Sreda, 9.1.2019

Danes je torej dan, ko prvič “blogam” po dolgem času. Pozabila sem, kakšen je občutek, ko nihče ne ve, kaj in o čem pišem. Še jaz sama ne. Ko stopim za tipkovnico, se prepustim pisanju in – abrakadabra – iz tega nekaj nastane. No, pa da vam povem, kaj sem želela deliti z vami.

Med prazniki sem prebrala knjigo Johna Greena Kdo si Aljaska? in mi je dala tudi misliti. Knjiga govori o fantu, tako imenovanemu Bajsu, ki začne obiskovati internat in tam spozna cimra Polkovnika in njegovo prijateljico Aljasko, ki pa zelo hitro postaneta njegova najboljša prijatelja. Ne pripoveduje le o njihovem obiskovanju pouka, druženju ter kajenju in alkoholu, temveč tudi o spoznavanju njih samih. Po naslovu si marsikdo misli: “To je sigurno knjiga o Aljaski, delu Amerike, bla bla bla bla…”, ampak ni. To je najstnica. Starša se nista strinjala glede imena in tako si ga je za svoj 7. rojstni dan lahko izbrala sama. Malo po tem ji je umrla mama. Ker je bila takrat še tako majhna, da ni vedela kaj narediti, ni poklicala 112, ampak jo je gledala. Čudila se je, zakaj je zaspala na tleh. Bilo jo je zelo strah. Upala je, da bo oživela nazaj. Ampak ni. Tako je Aljaska krivila sebe za smrt njene matere. Proti koncu knjige se zaleti v avto. Policijski avto. Njena najboljša prijatelja, Bajs in Polkovnik, na koncu le ugotovita, da je to naredila zaradi slabe vesti. Zaradi slabe vesti, ker je en dan pred prometno nesrečo pozabila obletnico smrti. In to ne katerekoli smrti. Smrti svoje ljube matere.

Zdaj si bo marsikdo mislil: “Vau, povedala nam je obnovo o tem, kako je ena deklica brez matere na koncu naredila samomor zaradi obletnice smrti”, ampak to ni bil moj namen. Med branjem sem ugotovila, kako hudo je lahko ljudem, ki izgubijo nekoga zelo pomembnega. Pa tudi, če ni nekdo, ampak nekaj. Kako hudo je otrokom, ki imajo samo enega starša ali pa jih sploh nimajo. In zato je v takih časih lepo, da jim stojimo ob strani, da jih imamo dvakrat več radi in jim pomagamo iti čez to. Prav tako pa priporočam to knjigo vsem, ki jih ni sram potoči kakšne solze in ki radi berejo dolge knjige. 😉

Pozdrav do naslednjič,

Lia