Zasvojenost

Danes sem se odločil pisati o zasvojenosti.

Lahko smo zasvojeni od veliko stvari, jaz bom danes pisal o zasvojenosti od telefonov.

Od telefon smo danes zasvojeni že skoraj vsi, čeprav se tega ne zavedamo. Nekaj let nazaj so ljudje rekli, da si zasvojen, če si na telefonu več kot eno uro. Danes si zasvojen, če si na telefonu več kot tri ure. To lahko ima dva pomena – ali so se motili prej ali pa da se motimo zdaj. Jaz mislim, da se motimo zdaj, ker se v nekaj letih to ne more spremeniti za tako veliko število. In misli, da se glede zasvojenosti ne bi smeli pogovarjati v urah, ampak v minutah. Telefone danes uporabljamo že za vse, igranje igric, družabna omrežja, klicanje, slikanje, ure, beležke, dopisovanje in koledarje. Če bi v trenutku izginili vsi telefoni na tem svetu, bi se že naslednjo sekundo porušil sistem v svetu. Mislim, da ljudje preveč stvari zaupamo telefonom in da se preveč zanašamo na njih. Če bi ljudje telefone uporabljali samo zato za, kar smo jih včasih, torej klicanje, bi bili ljudje dosti bolj družabni in ne bi bilo toliko sporov in nesporazumov.

David Ferčec, 9. a

Spominska slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju

Kaj sploh je dan upora proti okupatorju? To je dan, ko so ustanovili osvobodilno fronto. Marsikomu to nič ne pove, a treba se je zavedati, da je to bil pomemben dan v slovenski zgodovini. Po drugi svetovni vojni je bilo tudi v Dupleku kar nekaj žrtev. Te smo v četrtek, 25.4.2019, počastili s spominsko slovesnostjo.

Ob 16. uri smo se vsi udeleženci zbrali pri Kukovičevem spomeniku. Čeprav je skrit nekje v gozdu, se nas je nabralo kar veliko. Na začetku je nastopil moški pevski zbor Društva upokojencev Duplek. Nato so nekateri domačini prebrali oziroma povedali svoje misli o umoru Kukovičev in namenili nekaj besed nam, poslušalcem. Sledil je nastop ljubiteljskih pevk Društva upokojencev in učencev Osnovne šole Duplek. Nekaj besed so spregovorili tudi člani Združenja borcev za vrednote NOB občine Duplek in na koncu vsem zaželeli lepe prvomajske praznike. Če je kdo želel, si je na koncu lahko postregel še s piškoti in sokom, tisti starejši pa s kozarčkom vina.

Najbolj si bom zapomnila naslednje besede: “Domačini imamo srečo, da imamo takšno burno zgodovino, a kaj, ko je čez nekaj let ne bo nihče več ohranjal.” Zato upam, da je ne bomo pozabili. Na koncu koncev nam pove, od kod prihajamo in zakaj smo danes, kjer smo. Če boš kdaj imel čas, nesi kakšno rožo k spomeniku. Ne za sebe, ampak za tvoje umrle sokrajane.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo 2019

Danes, 23.4.2019, je v jedilnici naše šole potekala glasbena prireditev Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. 15 pogumnih učencev si je upalo stopiti pred občinstvo in nam zapeti izbrano slovensko pesem.

Ob 18.00 je na oder stopil voditelj in še tisti hip začel veselo nagovarjati občinstvo. Za vse, ki se še nikoli niste udeležili te ‘glasbene prireditve’, naj vam na kratko opišem, kako poteka. Voditelj, Dalibor Bedenik, najprej pride na oder in vse veselo pozdravi, predstavi komisijo, nagovori otroke in njihove starše, se večino časa heca in potem napove prvega nastopajočega. Tega najprej izpraša in ga predstavi. Za njim sledi drugi, nato tretji, četrti in peti,… Vse do zadnjega pogumneža. Nastopajoči se delijo na dve skupini, tisto mlajšo od 1. do 5. razreda in tisto starejšo od 6. do 7. razreda. Ker sta dve skupini, sta tudi dva polfinalista. Iz lastnih izkušenj povem, da je čakanje na konec celotne prireditve najtežji. Takrat se namreč razglasi, katera dva oziroma kateri, če sta dva v paru, so srečneži, ki nas bodo predstavljali na polfinalu. Ta srečneža sta bila danes Patrick Šabeder, ki mu je uspelo že tretje leto zapored in Amaja Krašna, ki bo lahko izkusila polfinale prvič. Vsako leto pa sodelujoči dobijo tudi nagrado, ki jim jo podarijo po odpeti pesmi. Letos je bila to plastenka za vodo.

Po mojem mnenju so bili vsi nastopajoči odlični. Vsak nas je presenetil z izborom pesmi in s svojim glasom. In ker vem, kako je, če ne prideš v naslednji krog, želim pohvaliti vsakega nastopajočega posebej. Ker si je upal priti iz pod tuša na oder, premagati svojo tremo in pokazati ‘neznancem’ svoj glas. Bravo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

 

Prezračimo omare

V četrtek, 18.4 2019, ob 17.00 je v šoli potekala dobrodelna akcija, pri kateri so učenci, učitelji, starši ter drugi prebivalci občine Duplek prinesli oblačila, ki jih več ne potrebujejo. Lahko si si tudi sam našel kakšen kos oblačila, ki si ga brezplačno odnesel domov. Prišli so ljudje različnih starostih, tudi čistilke so se nam pridružile. S sošolkama smo si izmenjale mnenje o oblačilih ter se tudi nasmejale kakšnim smešnim tiskom majic. Na koncu smo vse ostale obleke pospravile v škatle, v katerih so jih učiteljice odnesle na rdeči križ za druge revne družine. Vse se je končalo ob 19.00 in vsi prostovolci smo odšli z mislimi, da smo nekomu polepšali dan ali celo več.

Melanie Žlahtič

Šola v naravi, 5.dan

Petek, 12.4.2019

Jutro smo začeli kot vsak dan s higieno ter jutranjim sestankom. Ker je bil naš zadnji dan je bil današnji sestanek krajši. Po sestanku smo si ogledali dokumentarec o soški postrvi, ob katerem smo spoznali njeno zgodbo, kako je skoraj izumrla in kako so jo spet vrnili v reko Sočo. Po filmu smo imeli 20 minut pavze. Kasneje smo se spet vrnili v učilnico in ker nam vreme ni bilo naklonjeno smo igre imeli znotraj. Mi smo igre poimenovali kmečke, ker so se navezovale na razne spretnosti. Takoj po igrah smo bili zelo lačni, zato smo zdrveli na kosilo.

Spet smo se vrnili v svoje sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Zunaj nas je že čakal avtobus na katerega smo se odpravili z mislijo, da bomo kmalu videli svoje starše. Vožnja je trajala približno 4 ure in imeli smo 2 postanka. Ko smo končno prispeli pred OŠ Duplek so nas starši že čakali, mi pa smo hitro vzeli prtljago ter zdrveli proti staršem. Čeprav smo že skoraj “odrasli” se še vedno razveselimo, ko vidimo svoje starše po dolgem času.

To je bila naša avantura v Tolminu, upam da ste tudi vi uživali v branj naših podvigov in dogodivščin.

Zara Šauperl, 7.a

Začne se…

Začne se s tem, ko prilezeš na svet. Na svet poln ljudi, ki so ti enaki, po drugi strani pa čisto drugačni. Nato, čez leta, rasteš. Ne samo v jezik, kakor pravijo starši. Začneš odkrivati stvari, ki te veselijo in ljudi, ki te osrečujejo. Ampak na tej poti, tvoji poti, ni vedno vse tako kot si želiš. Včasih ti bo uspelo, včasih ne. Ne smeš pa se vdati. Ne nad sanjami, ne nad svojimi cilji.

Kot pravijo, verjemi in si že pol poti bližje,

Lia

Fotografski spomin

Ste si kdaj že zaželeli, da ne bi več nič pozabili ?

Sigurno ste, saj vsi kdaj pa kdaj kaj pozabimo, pa je to domača naloga, opravilo, dogodek, naloga v službi,… Nekateri ljudje s tem nimajo problemov, saj imajo fotografski spomin. In ne tistega izmišljenega, ki vam včasih vaši prijatelji razlagajo, da ga imajo.

Fotografski spomin je sposobnost, pri kateri prikličeš v svoj spomin nazaj predmete, zvoke, slike, dogodke, datume, nekateri pa celo vsak dan svojega življenja. Tej sposobnosti pravijo blagoslov in prekletstvo, saj si lahko ljudje poleg lepih stvari zapomnijo tudi pretresljive, ki jih hočejo imeti pozabljene, a je to pri njihovem spominu nemogoče.

Po mojem mnenju je to zelo lepa in praktična sposobnost, saj če jo imaš, jo lahko sam uriš in raziskuješ. Se pa strinjam, ko ljudje temu rečejo tudi prekletstvo, saj ko se mi zgodi kaj strašnega, to želim čim prej pozabiti, odmisliti, ljudje s to sposobnostjo pa nimajo takšne sreče, saj se lahko spominjajo tudi najbolj pretresljivih dogodkov iz otroštva in življenja.

Tia, 8.a

Šola v naravi, 4. dan

Tako kot vsak dan smo se zbudili ob 7. 15, se umili, oblekli in odšli na jutranji sestanek, kjer so nam povedali, da bomo danes imeli lokostrelstvo in plezanje, medtem ko se bo druga skupina povzpela na Kozlov rob. Kasneje smo imeli zajtrk. Po zajtrku se je druga skupina odpravila na Kozlov rob, mi pa smo imeli predavanje o tem, kako naj streljamo z lokom in o tem, kako naj plezamo. Ko smo začeli plezati, so nam povedali, da tisti, ki pride do vrha, lahko zazvoni na zvonček, ki je bil na vrhu plezalne stene. Čeprav je deževalo, to nas ni preveč motilo, čeprav smo bili zunaj. Ko smo končali s plezanjem, je sledilo lokostrelstvo. Razdelili so nas v dve skupini. Prva skupina je najprej odšla v igralno sobo, kjer smo igrali družabne igre. Druga skupina je pa medtem imela lokostrelstvo. Kasneje sta si skupini svoja mesta zamenjali. V obeh skupinah smo pri lokostrelstvu pisali rezultate prvih štirih strelov. Ugotovili smo, da je lokostrelstvo zabavno, a hkrati težko. Ko se je druga skupina vrnila iz Kozlovega roba, smo imeli kosilo, kasneje pa počitek. Po počitku so nam povedali, da bomo imeli disko, za katerega potrebujeta oba razreda dve točki. Prva točka a razreda je bil klavir in ena pesem, ki jo je zaigral šolski ansambel, saj so si zraven prinesli inštrumente. Točki b razreda pa sta bili ena pesem šolskega ansambla in smešno zaigrana kratka igra. Kasneje smo ieno uro in pol plesali in smo se ob tem res zabavali. Ko je čas potekel, smo bili zelo presenečeni, saj se nam ni zdelo tako dolgo. Ker so učitelji videli, kako se zabavamo, so našo mentorico prosili, da nam zaigra še dve pesmi, nad čemer smo bili navdušeni. Po končanem plesu smo imeli čas za umivanje in kratko druženje po sobah, kasneje pa za spanje. Mislim, da je bil to veliki večini najboljši način za zadnji večer.

Alina Barbarič, 7.a

Šola v naravi, 3. dan

Sreda, 10.4.2019

Zjutraj smo se zbudili, pripravili na vsakodnevni jutranji sestanek ter se nanj tudi odpravili. Na sestanku so nam povedali, da se danes odpravljamo na Kozlov rob, ki ima nadmorsko višino 426m.

Po zajtrku smo si pripravili stvari, se preoblekli in se dobili na zbirni točki. Ta dan je vsako skupino čakala različna dejavnost, a-skupina se je odpravila na Kozlov rob, b-skupina pa se je v domu učila lokostrelstva in plezanja.

Naša pot se je začela, hodili smo približno 45 minut, ker smo imeli razne postaje, ob katerih sta nam vodiča razlagala pomen stvari, ki smo jih videli. Ko smo se približevali vrhu, smo se ustavili v kotanji, ki je bila zatočišče v 12. soški bitki. Na vrhu smo imeli čas za malico, nato pa smo se odpravili nazaj proti domu, v katerem smo spali. Ko smo prišli nazaj v dom, smo se preobuli, preoblekli ter se odpravili na kosilo, po katerem smo meli 1 uro prostega časa.

Popoldan so dežurni učenci spet sklicali sestanek, na katerem smo se spet razdelili v dve skupini. A skupina je imela ogled rastlinstva in živali, b skupina pa ogled Tolminskega muzeja. Naša skupina si je najprej ogledala drevo, ki je na sredini votlo in v njega se nas je lahko stisnilo kar 12. Po ogledu tega drevesa smo si ogledali živali, za katere je skrbela ena izmed učiteljic. Začeli smo s hrošči in ščurki, končali pa z ruskim hrčkom in kačami. Ko sta se obe skupini spet združili, smo odšli na večerjo ter imeli nekaj prostega časa. Ta dan smo zvečer imeli splanirane večerne igre, na katerih smo se vsi zelo zabavali, končni rezultat pa je bil izzenačen.

Po igrah smo bili vsi zelo utrujeni in željni spanca, ampak smo se morali še umiti ter poskrbeti, da smo vsi v svojih sobah ter da spimo po  22. uri.

Zara Šauperl

Prijateljstvo

Prijateljstvo je nekaj najlepšega. Meni osebno prijateljstvo največ pomeni iz večih razlogov. Ob sebi imam osebo, kateri lahko zaupam svoje skrivnosti in vem, da tega ne bo izdala, mi stoji ob strani, ko sem žalostna, me spodbuja k ciljem, me nasmeji in še bi lahko naštevala. Prijatelja ni tako težko najti, kot se zdi. Moraš biti to, kar si. Ampak nekaterim se ne zdi tako in se pretvarjajo, da bi imeli več prijateljev. Če že želiš imeti dosti prijateljev, jih dobi na pošten način. Ampak boljše je, da imaš malo pravih prijateljev, kot pa sto lažnih. Pravi prijatelj te ne bo izdal in ti bo stal ob strani v najtežjih časih, medtem ko pa ti lažni prijatelji ne bodo stali ob strani in lahko izdajo kake skrivnosti. Zato se ne sekiraj, ker imaš malo prijateljev. Boljše malo, kot pa veliko, ker manj je več.

Valentina, 8.a