2. dan: 9.1.2019

Za danes sem se odločila, da bom na blog napisala o odmorih v različnih šolah.

Na naši šoli imamo 5-minutni odmor med vsako uro in hodim iz razreda v razred, razen med malico in kosilom imamo 20-minutni odmor za kosilo. Na nekaterih šolah imajo dalj časa pouk in imajo drugačne odmore. V eni državi so lahko med odmori na telefonih v prav posebnem kotičku, namenjenem za prav to.  Upam, da bomo na naši šoli spremenili odmore, tako da bi bili za 5 minut daljši. Upam, da se bo to kdaj uresničilo. Kaj pa mislite, enkrat se bo vse spremenilo.

Lep pozdrav, Lara

Sreda, 9. 01. 2019

Pozdravljeni. Sem Ajda. Moja naloga je, da vam v petih dneh predstavim pet ‘napak’ današnje družbe. Tema, ki je tako zelo pogosta, pa se o njej kjub temu premalo pogovarja. V današnjem svetu smo v vsakdanjem življenju deležni ogromno predsodkov in obsojanja ljudi in njihovih dejanj, ki ne sodijo v ‘meje normalnega’, ki se ne zlijejo z okolico in ki so preprosto drugačna. Poskušala bom pisati popolnoma odkrito in izražala bom tisto, kar si o neki stvari dejansko mislim. Upam, da vam bo moje ‘popotovanje’ všeč.

Do naslednjič,
Ajda

Sreda, 9.1.2019

Kot vidite, sem spet nazaj. Danes bom pisal o vsakdanji temi. O šoli.

Šola je po mojem mnenju odlična odskočna deska za celo življenje. V šoli spoznaš nove ljudi, s katerimi ustvariš močne prijateljske vezi. V osnovno šolo hodimo približno 9 let. V teh 9 letih sem si jaz osebno našel veliko oseb, katerim lahko zaupam in vem, da jim lahko povem karkoli, pa bodo to zadržali zase. Veliko vlogo pri tem imajo tudi starši, če pa že govorimo o šoli, pa imajo učitelji in razredniki največjo vlogo. Dober učitelj in razrednik je za moje pojme takšen, ki je razumevajoč, strpen, komunikativen, sproščen in kar je najpomembnejše, pravičen in pošten. Vrnimo se nazaj na stvari, ki se tičejo  izobrazbe. Večina nas ve, da je osnovna šola obvezna, pri srednji šoli pa je nekoliko drugače, saj ni obvezna. Ko oziroma če končaš srednjo šolo, dobiš poklic. S poklicem dobiš službo. S službo dobiš plačo, s katero se lahko preživljaš. Sebe ali svojo družino. Zato je pomembno, da hodimo v šolo, saj si dandanes brez šole – nič. Za konec, pa naj z vami delim misel, Lona Wattersa: “Šola je zgradba s štirimi stenami – in prihodnostjo vmes.”

Pozdravčki,

Erik

Sreda, 9.1.2019

Danes je torej dan, ko prvič “blogam” po dolgem času. Pozabila sem, kakšen je občutek, ko nihče ne ve, kaj in o čem pišem. Še jaz sama ne. Ko stopim za tipkovnico, se prepustim pisanju in – abrakadabra – iz tega nekaj nastane. No, pa da vam povem, kaj sem želela deliti z vami.

Med prazniki sem prebrala knjigo Johna Greena Kdo si Aljaska? in mi je dala tudi misliti. Knjiga govori o fantu, tako imenovanemu Bajsu, ki začne obiskovati internat in tam spozna cimra Polkovnika in njegovo prijateljico Aljasko, ki pa zelo hitro postaneta njegova najboljša prijatelja. Ne pripoveduje le o njihovem obiskovanju pouka, druženju ter kajenju in alkoholu, temveč tudi o spoznavanju njih samih. Po naslovu si marsikdo misli: “To je sigurno knjiga o Aljaski, delu Amerike, bla bla bla bla…”, ampak ni. To je najstnica. Starša se nista strinjala glede imena in tako si ga je za svoj 7. rojstni dan lahko izbrala sama. Malo po tem ji je umrla mama. Ker je bila takrat še tako majhna, da ni vedela kaj narediti, ni poklicala 112, ampak jo je gledala. Čudila se je, zakaj je zaspala na tleh. Bilo jo je zelo strah. Upala je, da bo oživela nazaj. Ampak ni. Tako je Aljaska krivila sebe za smrt njene matere. Proti koncu knjige se zaleti v avto. Policijski avto. Njena najboljša prijatelja, Bajs in Polkovnik, na koncu le ugotovita, da je to naredila zaradi slabe vesti. Zaradi slabe vesti, ker je en dan pred prometno nesrečo pozabila obletnico smrti. In to ne katerekoli smrti. Smrti svoje ljube matere.

Zdaj si bo marsikdo mislil: “Vau, povedala nam je obnovo o tem, kako je ena deklica brez matere na koncu naredila samomor zaradi obletnice smrti”, ampak to ni bil moj namen. Med branjem sem ugotovila, kako hudo je lahko ljudem, ki izgubijo nekoga zelo pomembnega. Pa tudi, če ni nekdo, ampak nekaj. Kako hudo je otrokom, ki imajo samo enega starša ali pa jih sploh nimajo. In zato je v takih časih lepo, da jim stojimo ob strani, da jih imamo dvakrat več radi in jim pomagamo iti čez to. Prav tako pa priporočam to knjigo vsem, ki jih ni sram potoči kakšne solze in ki radi berejo dolge knjige. 😉

Pozdrav do naslednjič,

Lia

9.1.2019.

Pozdrav !

Za današnjo temo sem se odločila, da v moje bloge malo tudi vključim šolo, za to danes pišem : Kaj me je šola naučila

Preden pa začnem pisati, pustimo znanje, ki se ga naučimo pri pouku in se posvetimo sposobnostim. Pri sebi namreč opažam , da me je šola naučila “organiziranosti”. Na primer, vsak dan, ko pridem iz šole, na majhen listek napišem, kaj moram tisti dan vaditi,se učiti, poleg tega pa tudi, kaj še želim tisti dan narediti, če mi preostane dovolj časa (kar mi po navadi ne…ampak mogoče mi bo kdaj…).

Nekaterim mojim prijateljicam se moja “organiziranost” ali karkoli je to, zdi čudna, ampak meni je všeč, saj mi zaradi tega preostane več prostega časa, kar se mi zdi, da bi vsakomur kdaj pa kdaj prišlo prav.

Čavči za zdaj, Tia