Nedelja je. Ura bo vsak čas 6 popoldan in jaz sem se spomnila današnje teme. Na začetku tega šolskega leta sem sodelovala na natečaju, katerega je bila naloga, da pišemo pismo sebi. O tem, kaj nam je na nas najbolj všeč in kaj si zase želimo. Pisati smo morali v prvi osebi, zato je bila naloga še težja. Mi je pa dala misliti o zelo pomembni temi, ki je danes neznana večini ljudi. Samopodoba.

Samopodoba so vtisi in stališča o nas samih. Lahko bi jo poimenovala tudi košarica pisanih stvari. Zakaj? Ker gre za vse, kar storimo, kar mislimo, kar čutimo,… Čeprav se skozi leta spreminja, bo in tudi vedno je bila del nas. Del nje sta tudi samozavest in samospoštovanje. Ta dva se prikažeta ob določenih dejanjih. Samozavest, ko se vprašamo, če smo tega sposobni in če se bo izšlo, samospoštovanje pa deluje kot zrcalo nas samih. Velikokrat na njega vpliva mnenje drugih. V današnjem času se imajo mladi za grde in neuporabne, kar je slabo samospoštovanje.

Bistvo današnjega bloga ni bilo, da vam predstavim dejstva. Želela sem deliti to pesmico, verz, zapisano stvarco (ne vem, kako bi jo poimenovala)… Upam, da vam bo všeč.

Sem grd/a,
zato me ne prepričuj, da
sem zelo lepa oseba,
ker ob koncu dneva,
da se sovražim
in nočem lagati sebi, s tem da govorim,
da lepota v meni ne pomeni nič,
tako da se bom opominjala,
sem najslabša oseba
in nič, kar boš rekel, mi ne bo dalo verjeti, da
zaslužim si ljubezen
ker ni važno kaj,
nisem dovolj dobra
in nisem v volji, da bi verjela, da
lepota na meni obstaja,
ker kjer koli se vidim, vedno mislim:
Sem res tako grda, kot pravijo?

Če želiš vedeti pravi pomen pesmi, jo ponovno preberi od spodaj gor.

Upam, da boste imeli uspešen teden, ki je pred nami,

Lia