Kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev

V soboto, 7.10.2017, smo se z družino odpeljali proti gostinski šoli v Celju, kajti prijavili smo se na kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev.

Po slabi uri vožnje, smo končno prišli do želenega cilja. Iz avta smo znosili sestavine in jih razdelili po kuharskem pultu. Odšli smo v spodnje nadstropje, kjer nas je lepo pozdravila urednica revije, ki je to kuharsko tekmovanje s pomočjo Lidla tudi organizirala. Pojedli smo še nekaj okusnih piškotkov in popili zelo dober pomarančni sok. Končno je napočil čas kuhanja. Midve z mamo sva pripravljali palačinke s polnilom iz mletega mesa in zelenjave, barvo solato iz paprike in kremo z javorjevim sirupom. Moj brat Tomaž in ati pa sta pripravljala lazanjo in zeleno solato. Kuhali smo dve uri. Medtem pa smo opravili tudi intervjuje z novinarko. Večkrat nas je prišla pogledati tudi komisija. Ocenjevali so: čistočo pri kuhanju, zdrav način priprave hrane, preprostost jedi in okus. Skuhati smo morali za 5 oseb. Na koncu pa smo morali en krožnik pripraviti za komisijo in ga lepo aranžirati. Česar nismo dali komisiji, pa smo postregli na degustacijski mizi. Iz te mize smo lahko poskusili tudi, kaj so skuhali drugi tekmovalci. Čez nekaj časa je v jedilnico prišla komisija. Vsi smo bili že neučakani, kajti prišli so razglasiti rezultate. Najprej so razglasili, kdo je pristal na tretjem mestu, nato pa še kdo je bil drugi. In potem so rekli, da glavno nagrado dobi moški par. Vsi smo že takoj vedeli, da sta zmagala moj brat Tomaž in ati. Prevzela sta nagrado. Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali.

Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko v živo videla Tomaža Kavčiča in da sem lahko občutila, kako je delati pod pritiskom, ko ti nekdo cel čas gleda pod roke med pripravljanjem jedi. Na koncu pa sem vedela, da z mamo nisva mogli biti prav daleč od tretjega mesta.

Karolina Pernek, 7.b

Vila

Na Gorjancih so včasih prebivale vile. Bile so lepe, prisrčne deklice. Rade so imele sprehode po gozdu in ples ter petje. Sovražile pa so, če jih je kdo gledal, takrat so ga lahko tudi ustrelile. Ljubile so samo tiste fante, ki so se bojevali proti Turkom.

Nekega lepega dne so se skoraj vse vile odselile. Ostala je samo ena, ki je varovala zaklade biserja, srebra in zlata pod zemljo. In ta vila se je zaljubila v junaka Petroviča, ki se je bojeval proti Turkom. On pa se je hitro zaljubil vanjo, saj se je poškodaval pri bojevanju. Vsako noč, ko je zaspal, je k njemu prišla vila in mu oskrbovala in povezovala rane. Ko je bil Petrovič že zdrav in je ponoči prišla vila k njemu, je Petrovič odšel za njo.

Tekel je in tekel in videl vilo, kako je splezala na drevo in iz njega skočila v vodo. Petrovič se je skril in čakal, kaj bo vila naredila. Ko se je okopala, se je oblekla in se vlegla na tla ob jezeru. Petrovič se ji ni hotel približati, saj je mislil, da mu bo to prineslo nesrečo. Vila se je čez nekaj časa vstala in pogledala za drevo, za katerim je bil skrit Petrovič. In ga je našla. Petroviča je milo in lepo pogledala ter mu zaželela srečo. Povabila ga je tudi v svojo hiško. Hodila sta po gozdu med drevesi. Prišla sta do viline hiške. Vila je rekla:”Tu sem doma.” Petrovič je pogledal in pomislil:” Kje pa je zdaj ta hiša?” Vila je samo rekla:”Jaz sem, odpri mi vrata.” Iz drevesa se je spustila lestev. Splezala sta po njej do vrha in tam je stala lepa iz lesa skovana hišica. Bila je velika in prostorna. Vila je Petroviču skuhala jed, ki je doslej še ni jedel. Bila je okusna. Po jedi sta se odpravila v zgornje nadstropje. Vila je tam imela shranjeno televizijo in ogromno različnih stvari. Imela je posebno ogledalo, pred katerim se je vsako jutro oblekla in polepšala. Ko si je vila iz obraza očistila vsa ličila, je bila čisto drugačna. Petrovič je občudoval njeno lepoto. Potem sta pa skupaj pogledala fotografije vilinih hčera. Petrovič je gledal in gledal in ni bilo konca teh lepih prečudovitih oblačil in deklet. Vprašal je:”Kako dolgo pa jih že ni?” Vila mu je odgovorila, da vile ne štejelo let. Petrovič je bil začuden. Naslednji večer je Petrovič spet prišel do vile in s seboj je prinesel še svoje fotografije. Vila se je čez čas spreminjala in spoznala veliko ljudi. Bila je vesela. Čez nekaj let so k vili prišle na obisk njene prijateljice vile. Določile so si, kdaj imajo rojstni dan, saj od takrat naprej tudi vile štejelo leta.

Na koncu se je vse srečno končalo. Vila in Petrovič sta se poročila.
Vile pa so spoznale, da štetje let ni zoprno.

Karolina Pernek, 7.b

Pikin festival

V sredo, 20.9.2017, smo se učenci naše šole, ki obiskujemo NUM, odpravili na Pikin festival.

Po pouku smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali proti Velenju, kjer je potekal Pikin festival. Vozili smo se dobro uro, ampak mi ni bilo dolgčas, saj sem sedela zraven prijateljice Klare. Ko smo prispeli, nas je učiteljica Suzana odpeljala do animatorke. Animatorka nas je odpeljala pogledat različne postaje, kjer smo lahko tudi sami sodelovali. Nato smo hodili po različnih delavnicah ter izdelovali veliko lepih izdelkov. Odšli smo v vilo Čira čara, kjer smo videli sliko pisateljice Astrid Lindgren. Njena razposajena Pika Nogavička je poznana na vseh celinah. Privoščili smo si tudi slastne čalapinke in si kupili spominke za domov. Preden pa smo odšli, smo posneli film in odplesali plesni poligon.

To je bil zame res zelo zabaven dan.

Maruša Špičko, 4.a

Pohod na Žavcarjev vrh

V torek, 10. 10. 2017, smo imeli učenci predmetne stopnje športni dan.

Zjutraj smo si v telovadnici naše šole ogledali predstavitev šole boksa. Nato smo pojedli malico. Avtobusi so malo zamujali, a nas to ni motilo. Odpeljali smo se do Spodnjega Rušnika po cesti proti Gaju. Tam smo izstopili in se po strmi gozdni poti povzpeli do koče na Žavcarjevem vrhu. Med potjo smo se večkrat za nekaj minut ustavili in počivali. Videli smo tudi veliko črno-rumenih močeradov in žabo, druge živali pa so se nas prestrašile. Našli smo veliko kostanjev, nekateri pa so ob poti našli celo nekaj užitnih gob. Šli smo tudi mimo hrušk, s katerimi smo se okrepčali. Končno smo prispeli do željene lokacije na Žavcarjevem vrhu. Zgoraj nas je pričakalo lepo vreme in čudovit razgled na dolino. V prostem času smo se družili in okrepčali s hrano in pijačo iz nahrbtnika, kot se spodobi za prave pohodnike. Potem smo krenili nazaj. Vsi smo mislili, da bo pot nazaj lažja kot navzgor, a smo se zmotili. Po poti nazaj smo se šalili in veliko smejali. Na cesti nas je že pričakal avtobus, s katerim smo se odpeljali proti Dupleku. Na koncu dneva so nas bolele noge, a smo bili navdušeni, da smo premagali tako veliko razdaljo.

Izlet bi z veseljem ponovili, vendar bomo morali to leto nabirati kondicijo, da bomo drugo leto s še lažjimi koraki prispeli do vrha.

Karolina Pernek in Mia Miholič, 7.b

Novinarji ponovno “korakamo”

Pozdravljeni, dragi bralci spletnega šolskega glasila!

Novo šolsko leto je v teku, novinarji pa vam že korakamo naproti. Novinarski krožek, v katerem smo tokrat učenci iz sedmega, osmega in devetega razreda, se je začel že tretje šolsko leto zapored.

Spet smo z vami Ajda Rojko, Lia Horvat Zupančič, Lara Klemenčič, Tia Heler, Ema Bračko, Karolina Pernek, Melanie Žlahtič in Mia Miholič iz 7. razreda ter Žana Ivana Halužan Sagadin, Kaja Breznik in Maj Garb, ki obiskujejo 8. razred. Iz devetega razreda prihajata novinarki Nika Petršič ter Larisa Vauhnik, učiteljica Maja Ferk pa je naša mentorica.

In kot pravi  Sri Chinmoy: “Vse kar je vredno imeti, je tudi vredno deliti.”  Tako bomo to leto še posebej trdo delali in članke delili z vami. Upamo, da jih boste z veseljem brali.

Želimo vam lahkoten in hkrati živahen korak v šolskem letu 2017/18!

Mirno morje

Ko sem izvedel, da me je učiteljica izbrala kot učenca, ki gre na Mirno morje, sem bil zelo vesel. Komaj sem čakal, da doma povem staršem. Ko pa sem izvedel, da bosta z mano šla Erik in Mihaela, sem bil še toliko bolj vesel. Povabili so nas na prvi sestanek, kjer so nam predstavili projekt Mirno morje lanski udeleženci. Bilo mi je zelo smešno, ker sem vedel, da bom moral tudi sam predstaviti svoje občutke. Komaj sem čakal, da se bo končala šola, potem so bile počitnice in začelo se je novo šolsko leto. Vedel sem, da grem že v septembru za en teden na Mirno morje in sem že komaj čakal.  En teden preden smo odšli, smo dobivali sponzorske stvari: majice, dežnik, blokce, zvezke, podlogo za miško, obeske, kape, brisačo, itd. Bil sem vesel, ko mi je razredničarka dajala stvari. Sošolci so me spraševali, zakaj imam to. In razložil sem jim, da grem na Mirno morje za en teden. Juhuhu!

16.9.2017

Zjutraj smo se zbrali pred OŠ Gustava Šiliha Maribor. Najprej smo vso prtljago zložili v kombi in se odpravili na pot. Z nami sta se peljala učenca iz Centra za sluh in govor iz Maribora. Marcel ima okvaro sluha in je gluh. Sporazumeva se z znaki za gluhe, Matija pa ima močno disleksijo in tudi pozna znake za gluhe. Med vožnjo smo se ustavili v Trogirju, kjer smo si šli ogledat mestni trg. Nato nas je pot pripeljala do Splita, kjer je bil naš cilj. Tam sta skiper Ivo in koskiperka Katarina prevzela barko. Spoznali smo še ostale člane naše barke, ki so prišli iz OŠ Kamnik. To sta  bili Anže in Elvis ter Ivo in Katarina. Potem smo na jadrnico zložili vso prtljago in razdelili kabine. Zložili smo hrano v omare in povedali, kje je kaj. Povedali in razložili so nam pravila, ki veljajo na jadrnici. Nato smo še  pomerili reševalne jopiče. Na jadrnici nas je bilo osem. Po kosilu smo raziskovali marino in šli v trgovino.  Bilo mi je zelo všeč, ker sem med vožnjo spoznal drugačne ljudi.

Zvečer je padala toča, igrali smo karte, se tuširali v marini in nato odšli spat. Skozi okno sem lahko užival v razgledu.

17.9.2017

Zjutraj sva se z Erikom prva zbudila, poslušala glasbo in se pogovarjala. Potem smo opravili jutranje dolžnosti, pojedli zajtrk in se pripravili na izplutje. Začelo je deževati in padala je toča, zato smo ostali v marini. Bili smo notri in se učili za skiperski izpit, vadili smo mornarske vozle in tehniko ter spoznavali jadrnico. Ko je prenehalo deževati, smo končno odpluli. Med vožnjo smo se zelo zabavali, pripravljali smo kosilo. Ko smo prispeli v marino Frapa, nam je učiteljica Nina pokazala, kje so kopalnice, stranišča, trgovina, drugi pomoli, … Takoj smo opazili zelo velike jahte, ki so bile tam privezane. Ko je bila večerja gotova (jedli smo govejo juho, paniranega piščanca, pečen krompir in solato), smo pojedli, pomili posodo in odnesli smeti. Potem smo dobili zapestnice in po vsej marini iskali osebo, ki je imela enako zapestnico. Par sta našla Erik in Elvis, ki sta tudi dobila nagrado. Zvečer smo se vsi dobili na trgu, kjer so še nekateri iskali pare. Potem smo se vsi prestavili v disko. V disku smo srečali Matijo, kateri se je peljal z nami in se pogovarjali. Ker je bilo finale v košarki, kjer se je naša Slovenija spopadla s Srbijo, nam je učiteljica Nina dovolila, da v gostilni pogledamo tekmo in navijamo za naše prvake! Seveda so nam priigrali zlato kolajno!

Nato smo opravili večerne dolžnosti, pojedli večerjo in odšli spat.

18.9.2017

Po jutranjih obveznih opravilih nam je skiper predstavil naloge, katere so potrebne za izplutje. Potem smo dobili vsak svoje zadolžitve in nato izpluli. Ko smo izpluli iz marine, smo prvič odprli glavno jadro. Med vožnjo sem sedel na premcu in gledal valove. Ko smo prispeli do dogovorjene kopalne  točke, smo se bočno zasidrali k ostalim jadrnicam slovenske flote. Tam smo se kopali. Anže, Elvis in jaz smo se vozili s čolnom na vesla okoli zasidranih jadrnic. Ena izmed jadrnic je imela motorni čoln, kateri se je pripeljal in vse naše čolne na vesla privezal na svoj čoln in naredil vlak.  Na ostale čolne so prišli še drugi otroci in se potem vozili okrog jadrnic.  Nekaj časa smo bili še zasidrali, nato pa smo z genovim jadrom in ugasnjenim motorjem odjadrali na pot proti marini Maslenica na otoku Šolta. Ko smo prispeli, smo pojedli kosilo in se hitro pripravili za predstavitev bark, ekip. Oblekli smo si kostume POLIK, se slikali, predstavili svojo barko in delili zvezke, urnike ter koledarje ostalim otrokom slovenske flote. To je bilo super. Dolgo v noč je sledil palačinka party, kjer smo jedli raznovrstne palačinke, sedeli na velikih stopnicah, plesali in se pogovarjali. Imeli smo tudi disco na prostem. Pozno ponoči smo opravili še večerne obveznosti in odšli spat.

19.9.2017

Po deževni noči smo pojedli zajtrk, katerega smo si pripravili sami in se hitro odpravili na pot proti marini Kaštela. Morje je bilo zelo valovito. Vmes nas je zelo premetavalo. Doživeli smo tudi pijavico, zelo hudo nevihto. Najboljši skiper Ivo in njegovi dve pomočnici učiteljici Katarina in Nina so krotili jadrnico, mi smo pa z rešilnimi jopiči sedeli v salonu barke, dokler nevihta ni prenehala. K sreči ni nihče bruhal. Vsi otroci smo zaspali. Vmes smo naleteli na zelo velike valove, po katerih je zelo močno počilo. To je bilo noro. Ko smo prispeli v marino, smo si nadeli broške in odšli v iskanje parov. Bil sem uspešen, saj sem našel dve broški. Tudi Erik je našel dve, Mihaela pa je bila najuspešnejša, saj je našla vse tri. Popoldan so se pričele najrazličnejše delavnice: delati sem si dal odlitek dlani v mavcu, izdelovali smo našo zastavo, pri kateri smo uporabili vse možne ideje in jo na koncu končali in predali učiteljici Nini. Potem smo pojedli večerjo in pomili posodo. Zvečer smo igrali karte in odšli spat. Dan se mi je zdel zelo kratek.

20.9.2017

Ponoči je spet deževalo. Zbudili smo se v mrzlem jutru. Prvi sem voščil za rojstni dan naši slavljenki Mihaeli. Po jutranjih opravilih smo pojedli zajtrk, pomili in pospravili posodo ter se pripravili za aktivnosti. Preiskusili smo se v vožnji z invalidskim vozičkom. Z zavezanimi očmi smo hodili po posodah, ki so bile napolnjene z vodo, baloni, storži, senom in sekanci ter ugotavljali, kaj je. Enako smo naredili z rokami.  Izdelovali smo škatlice, jih porisali in v njih dali obesek za ključe, zgradili smo Davincijev most, po katerem smo tudi hodili. Od glavnega organizatorja smo dobili vrvico za okrog vratu, na katero lahko obesimo ključe. Nato smo šli na kosilo, pomili posodo in se pripravili na praznovanje Mihaelinega rojstnega dne. Učiteljici Katarina in Nina sta ji pripravili torto iz bonbonov s svečko v sredini. Odprli smo otroški šampanjec in nazdravili.  Za darilo smo s kombijem odšli na ogled Splita. Sprehajali smo se po ulicah Splita, ogledali zapore, zlata vrata, za srečo smo pobožali prst kipa ….. in odšli na sladoled. Zvečer smo šli v disko. Tam so bili vsi udeleženci Mirnega morja 2017. Izžrebali so zmagovalca iskanja brošk.  Napovedali so vse slavljence, ki so v tem tednu praznovali rojstni dan. DJ sta vrtela glasbo, nekateri so plesali, drugi pa se pogovarjali.  Pozno zvečer smo prišli na jadrnico, opravili še večerno toaleto in šli spat.

21.9.2017

Danes je za Mirno morje najpomembnejši dan. Danes bo vseh 100 in nekaj bark zaplulo skupaj po morju. 24 držav je bilo letos udeleženih v tej floti miru in tolerance.

Vstali smo zgodaj zjutraj, pojedli, pospravili in hitro izpluli. Še prej pa smo izobesili našo zastavo, ki smo jo prejšnji dan naredili. Izpluli smo z ostalimi jadrnicami in vse naenkrat so odprle jadra.  Ko smo prišli iz zaliva, smo se razkropili in se namenili proti Braču. Naš cilj je bila Milna. Na poti smo odpirali in zapirali jadra, se zabavali, poslušali glasbo in se sončili. Učili in ponavljali smo znanje za izpit mladega skiperja. Pluli smo po majhnih valovih in bilo je prijetno. Ko smo pristajali, je učiteljica Nina vrgla vrv in so barko privezali. Nato sva z Erikom postavila pasarelo, da smo lahko varno prišli na kopno. Nato smo se šli kopati na obalo, se sončili in zabavali. Sledilo je kosilo, pospravljanje in pomivanje od kosila ter druženje na premcu. Zvečer smo odšli na dolg sprehod, pojedli sladoled, pogovarjali in nabirali znanje, ki nam ga je učiteljica Katarina povedala. Ko smo se vrnili s prehoda, smo za večerjo pripravili palačinke in se basali z njimi.  Sledila je še večerna toaleta in spanje.

22.9.2017

Zjutraj so najprej vsi skiperji natočili gorivo v jadrnice. To je bilo zelo zanimivo, saj jim je učiteljica Nina uredila nakupovalni voziček, v katerem so dve uri vozili polne kanistre bencina na naše barke, saj je bila benčinska črpalka za barke prezasedena. Slikali smo se za sponzorje z vsemi majčkami, dežniki, kapami, brisačami… Po opravljenih potrebah smo izpluli iz Milne na otoku Brač. Pluli smo do lepega zaliva v Milni, kjer smo se zasidrali. Tam smo se kopali, skakali iz jadrnice, iskali školjke, se vozili s supom, se vozili s čolnom, katerega sem tudi sam veslal, jedli mini pice in puding. Tudi potapljali smo se in sončili ter igrali in predvsem zabavali. Nato smo čoln dvignili, počakali, da smo se posušili in se pripravili na pot. Imel sem priložnost, da sem lahko vozil jadrnico. Na poti sta Anže in Elvis večino časa spala, ostali pa smo poslušali glasbo, si peli in se lepo imeli. Ko smo se vrnili v marino, smo počakali, da sta skiper in koskiperka predala barko. Potem smo si privoščili še zadnjo večerjo v restavraciji marine Kaštela, kjer so nas počastili s ponfrijem in čevapčiči. Sledilo je pospravljanje barke. Vsak si je pospravil svoje stvari v potovalko in si pripravil oblačila za naslednji dan. Utrujeni smo zaspali.

23.9.2017

Ko smo se zbudili, smo si najprej pripravili zajtrk. Ko smo pojedli, smo vso našo prtljago zložili na voziček in odpeljali do kombija. Vse smo naložili v kombi, da je bil prtljažnik poln. Največ prostora so zasedli kostumi od Poli klobas. Sledilo je poslavljanje od ostalih udeležencev Mirnega morja. Posedli smo se v kombi in se odpravili na pot proti domu. Z nami sta se zopet peljala Marcel in Matija. Med vožnjo smo se pogovarjali, otroci smo tudi spali. Imeli smo tri postanke in pojedli malico. Pred mejo smo se ustavili še v Krapini in odšli na pico. Na meji smo prišli hitro skozi. Obvestili smo starše, da nas počakajo pred OŠ Gustava Šiliha. Ko smo se pripeljali do šole, so nas tam že čakali naši starši. Erikova mama je za dobrodošlico spekla buhtle, katere smo z veseljem pojedli. Poiskali smo vsak svojo prtljago in jo zložili v avto. Na koncu smo se slikali in poslovili. Odpeljali smo se vsak na svoj konec proti domu.

TO JE BILO NEKAJ NAJBOLJŠEGA, KAR SE MI JE KADARKOLI ZGODILO. Z VESELJEM SE REGATE MIRU UDELEŽIM TUDI NASLEDNJE LETO!

To izkušnjo priporočam prav vsakemu otroku.

Še enkrat hvala razredničarki, ki me je izbrala, da sem na Mirno morje odšel prav jaz, hvala učiteljici Nini, ki nam je bila 8 dni prava mama, hvala za družbo, izkušnje in učenje.  Hvala skiperju Ivu, ki nas je varno vozil iz marine v marino. In VELIK HVALA VSEM SPONZORJEM, ki ste mi to neponovljivo potovanje OMOGOČILI!

RAD VAS IMAM!

David FERČEC, 8.b