Smo v šestem razredu še mi
celotna zasedba bili.
Vsi najboljši letniki
v dupleški okolici.

Pa so se učitelji v sedmem razredu odločili:
“Letos jih pa bomo ločili!”
In tako nas je odšlo,
točno pol, vsak v svojo učilnico.

Nekateri prijatelji so se razšli,
le redki srečni so bili.
Vsem pa zdelo se je nesmiselno,
da razdrli so našo veliko družinico.

Smo skupaj enkratno se imeli,
smo odlično se razumeli,
si šale pravili,
in drug drugemu vlivali moči.

Bili smo kot bratje in sestre,
bili smo najboljši prijatelji,
bili smo družina, h kateri se zatečeš,
ko druge rešitve ni.

Saj tudi zdaj se družimo,
saj tudi zdaj se smejemo,
se tudi zdaj spodbujamo,
a vseeno ločeni smo.

Smo a in b.
Ne ena celota,
ne ena velika gmota
najboljših, kar gre.

Tako se je naša zgodba končala.
Tako se je skupna pot končala.
Tako se končala je naša celota,
ki z leti je nastala.

Mogoče pa nekoč
se čudež bo zgodil,
in vse bo spremenil
in vse bo povrnil.

Takrat bomo spet skupaj.
Kot sonce in dan.
Kot luna in noč.
Kot čebele in panj.

Ajda Rojko, 7.a