Četrtek, 10.1.2019

“Včasih ne boš vedel pomena nekega trenutka, dokler ta ne postane spomin.“

S to mislijo sem želela začeti svoj drugi dan bloganja. Ko sem jo prvič videla, sem si rekla, da je ta misel nekaj posebnega. Je direktna, a še vedno nekaj skriva v sebi. Veš, da govori resnico, a boš kljub temu zanikal, da včasih ni res. No, današnja tema so spomini. Pa ne samo lepi, tudi tisti slabi so krivi, da smo danes, kjer smo. Na primer, ko sem bila majhna, je k nam domov prišel en pes. S sestricama sem se igrala zunaj na gugalnici in on je začel lajati na nas. Začela sem kričati, ker je on začel lajati še glasneje. In od tega dne si z večino teh štirinožnih živali nisem v najboljšem odnosu. Ta je eden izmed ta slabih. Lepih je veliko več. Prav rada se spominjam lanskega šolskega leta, pa čeprav smo se delili. Spoznala sem kar nekaj novih, pravih in zaupanja vrednih prijateljev. Prav tako pa ne smem pozabiti na prireditev Spomini gradijo prihodnost za 40 let naše šole, ki jo je prišel gledati še sam predsednik države. Imeli smo avdicijo za napovedovalca in nekako mi je uspelo. To pa samo zato, ker so ob meni takšni ljudje, ki me imajo radi in verjamejo vame. Zgodijo se vsak dan, včasih zanje ne vemo in zato mi je tista misel tako všeč. Življenje nas vedno znova preseneča, saj z novim dnem pridejo novi spomini.

Ti so skriti nekje v naših najtemnejših kotičkih. Večina nam na obraz naslika nasmeh, nekateri pa tudi solze. Ni važno, če so lepi ali slabi, veseli ali žalostni, smešni ali zagrenjeni, v vsakem primeru so del nas in našega življenja. Če sem začela z mislijo, bom tako tudi končala.

Kot pravijo nekateri, če se od spominov da živeti, potem bomo vsi še dolgo na sveti.

Lep preostanek dneva,

Lia.