Na Gorjancih so včasih prebivale vile. Bile so lepe, prisrčne deklice. Rade so imele sprehode po gozdu in ples ter petje. Sovražile pa so, če jih je kdo gledal, takrat so ga lahko tudi ustrelile. Ljubile so samo tiste fante, ki so se bojevali proti Turkom.

Nekega lepega dne so se skoraj vse vile odselile. Ostala je samo ena, ki je varovala zaklade biserja, srebra in zlata pod zemljo. In ta vila se je zaljubila v junaka Petroviča, ki se je bojeval proti Turkom. On pa se je hitro zaljubil vanjo, saj se je poškodaval pri bojevanju. Vsako noč, ko je zaspal, je k njemu prišla vila in mu oskrbovala in povezovala rane. Ko je bil Petrovič že zdrav in je ponoči prišla vila k njemu, je Petrovič odšel za njo.

Tekel je in tekel in videl vilo, kako je splezala na drevo in iz njega skočila v vodo. Petrovič se je skril in čakal, kaj bo vila naredila. Ko se je okopala, se je oblekla in se vlegla na tla ob jezeru. Petrovič se ji ni hotel približati, saj je mislil, da mu bo to prineslo nesrečo. Vila se je čez nekaj časa vstala in pogledala za drevo, za katerim je bil skrit Petrovič. In ga je našla. Petroviča je milo in lepo pogledala ter mu zaželela srečo. Povabila ga je tudi v svojo hiško. Hodila sta po gozdu med drevesi. Prišla sta do viline hiške. Vila je rekla:”Tu sem doma.” Petrovič je pogledal in pomislil:” Kje pa je zdaj ta hiša?” Vila je samo rekla:”Jaz sem, odpri mi vrata.” Iz drevesa se je spustila lestev. Splezala sta po njej do vrha in tam je stala lepa iz lesa skovana hišica. Bila je velika in prostorna. Vila je Petroviču skuhala jed, ki je doslej še ni jedel. Bila je okusna. Po jedi sta se odpravila v zgornje nadstropje. Vila je tam imela shranjeno televizijo in ogromno različnih stvari. Imela je posebno ogledalo, pred katerim se je vsako jutro oblekla in polepšala. Ko si je vila iz obraza očistila vsa ličila, je bila čisto drugačna. Petrovič je občudoval njeno lepoto. Potem sta pa skupaj pogledala fotografije vilinih hčera. Petrovič je gledal in gledal in ni bilo konca teh lepih prečudovitih oblačil in deklet. Vprašal je:”Kako dolgo pa jih že ni?” Vila mu je odgovorila, da vile ne štejelo let. Petrovič je bil začuden. Naslednji večer je Petrovič spet prišel do vile in s seboj je prinesel še svoje fotografije. Vila se je čez čas spreminjala in spoznala veliko ljudi. Bila je vesela. Čez nekaj let so k vili prišle na obisk njene prijateljice vile. Določile so si, kdaj imajo rojstni dan, saj od takrat naprej tudi vile štejelo leta.

Na koncu se je vse srečno končalo. Vila in Petrovič sta se poročila.
Vile pa so spoznale, da štetje let ni zoprno.

Karolina Pernek, 7.b