se večino časa heca in potem napove prvega nastopajočega. Tega najprej izpraša in ga predstavi. Za njim sledi drugi, nato tretji, četrti in peti,… Vse do zadnjega pogumneža. Nastopajoči se delijo na dve skupini, tisto mlajšo od 1. do 5. razreda in tisto starejšo od 6. do 7. razreda. Ker sta dve skupini, sta tudi dva polfinalista. Iz lastnih izkušenj povem, da je čakanje na konec celotne prireditve najtežji. Takrat se namreč razglasi, katera dva oziroma kateri, če sta dva v paru, so srečneži, ki nas bodo predstavljali na polfinalu. Ta srečneža sta bila danes Patrick Šabeder, ki mu je uspelo že tretje leto zapored in Amaja Krašna, ki bo lahko izkusila polfinale prvič. Vsako leto pa sodelujoči dobijo tudi nagrado, ki jim jo podarijo po odpeti pesmi. Letos je bila to plastenka za vodo.

Po mojem mnenju so bili vsi nastopajoči odlični. Vsak nas je presenetil z izborom pesmi in s svojim glasom. In ker vem, kako je, če ne prideš v naslednji krog, želim pohvaliti vsakega nastopajočega posebej. Ker si je upal priti iz pod tuša na oder, premagati svojo tremo in pokazati ‘neznancem’ svoj glas. Bravo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

V četrtek, 18.4 2019, ob 17.00 je v šoli potekala dobrodelna akcija, pri kateri so učenci, učitelji, starši ter drugi prebivalci občine Duplek prinesli oblačila, ki jih več ne potrebujejo. Lahko si si tudi sam našel kakšen kos oblačila, ki si ga brezplačno odnesel domov. Prišli so ljudje različnih starostih, tudi čistilke so se nam pridružile. S sošolkama smo si izmenjale mnenje o oblačilih ter se tudi nasmejale kakšnim smešnim tiskom majic. Na koncu smo vse ostale obleke pospravile v škatle, v katerih so jih učiteljice odnesle na rdeči križ za druge revne družine. Vse se je končalo ob 19.00 in vsi prostovolci smo odšli z mislimi, da smo nekomu polepšali dan ali celo več.

Melanie Žlahtič

Petek, 12.4.2019

Jutro smo začeli kot vsak dan s higieno ter jutranjim sestankom. Ker je bil naš zadnji dan je bil današnji sestanek krajši. Po sestanku smo si ogledali dokumentarec o soški postrvi, ob katerem smo spoznali njeno zgodbo, kako je skoraj izumrla in kako so jo spet vrnili v reko Sočo. Po filmu smo imeli 20 minut pavze. Kasneje smo se spet vrnili v učilnico in ker nam vreme ni bilo naklonjeno smo igre imeli znotraj. Mi smo igre poimenovali kmečke, ker so se navezovale na razne spretnosti. Takoj po igrah smo bili zelo lačni, zato smo zdrveli na kosilo.

Spet smo se vrnili v svoje sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Zunaj nas je že čakal avtobus na katerega smo se odpravili z mislijo, da bomo kmalu videli svoje starše. Vožnja je trajala približno 4 ure in imeli smo 2 postanka. Ko smo končno prispeli pred OŠ Duplek so nas starši že čakali, mi pa smo hitro vzeli prtljago ter zdrveli proti staršem. Čeprav smo že skoraj “odrasli” se še vedno razveselimo, ko vidimo svoje starše po dolgem času.

To je bila naša avantura v Tolminu, upam da ste tudi vi uživali v branj naših podvigov in dogodivščin.

Zara Šauperl, 7.a

Tako kot vsak dan smo se zbudili ob 7. 15, se umili, oblekli in odšli na jutranji sestanek, kjer so nam povedali, da bomo danes imeli lokostrelstvo in plezanje, medtem ko se bo druga skupina povzpela na Kozlov rob. Kasneje smo imeli zajtrk. Po zajtrku se je druga skupina odpravila na Kozlov rob, mi pa smo imeli predavanje o tem, kako naj streljamo z lokom in o tem, kako naj plezamo. Ko smo začeli plezati, so nam povedali, da tisti, ki pride do vrha, lahko zazvoni na zvonček, ki je bil na vrhu plezalne stene. Čeprav je deževalo, to nas ni preveč motilo, čeprav smo bili zunaj. Ko smo končali s plezanjem, je sledilo lokostrelstvo. Razdelili so nas v dve skupini. Prva skupina je najprej odšla v igralno sobo, kjer smo igrali družabne igre. Druga skupina je pa medtem imela lokostrelstvo. Kasneje sta si skupini svoja mesta zamenjali. V obeh skupinah smo pri lokostrelstvu pisali rezultate prvih štirih strelov. Ugotovili smo, da je lokostrelstvo zabavno, a hkrati težko. Ko se je druga skupina vrnila iz Kozlovega roba, smo imeli kosilo, kasneje pa počitek. Po počitku so nam povedali, da bomo imeli disko, za katerega potrebujeta oba razreda dve točki. Prva točka a razreda je bil klavir in ena pesem, ki jo je zaigral šolski ansambel, saj so si zraven prinesli inštrumente. Točki b razreda pa sta bili ena pesem šolskega ansambla in smešno zaigrana kratka igra. Kasneje smo ieno uro in pol plesali in smo se ob tem res zabavali. Ko je čas potekel, smo bili zelo presenečeni, saj se nam ni zdelo tako dolgo. Ker so učitelji videli, kako se zabavamo, so našo mentorico prosili, da nam zaigra še dve pesmi, nad čemer smo bili navdušeni. Po končanem plesu smo imeli čas za umivanje in kratko druženje po sobah, kasneje pa za spanje. Mislim, da je bil to veliki večini najboljši način za zadnji večer.

Alina Barbarič, 7.a