V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b

Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b