Lina hodi v čudovito centralno šolo Spodnji Duplek, ki letos spraznuje 100 let. Nekega dne pa jo ogovori babica. Med pogovorom prideta na temo o Linini šoli. Zamišljeno vpraša babico: “Babi, kakšna je bila šola, ko si ti še hodila tja?” Babica se zamisli, si nekaj mrmra v brado ter izgine na podstrešje. Iz njega prinese staro knjigo. Lina se začudi in odpre usta, da bi babici zastavila vprašanja, a jih takoj zapre, saj babica sede in odpre staro knjigo.

V njej so bile slike Linine šole. Motilo jo je le to, da je bila lepa, le nekako starodavna. Sploh ni lebdela na zelenih krogih. Vprašala je babico:”Babi, kaj in kje je to?” “To je tvoja šola, ko sem še jaz hodila vanjo,” je mirno odgovorila. Knjiga je nosila naslov Spomini gradijo prihodnost, ki ga Lina ni povsem razumela, zato je vprašala babico, kaj pomeni. Ta ji je odgovorila: “Ko smo bili jaz in moji vrstniki mladi, smo si predstavljali šolo v prihodnosti. Ko smo nekatera dekleta in fantje zrasli v odrasle ljudi, so generacije zgradile šolo, v katero hodiš.” Lina je opazovala sliko svoje stare šole. Če bi jo videla kdaj prej, ne bi vedela, da so takrat v šolo hodili in se vozili z avtobusi in avti. To je seveda bilo za tiste čase zelo staromodno in počasno. Lin ji je povedala: “Jaz zelo rada hodim v šolo! Tam se veliko naučim in imam dobre prijatelje.” Babica pa jo je vprašala: “Kako pa vi hodite v šolo in kakšne predmete imate?” Lina ji je odgovorila: “V šolo prispem s svojim mehurčkom, kar smem, ker sem šesti razred, v petem razredu pa smo opravljali izpit zanj. Nižji razredi prihajajo v šolo z veliko večjim mehurčkom, ki ga vozi odrasla oseba, ki ima izpit zanj. Jaz sem komaj čakala, da opravim izpit zanj, saj se od doma odpeljem veliko kasneje, kot v nižjem razredu. Tudi učitelji so prijazni in razumevajoči. Najbolj všeč pa mi je, da nimamo ocen, le učiteljevo opisno mnenje, kako se lahko izboljšamo. Glede predmetov pa imamo tuje jezike, kjer se letos učimo madžarščine, saj smo se angleščine in nemščine naučili v petem in četrtem razredu. Imamo tudi astronomijo, šport, matematiko, življenjsko in štrikarsko vzgojo ter slovenščino, prav tako pa kuharsko vzgojo, glasbeno vzgojo (tam se učimo igrati na glasbila po naših željah), potem imamo še bralno vzgojo, zastavimo in še runologijo ter orientacijo. Za izbirne predmete sem si izbrala odbojko, živalstvo in umetnost.” Babica je temu pozorno prisluhnila ter, glede na to, da je bila pripoved dolga, ostala veliko časa tiho in tudi ko je Lina končala, je bila nekaj časa tiho. Kmalu pa ji je povedala nekaj povsem nepričakovanega: “Jaz sem svoj čas učila na tej šoli in to sem oboževala!” Lina jo je začudeno pogledala in na široko odprla usta, a ko se je tega zavedla, jih je zaprla. Sledilo je veliko vprašanj na to temo in babica je mirno odgovorila nanje. Kmalu je nekdo potrkal na vrata in obe sta vedeli, da sta to Linina starša. Babica je odprla vrata in starša sta močno objela hčerko. Bil je zgoden večer, zato so vsi ostali na večerji, ki je dišala že od daleč! Starša sta Lini pripeljala tudi njenega ljubljenčka, ki se ga je slednja zelo razveselila. Imela je Smrčika. To so bile puhaste kroglice z velikimi srčkanimi očmi. Bili večbarvni, a si je Lina izbrala takšnega z vijoličnim kožuhom in črno – belimi očmi, ki so prijazno mežikale vanjo. Starša je o dnevu ki sta ga preživeli Lina in babi, zanimalo vse, saj sta bila v službi. To se je večkrat dogajalo, a ne vnukinje ne babice to ni motilo. Imeli sta se lepo. Kmalu so se začeli pogovarjati o učiteljih in službah in prišli so do zanimivega vprašanja, ki so ga zastavili Lini: “Ljubica, kaj bi bila po poklicu, ko boš odrasla?” Lina je brez premisleka izstrelila: “Rada bi bila učiteljica kot moja babica ter tako pomagala številnim otrokom!” Vsi so bili nad tem zelo ganjeni in ponosni, še najbolj pa babica sama.

Lina je pridno hodila v šolo in bila odlična. Po svoji želji je postala odlična učiteljica, ki so jo imeli vsi radi. A dobro se je zavedala razloga za svojo službo in končno je razumela slogan “Spomini gradijo prihodnost!”

Alina Lilek, 5. b