Intervju z Niko Ambrožič Urbas

Intervjuvala sem odlično modno oblikovalko Niko Ambrožič Urbas, ki jo poznamo tudi kot sodnico v oddaji Zvezde plešejo.

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?

V osnovni šoli (OŠ Trzin) sem sanjarila le o tem, da bom nekoč modna oblikovalka in večino časa sem posvetila propravam na sprejemni izpit. Sanjarila sem o tem, kako čudovito bo, ko bom enkrat na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Nisem bila pretirano družabna v smislu, da me zabave oziroma žuri niso zanimali. Kljub mirni osebnosti sem imela vedno tisto posebno samozavest, ki jo potrebuješ, da se oblečeš drugače. Zato sem izstopala in bila zaradi tega dostikrat tudi zasmehovana. V srednji šoli (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje) pa sem popolnoma zaživela in uživala v učenju ter kreativnemu izpopolnjevanju. Svojim ambicijam sem dala duška, negovala sem svoj talent ter dosegala izvrstne rezultate. Oblikovna šola mi je pomenila vse, saj je bila zaradi praktičnega programa tako neposredno povezana z modo. To so res čudoviti spomini.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?

Bila sem pridna učenka, nikdar pa nisem bila odličnjakinja – vselej sem zaključila s prav dobrim uspehom. Bila sem strastna bralka in do petega razreda prebrala praktično vse knjige, ki so bile na voljo v šolski knjižnici. Tako me je mama vpisala v ljubljansko mestno knjižnico Otona Župančiča. Med potjo iz službe se je tam redno ustavljala in po mojem seznamu nabrala knjige. Včasih pa je enostavno prinesla karkoli, kar se ji je zdelo zanimivo – to so bili vedno kupi knjig, po katerih sem dobesedno hlastala in jih prebrala v hipu. Še zdaj mi je pravzaprav vseeno kaj berem, mene namreč zanima vse.

3.Kakšen dogodek iz otroštva vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj se spominjam igranja z mojo sestro Jano. Vedno sva bili zelo povezani in najraje sva se družili med sabo, nihče nama ni prišel blizu. Imeli sva skupni jezik, ki ga drugi niso razumeli, odličen smisel za humor ter strast do ustvarjanja. Zelo dobro se spomnim tudi trenutka, ko smo šli s starši na ogled plesne predstave, v kateri je nastopala Jana in takrat sem začutila, da želim postati plesalka tudi sama. Kmalu sem bila že vpisana v plesno šolo Urška in bila povsem očarana od imenitnosti, ki so jo oddajale starejše plesalke. To je bil moj prvi stik s pravim glamurjem.

4.Kateri predmet ste imeli najraje in katerega niste marali?

Nekateri predmeti so se mi zdeli težki, na primer fizika in matematika, medtem, ko sem biologijo, angleščino, zgodovino in geografijo zlahka osvojila. Likovni pouk se mi je seveda zdel nekaj najboljšega na svetu. Nikakor pa nisem marala telovadbe. Vse bi dala, da mi je ne bi bilo treba obiskovati, skupna vadba se mi je vedno zdela neskončno neprijetna. Čeprav sem že v osnovni šoli trenirala ples, se mi je tisto zdelo nekaj čisto drugega. Plesni treningi so bili vedno zelo kultivirani. Medtem ko se je bilo pri telovadbi potrebno na primer igrati z žogo, ki sem se je vedno zelo bala. 

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Vedno so me najbolj zanimala ženska oblačila ter modni dodatki, takoj za njimi pa ličila. Ko sem prvič izvedela za poklic modnega oblikovalca sem vedela, da je to to in zato sem vse hrepenenje usmerila prav v cilj, da postanem kreatorka tudi sama. 

6.Kdo je bil vaš vzornik v šolskih klopeh in zakaj?

Karl Lagerfeld, ker se mi je vedno zdel popolna podoba modnega oblikovalca – bil je neskončno urejen, glamurozen, malce skrivnosten, super uspešen in predvsem, izredno nadarjen. Njegov uspeh pri modni hiši Chanel me je navdihoval, oboževala sem njegove kreacije. Kot jih seveda še vedno.

7.Ali ste se že v osnovni šoli zanimali za modo?

Da, moda je bila vedno moja prva ljubezen. Doma smo imeli šiviljsko obrt in tako sem zelo veliko časa preživela v krojaški delavnici, kjer so bili vedno kupi revij. Te sem listavala z velikim zanimeanjem in opazovala detajle na kreacijah, poze manekenk, njihov tip ličenja. Vse to mi je kasneje prišlo prav kot nekakšno predznanje, ko sem postala stilistka. Moda se mi je vedno zdela neskončni vir navdiha, nekakšno pribežališče. Bila sem tudi čudovito oblečena. Pri devetih sem že nosila kostimčke, ki mi jih je sešila stara mama Julijana in tako razvijala strast do zunanje podobe.

8.Kdaj ste naredili svojo prvo kreacijo?

To je bilo prav gotovo še pred zaključkom osnovne šole, čeprav se še nisem mogla ravno pohvaliti z vrhunskim šiviljskim znanjem. Med srednjo šolo pa sem kreacije že redno izdelovala. Najprej mi je večino teh sicer izdelovala stara mama. Pripravljala sem ji modne skice, nato pa sva predebatirali detajle. Moji garderobi smo se skupaj s staro mamo in mamo vedno zelo intenzivno posvečali. Kasneje, pri šestnajstih, pa sem se resneje lotila šivanja tudi sama in tako začela izdelovati zahtevnejša oblačila, na primer plašče in kostime.  

  1. Kje dobite inspiracijo za svoja dela?

Večinoma med listanjem kakšne dobre knjige o umetnosti. Zlasti likovna umetnost je tista, ki mi da vedno navdih. Ogled likovne razstave je nekaj, kar kot oblikovalka zelo potrebujem. Navdihuje me tudi sprehod v naravo, opazovanje rož, ličila ter estetika barv. Največkrat navdih pride povsem nepričakovano. Na primer tudi med listanjem po Instagramu. Tako imam v svojem mobilnem telefonu albume s samimi ‘screeenshot’ posnetki.

10.Zakaj ste se odločili za življenje v Londonu?

Potrebovala sem okolje, ki bi mi pomagalo še bolj razviti kreativno govorico. Poleg tega sem želela zaživeti v velemestu, kjer se dogaja napredek, kjer se mešajo kulture in, ki velja za središče mode. London se mi je tudi zelo priljubil zaradi kulture in kar vleklo me je v to prečudovito mesto.

11.Ali menite, da Slovenci v modi nismo tako napredni kot v tujini?

Odvisno, kaj razumete pod besedo tujina. Tujina je lahko marsikaj. Če Slovenijo primerjava z Anglijo, Francijo ali Italijo, potem seveda lahko mirno trdim, da smo precej v zaostanku. V primerjavi z Avstrijo, Madžarsko, ali Slovaško, smo pa čisto okej. Tudi v Sloveniji se najde lepe kreacije in ljudi z brezhibnim okusom. Težava je, da nimamo prave modne industrije. Morda se nekoč znova obudi tudi ta panoga.

12.Kot vemo ste nastopali v oddaji Zvezde plešejo. Kakšna je bila ta izkušnja?

Fantastična! To je ena najboljših izkušenj v mojem življenju, res prava avantura. Spomladi se vračamo s tretjo sezono in že komaj čakam!

13.Imate kakšne cilje katere želite uresničiti v prihodnosti?

Seveda. Vedno imam pred seboj nekaj, kar me žene naprej, tako v osebnem kot tudi profesionalnem smislu. Moj cilj za leto 2019 je, da razširim svojo blagovno znamko Marija Moderna, ki nudi oblačila za zrele ženske. Želim si tudi selitve v večje poslovne prostore ter pa, da bi poleg Marije Moderne ustanovila še nekaj blagovnih znamk. To slednje bo verjetno prišlo na vrsto malce kasneje. V osebnostnem smislu pa želim v svoje življenje vnesti nekaj več discipline morda celo nekaj več rutine. Sem v letih, ko mi to prija.  

14.Ali  želite kaj sporočiti bralcem tega intervjuja?

Vedite, da lahko dosežete vse, kar si želite, le obupati ne smete in nikdar ne mislite, da niste sposobni. Zaupajte vase in ne dvomite v svoje sanje. Če boste poslušali svoje srce in ustvarjali z ljubeznijo, boste najsrečnejši na svetu. Kar pogumno!

                                                                                                 

Zahvaljujem se Niki, da si je vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Prosila me je da omenim, da jo lahko dodate na instagramu: @nikaurbas. Portret je delo Šimna Zupančica slika v dolgi obleki pa Ane Gregorič.

Zara Šauperl, 7.a

 

Najstniške težave

Pozdravljeni!

Danes mi je prišla na pamet tema o najstnikih. Torej večina ljudi misli, da smo vsi najstniki v tem obdobju enaki. Punce so tečne, občutljive in veliko govorijo. Fantje pa se vedejo možate, ni jih strah, da povejo resnico, tudi če je neprimerna. Ampak samo mi najstniki vemo, kako je, ko si v tem obdobju. Najdeš veliko motečih stvari, ko veš, da niso takšna velika stvar. To so enostavno najstniške težave.

Včasih misliš, da imaš vse prav, pa da imajo drugi narobe ali se želiš z vsako drugo osebo skregati. Pa šola… Včasih misliš, da boš dobil sive lase, ker si tako jezen! In potem še zraven vsega tega misliš, da tvoje telo ni popolno, kot jih vidiš na spletu, npr. modeli, znane osebe…

Če se kdaj počutiš tako, poglej na dobro stran. Na primer, če te kdo razjezi, dobro premisli, od kod takšen vir jeze do te osebe, vdihni in izdihni! Premisli, če je tvoj naslednji korak potreben. Preden se z nekom skregaš, mu jasno povej, da nisi dobre volje in ne želiš danes razpravljati o tem in te bo razumel.

Če misliš, da imaš preveč dela za šolo, si pripravi urnik. Ali pa se vsak dan sproti uči. Vsaj 15 minut, pa boš napredoval. Če ti pa kateri predmet sploh ne gre, si poskušaš poiskati pomoč svojih sošolcev.

In potem je tu še tvoja samozavest. Trudiš se, da se ne osramotiš pred svojimi vrstniki, saj je to čudno in se ti bodo smejali. Obnašaš se kot vsi “normalni” ljudje, da ne izpadeš čudak. Sploh pa dekleta, ki se zbudijo, oblečejo nekaj, da bodo lahko občudovane, nekatere se celo naličijo ker mislijo, da imajo ugabno kožo, polno mozoljev.

Prav je, da se oblečeš v nekaj, kar ti bo všeč in se boš v tem dobro počutil. Res je, da če se punca naliči, se ona sama počuti odraslo in lepo in misli, da jo bodo prijatelji s tem videzom hitreje sprejeli. Ampak to ni vedno ključ do vsega. Pravi prijatelj te sprejme  takšnega,kakršen si, pa tudi če imaš najbolj nenavadne navade, nimaš najboljših ocen… Vedno ti bodo stali ob strani ter te podpirali.

In PUNCE, ni potrebno, da ste vedno perfektne, sploh pa za šolo.. Obleči nekaj, v čemer se počutiš udobno pa vedi, da boš izgledala popolno. Najdejo se tudi punce, katere želijo odrasti hitro, kakor bi rekel “keks”. In si mislijo: “Joj, toti starejši mislijo, da bom pogrešala svoje otroštvo.” Potem pa boš odrasel, hodil v službo in boš pogrešal dneve otroštva, ko si se osem ur na dan smejal s sošolci in ustvarjal bedarije.

Zadna tema pa je še popularnost. Večina najstnikov si želi, da bi bili popularni na šoli ter spletnih omrežjih. Se družijo z družbo, ki slabo vpliva na njih, ker vedo, da se sedaj veliko najstnikov druži s starejšimi osebami in se lahko kasneje pohvalijo, s kom se družijo in kaj počnejo skupaj. In ko to povejo svojim pravim prijateljem, mislijo, da so sedaj “kul”. Torej, preden padeš v takšne misli, razmisli, če je to potrebno, da si poznan na šoli in spletnih omrežjih in se družiš z osebami, ki vplivajo slabo na tebe.

NI PA RES, DA TO VELJA ZA VSE NAJSTNIKE!

Melanie

Blog #3

Vsi se bomo kdaj soočili s prestopom iz osnovne v srednjo šolo in nobenemu pri tem ni lahko. Za to imam za vas nekaj nasvetov, ki vam bodo pomagali “preživeti” srednjo šolo.

1. Bodi pogumen, pristopi do ljudi, saj tako boš spoznal nove ljudi in sklenil nova prijateljstva.
2. Bodi prijazen do učiteljev saj je prvi vtis najboljši. Učitelji imajo radi, če jih spoštuješ (npr. ko učitelja srečaš na hodniku, ga pozdravi), to si bodo zapomnili.
3. Ostani pozitiven!
4. Najdi si čas zase, saj ne glede na situacijo v šoli, si ti najpomembnejši.
5. Izogibaj se ljudi, zaradi katerih se počutiš neprijetno.
6. Prijavi se v krožke, ki te veselijo, saj se boš tam lahko sprostil in se boš zaradi tega boljše počutil tudi pri ostalih predmetih.
7. UŽIVAJ!!!

Upam, da vam je ta članek bil všeč in, da vam bodo ti nasveti koristili v življenju.

Ema Bračko, 8.b

Nenavadno IV.

Zdravo, še zadnjič ob tej priložnosti…

Tudi danes bom opisovala nenavadnost. Kako se rešiti te besede, ko si z njo že zaznamovan? Včasih sploh ne veš, da te imajo drugi za manjvrednega. Živiš s tem brez spoznanja, da ti prijatelji obračajo hrbet in ti vanj zabadajo nože. V bistvu nisi nepopoln, v takšni luči te vidijo oni. Ne morejo vedeti, kaj preživljaš, s čim se spopadaš. Zato jim ne pusti, da sprejemajo odločitve tvojega življenja. Zapomni si. To si ti. To je tvoje življenje. Tvoji problemi. Nihče ni enak, a vsi smo popolni. Le naučiti se moreš to videti.

Adijo,

Mia

Preveč razmišljam?

Pozdravljeni!

Zelo dolgo sem razmišljala, kaj bi lahko bila današnja tema in sem se po dolgem premisleku odločila za temo Preveč razmišljam. Pod to temo so mišljene stvari, za katere človek dosti preveč razmišlja, kljub temu da so enostavne. To temo bom razdelila na dva dela in sicer na “strah” in “psihično obremenjevanje”.

Pod “strah” se mi zdi, da lahko štejemo večinoma odrasle. Kot primer bom dala, da recimo otroci, ko gledajo lutkovno predstavo, vedno dvigujejo roke, da bi radi bili prostovoljci, ki bodo pomagali na odru. Če pa odrasli gledajo recimo stand-up nastop pa, ko potrebuje komedijant prostovoljce, vsi gledajo v tla, saj jim v tistem trenutko po glavi rojijo misli kot recimo: “Če bom šel na oder in naredil napako, bom izpadel bebec, če pa bom preveč resen, pa bo izgledalo, kot da sem zamorjen.” Zaradi takih misli smo ljudje prikrajšani za veliko novih dogodivščin in izkušen, seveda pa ima to tudi dobro stvar, saj recimo če se vsi tvoji prijatelji odpravljajo skočit v vodo s skale, tebi pa se zdi voda preplitva, se mi zdi dobro, da ne boš skočil. V takšnem trenutku je dobro biti edini s trezno glavo, saj lahko ti preprečiš, da bi se komu kaj zgodilo. V vsako stvar je dobro iti s strahom, ampak pri kakšni majhni zadevi, je logično, da straha nimaš kot recimo pri prvem primeru. Je pa tako, da strah ne sme zavladati pri vseh tvojih odločitvah, saj potem bi popolnoma vsakdanje stvari delali s strahom (kot recimo vožnja avtomobila).

Če pa v postelji pred spanjem razmišljaš, kaj vse se je zgodilo ta dan in kaj ti je kdo rekel ali pa se spomniš, kaj bi morala reči, ko si bila tiho, zagotovo spadaš med ljudi, ki se dosti preveč “psihično obremenjujejo”. Da bi se temu izognila, moraš vsak dan nameniti “obremenjevanju”, ostali čas pa se temu izogniti. Sem spada tudi takrat, ko si po ali pred testom zelo živčen in ne moreš zaspati, saj ne prenehaš misliti, če si se vse naučil ali si kaj pozabil, kaj vse bi lahko bila vprašanja v testu, če si pravilno odgovoril, itd. Takšno razmišljanje je precej utrujajoče zate. Obstajajo tudi primeri (in sem enkrat bila tudi sama ta primer), da bruhajo pred testi od strahu. To spada že pod tisti višji nivo “preveč razmišljanja”, da te lahko en brezvezen test spravi tako ob živce, da bruhaš. Včasih pa recimo, ko v postelji razmišljaš o pogovoru s sošolko in se spomniš, kaj bi morala reči, da bi izgledalo bolje in potem samo še o tem razmišljaš, kako se nisi spomnila boljšega odgovora, kot je ta.  Da bi se tega “preveč razmišljanja” znebili, moramo upoštevati ta načela:

  • Prvo je, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi,
  • Drugo, da se ne obremenjuj z nemogočim,
  • Tretje, da ne delaj doktorata iz drugega mišljenja,
  • Četrto, da ne pričakuj, da boš doživel(a) neresničen film,
  • Peto, ne posvečaj časa človeku, ki ga ne zanimaš,
  • Šesto, umakni se svojim mislim in bodi aktiven(a),
  • In zadnje, spoznaj, da je čezmerno analiziranje škodljivo.

Nasvete sem našla na https://www.cosmopolitan.si/samo-zate/prevec-razmisljas/

Do naslednjič,

Alina Barbarič, 7.a

 

Anoreksija in bulimija

Danes bom pisala o bulimiji in anoreksiji. Zagotovo vsi veste, kaj to je, ampak sem ta članek kljub temu napisala. Najprej mi ideja ni bila všeč, zdelo se mi je, da nikogar ta članek ne bi zanimal. Iz radovednosti sem na internetu poiskala, kaj pomenita besedi bulimija in anoreksija in našla sem kar nekaj stvari, ki jih o tem nisem poznala, zato sem se odločila da napišem ta članek.

Anoreksija je motnja hranjenja, za katero je značilno moteno zaznavanje oblike in teže svojega telesa (dismorfija), ki ga spremlja skrajen strah pred pridobivanjem telesne mase; ta se lahko kaže tudi kot gnus do (normalne) telesne maščobe. Zaradi takega doživljanja si oseba s to motnjo – kljub izredno nizki telesni teži – prostovoljno skrajno omejuje vnos hrane oziroma strada.

Osebe z anoreksijo svojo telesno težo obsedeno nadzirajo z nenehnim tehtanjem. Tako tog samonadzor v njih vzbuja ugodje, obenem pa se nenehno borijo z nenormalnim strahom, da se bodo zredile, ki se izmenjuje s hudim samoobtoževanjem in zaskrbljenostjo, ki nastopita vsakič, ko pojedo nekaj, kar so si prepovedale. Takrat se stradanju pogosto priključi intenzivna in kompulzivna telesna vadba ali zloraba odvajal, klistirja in diuretikov.

 

Bulimija je motnja hranjenja, za katero so značilna obdobja izrazitega prenajedanja, ki mu največkrat sledi zavestno sproženo bruhanje. Najpogostejši simptom bulimije je kompulzivno prenajedanje, nad katerim oseba nima nikakršnega nadzora; poje domala vse, kar najde užitnega, vendar le redko zato, ker bi bila v resnici lačna. Zaradi nenavadno velike količine hrane, ki jo zaužije v kratkem času, bolnika popade paničen strah pred debelostjo.

Ljudje z bulimijo se pogosto že v otroštvu naučijo, da je izražanje jeze nesprejemljivo, zato to čustvo pri njih pogosto sploh ne doseže zavesti, pač pa se kopiči v nezavednem, vse dokler ne sproži potrebe po praznjenju, ki jo zadovoljijo s prenajedanjem in z bruhanjem.

Upam, da ste se tudi vi kaj novega naučili vas branje tega ni preveč dolgočasilo.

Viri:https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/bulimija

https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/motnje-hranjenja/anoreksija

 

Zara Šauperl, 7.a

Hišni ljubljenčki

Živjo. Veliko izmed nas ima hišne ljubljenčke ali so to psi, mačke, ribice itd. Veliko izmed nas ima vsaj enega živalskega prijatelja. Ker živali niso bile vedno udomačene, sem se odločila, da bom z vami delila, kaj pomeni beseda udomačitev in malo preteklosti, ki se skriva za njo.

 

Udomačitev je proces, pri katerem populacija živalske ali rastlinske vrste postane navajena na človekovo oskrbo in nadzor, pri čemer postane pogosto nesposobna samostojno preživeti v naravnem okolju.

Človek uporablja udomačene vrste za več različnih namenov: za pridobivanje hrane in izdelkov živalskega oz. rastlinskega izvora (npr. volne, bombaža in svile), za pomoč pri fizičnih opravilih, za varovanje in zabavo. Živalim, udomačenim za pridobivanje hrane, pravimo živina, domači ljubljenčki pa so tiste, ki jih človek uporablja predvsem za varovanje in/ali zabavo. Tretja kategorija so delovne živali, ki jih uporablja za pomoč pri fizičnih opravilih (za delo, transport ali šport), čeprav se lahko delovne živali uporabljajo tudi za pridobivanje hrane (npr. domače govedo) ali kot domači ljubljenčki (npr. domači pes). Pri domačih rastlinah ločimo kulturne rastline, iz katerih pridobivamo hrano in druge snovi, ter sobne rastline, ki jih uporabljamo predvsem za okras.

 

Tudi sama imam hišnega ljubljenčka in sicer muco ter malo psičko. Upam, da ste uživali med branjem in, da ste spoznali kaj novega.

Viri:https://sl.wikipedia.org/wiki/Udomačitev

Zara Šauperl,7.a

 

Bloganje

Pozdravljeni! Danes je zadnji blog. Danes bom opisal, kako je bilo blogati teh 5 dni.

Kot sem že omenil, je to danes moj 5. in hkrati tudi zadnji blog. V teh nekaj dneh so bili moji občutki mešani, nadpovprečno dobri, hkrati pa sem se tudi spraševal, zakaj se počutim tako dobro. Jaz mislim, da zato, ker lahko noter napišeš nekaj, kar bi rad z nekom delil in nimaš tega občutka, da te ne posluša. Pač, ko sem to pisal, sem si sam o sebi mislil, da se pogovarjam z namišljenimi osebami. V nekaterih dnevih je bilo temo za blog res težko izbrati, tako da mislim, da takrat ni bila najbolj zanimiva. Meni osebno je bil najbolj všeč blog Downhill, ker je to tema, ki mi res leži in sem se ob njej resnično raztipkal. Sedaj, ko pišem zadnji blog so moji občutki malenkost slabši, ker mislim, da sem se kar malo navezal na to tipkanje.

To je bilo vse za danes, upam, da so vam bili blogi všeč. V vaše ekrane pa vam pošiljam moje blogersko slovo.

Z vami za vas je bil teh nekaj dni

David

Verzi

14.1.2019

Pozdrav !

Glede na to, da je ta blog zadnji, v njem želim govoriti o nečem, kar jaz zelo rada berem. To so quoti oz. motivacijski verzi. Zelo so mi všeč angleški, zato sem jih za Korake prevedla v slovenščino :

-“Ti si bodisi tako lepa ali grda, kot verjameš, da si. Sama opredeliš svojo lepoto. To ni moč, ki bi jo lahko kdorkoli ocenil”.
-“Ne primerjajte mojega življenja z vašim. Ni primerjave med luno in soncem, oba svetita, ko je njun čas”.
-“Noben razlog, da ostaneš, je dober razlog, da odideš”.
-“Zapomni si, da tudi tvoji najslabši dnevi imajo samo 24 ur”.
-“Ko ti da življenje sto razlogov za jok, pokaži življenju da imaš tisoč razlogov za veselje”.
-“Včasih moraš pozabiti, kaj čutiš in si zapomniti, kaj si zaslužiš”.
-“Čas, ki ga uživaš zapravljati, ni zapravljen čas”.
– Resnica o strahovih:

“Ni te strah teme, strah te je kaj je v njej.
Ni te strah višine, strah te je padanja.
Ni te strah ljudi, ki so okoli tebe, strah te je, kaj si oni lahko mislijo o tebi.
Ni te strah ljubezni, strah te je le, da ne boš ljubljen nazaj.
Ni te strah poskusiti še enkrat, strah te je le, da bo te prizadelo ponovno zaradi istega razloga.”

Čavčav za zdaj, Tia

Živali

Danes bom v svojem blogu govorila o hišnih ljubljenčki, natančneje o psih in ljubezni do njih.

Večina ljudi si že v rani mladosti izbere svojo najljubšo žival. Enim so všeč psi, drugim ribe, tretji imajo radi srne in medvede, nekateri pa se odlično razumejo s kačami in pajki. Toliko kot je različnih ljudi, je tudi različnih okusov in želja. Bistveno pa je, da se vsak posameznik dobro počuti v družbi živali, ki si jo je izbral in da jo ima rad. A to še ni vse. Tudi žival se mora z nami dobro počutiti, da ji znamo razložiti, kaj želimo od nje, da ji pokažemo, kje so njene meje, da jo primerno socializiramo in da zanjo skrbimo z vso odgovornostjo.

Nekatere živali so bolj iznajdljive, druge manj; npr. pujsi so izjemno inteligentne živali. Zaupam vam pa še, da so od vseh živali inteligenti najbolj pujsi, čeprav si tega ne mislimo. Po dokazljivih podatkih so na stopnji triletnega otroka, a raziskava še ni končana. Predvidevajo pa, da so dejansko na stopnji petletnega otroka.V živalskem kraljestvu pa so po inteligenci na četrtem mestu, takoj za delfinom, slonom in šimpanzom. Po pameti so premagali celo naše zveste spremljevalce, pse.

Kakorkoli se odločimo, katero žival bomo imeli doma, moramo vedeti, kako živi, kaj potrebuje, kaj ji sploh lahko nudimo, oziroma se vprašati, ali ji bomo lahko nudili vse, kar potrebuje, da bo zdrava, srečna in zadovoljna v življenju z nami. Mi smo njihov glas, mi smo tisti, v katere polagajo vse svoje upanje. Mi smo njihovi najboljši prijatelji in ta naziv si moramo priboriti. Ni vse samoumevno. Tudi pri živalih moramo pridobiti zaupanje, spoštovanje, ljubezen in predvsem prevzeti odgovornost.

Si lahko predstavljate, kako nas vidi naš pes ali mačka, ko se vrnete po eni uri nakupovanja z vrečkami, polnimi dobrot? Ali veste, kakšne so njegove misli? Njegove misli so usklajene z njegovim načinom razmišljanja in to je: »Kako sposoben je moj človek! Kako pretkan in mogočen lovec je! Samo poglej, koliko hrane je uspel naloviti v tako kratkem času!« (Meisterfeld, Pecci 2000: 7)

Vemo, kako prikupni so mali puhasti nebogljeni kužki. Takoj se zaljubimo v prisrčne kepice, eno odnesemo domov in se začnemo igrati z njo, po možnosti na njej popolnoma neprimeren način. Pozabimo, da ta prisrčna puhasta kepica raste in se razvija hitreje kot človek. V enem letu bo zrasla do svoje končne velikosti. Vse, česar nismo naredili dobrega za to kepico v njenem prvem življenjskem letu, se nam bo povrnilo v negativni obliki. To pomeni, da smo po vsej verjetnosti spregledali, da imajo tako kot človeški mladiči tudi pasji mladiči svoja obdobja v razvoju, kjer je treba biti še posebej pozoren na določeno obnašanje in ga popraviti. Če tega ne naredimo, pes ni socializiran, ne pozna reda in nima določenih meja. Postavlja svoje meje, ki se povečujejo in nam niso všeč. Postane nadležen, vse, kar naredi, da bi pridobil našo pozornost, nas moti. Pes je družabno bitje, ne pa samotar. Tudi, če si do sedaj niste mislili je lajanje način pridobivanja pozornosti in prav s tem lajanjem nas spravlja ob živce.(Meisterfeld, Pecci 2000: 51) Fine (2010: 4–6)

Povezava med ljudmi in živalmi je pripomogla, da so živali postale člani družin. Razlaga tudi, kako lastniki domačih živali uporabljajo pse, da si zapolnijo pomanjkanje čustvene podpore v življenju. Ljudje imamo srečo, da poznamo vrsto živali, ki si zelo želi naše družbe. Psi so nam v marsičem podobni, vsi smo družabna bitja. Prav tako so željni vodenja. Psi so po naravi živali, ki živijo v tropu. Vsak pes ima svoje mesto, delo in vlogo, kar ga ne razlikuje bistveno od ljudi. Višji položaj in večjo odgovornost si mora pes izboriti ali pa jo, glede na splet okoliščin, zavzame drugače. Ljudje in psi lahko odlično sobivajo, če so tako psi kot ljudje primerno izobraženi.

Dober odnos, ki je povezan z zaupanjem in vzajemnim spoštovanjem, lahko človeku in psu daje ogromno koristi. Ne samo čuvanje in varnost, temveč tudi socialne, psihične, fizične in nenazadnje tudi terapevtske. Primerno vzgojeni psi, kot so npr. terapevtski psi, nas iz dneva v dan pozitivno presenečajo. Psi zelo dobro vedo, kako se počutimo, kako razmišljamo, čeprav ne govorimo istega jezika, veliko pa razberejo tudi iz naše mimike. Če bo odnos med gospodarjem in psom prijateljski, potem bo pes tudi bolj miren na povodcu, ko ga boste peljali na sprehod. (Hočevar 2016: 83)

Zato, se morate že pred nakupom psa pozanimati katero pasmo bi radi imeli in da sta si lastnik in pes po značaju podobna, saj, tako lahko odlično bivata drug ob drugem. In na tem svetu ima vsakdo ima nekoga rad. Tudi, če je to hišni ljubljenček In tako pravi tudi pregovor: ” Dokler ne občutiš kako je imeti rad živali, ostane del tvoje duše neprebujen.

Karolina