Mesečni arhiv: marec 2017

Vrtiljak dogodkov

Revija pevskih zborov 2017

Komentiraj

V torek, 28. 3. 2017, smo se z otroškim pevskim zborom OŠ Duplek udeležili revije otroških pevskih zborov v Unionski dvorani v Mariboru.

Ob 15.40 smo se zbrali na avtobusu, ki nas je čakal pred šolo. Vsi smo bili oblečeni v temne hlače in bele ali modre majice. Do Maribora smo se vozili približno 20 minut. Ko smo prispeli v Unionsko dvorano, smo odložili stvari in odšli na akustično vajo v dvorano. Po vaji smo se vrnili v sobo, kjer smo dobili vodo in sendvič. Revija se je začela ob 17.00, mi pa smo se predstavili kot četrti in zapeli dve pesmi.

Po nastopu smo bili zelo veseli. Ob 17.45 nas je pred dvorano čakal avtobus, s katerim smo se odpeljali do Dupleka.

Karolina Pernek, 6. a

Majhne skrivnosti

Intervju z učiteljicami iz Zg. Dupleka

Komentiraj

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali šolo v Zg. Dupleku, zato sva se odločili, da bova pripravili intervju z učiteljicami. Intervjuvali sva: učiteljico Petro Fajfer, ki uči 4. razred, učiteljico Andrejo Konrad, ki uči 2. razred, učiteljico Nino Mohar Krajnc, ki uči 3. razred in učiteljico Marjano Murko, ki ima jutranje varstvo in je vzgojiteljica v 1. razredu.

1.Kako dolgo že učite?
Učiteljica Nina: 15 let.
Učiteljica Andreja:16 let, to leto pa teče že 17. leto.
Učiteljica Petra : 12 let.
Učiteljica Marjana: 32 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic? Ali vas je morda za to navdihnila ena izmed vaših učiteljic?
Učiteljica Nina: Res je, mene je navdihnila moja učiteljica 3. razreda, gospa Berta Pisnik iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, pa tudi vedno sem si želela delati z otroci.
Učiteljica Andreja: Tudi mene je navdušila učiteljica Nada Vujinič, ki je tukaj poučevala v 3. razredu in ravno v tej učilnici, v kateri imamo z mojim razredom letos pouk, me je učila takrat in nekako mi je približala ta poklic.
Učiteljica Petra: Mene pa ni navdušila nobena učiteljica, na splošno rada delam z otroki, pa sem se odločila za ta poklic.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi imam zelo rada otroke in iz tega stališča sem se odločila za ta poklic.

3. Kako poučujete?
Učiteljica Nina: Razgibano, pestro, zanimivo in zabavno.
Učiteljica Andreja: Upoštevamo pedagoški trikotnik.
Učiteljica Petra: Mislim, da sem stroga, ampak se zabavamo, drugače pa se trudim, da je pouk razgiban in učenca dajamo na prvo mesto, da učenec sam raziskuje, mi pa jih vodimo.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi naredim tako, da je otrokom zanimivo, da oblikujemo in pridemo do novih spoznanj.

4. Kateri predmet najraje učite?
Učiteljica Nina: Spoznavanje okolja.
Učiteljica Andreja:Uživam pri spoznavanju okolja, hkrati pa tudi pri slovenščini.
Učiteljica Petra: Bi rekla, da slovenščino.
Učiteljica Marjana: Meni pa je všeč umetnost.

5. Ali se učne navade učencev kaj spreminjajo? Se generacije učencev kaj spreminjajo?
Učiteljica Marjana: Zelo se spreminjajo glede na to, da dalj časa že učim.
Učiteljica Petra: Je pa zelo odvisno od generacije, eni razredi so bolj delavni in dobro vplivajo drug na drugega, kakšna generacija malo manj.
Učiteljica Andreja: Različni so interesi. V vsaki generaciji se najde nekdo, ki je močen na določenem področju in ga tam zanimajo stvari, zato je na tem področju strokovnjak.

6. Ali se vam zdi, da tehnologija vpliva na razvoj učenja, če da, zakaj?
Učiteljica Nina: Seveda vpliva, pri učenju. Učenje je tudi velikokrat bolj zabavno, plastično in poišče stvari, ki nam niso dostopne. Otroci tako tudi vidijo bolj vizualno, kakšne filmčke, slike, glasbo…
Učiteljica Andreja: Dostop do informacij je lažji in hitrejši kot nekoč, saj si včasih moral v knjižnico in knjigo prebrati, danes pa to lahko storimo v roku minutke.
Učiteljica Petra: Lažje je za učitelja in učenca, ker ima učenec tudi dosti delovnih zvezkov za utrjevanje, učitelji pa lahko delajo od doma.
Učiteljica Marjana: Pri tem pa moramo biti pazljivi, saj vse informacije na internetu tudi niso prave.

7. Katero lastnost pri učencih najbolj cenite? Kaj pa vas pri njih moti?
Učiteljica Nina: To, da je vesten, redoljuben, delaven in pošten. Moti pa me, da nekateri ne opravljajo domačih nalog.
Učiteljica Andreja: Vztrajen.
Učiteljica Petra: Iskren in radoveden. Moti pa me, da ne sprejmejo odgovornosti za neka določena dejanja.
Učiteljica Marjana: Vedoželen, moti pa me neiskrenost.

8. Ali se vam je kakšen dogodek iz pouka vtisnil še posebej v spomin?
Učiteljica Petra: Če sta pa že vidve tu, pa bom povedala en dogodek iz vašega razreda. Ko smo reševali neke naloge, me je eden izmed učencev nekaj vprašal, in ker ga nisem dobro razumela, sem mislila, da me je vprašal, če lahko spusti vetrove. Rekla sem mu, da raje ne in ko me je res čudno gledal, sem ugotovila, da me sploh ni to vprašal, ampak me je spraševal o eni nalogi.
Učiteljica Marjana: Meni pa je bilo zdaj zanimivo, ko smo imeli predhodnik, naslednik, zahodnik in celo predsednik. Drugače pa je meni posebno v spominu ostalo, ko sta prišli vidve zjutraj in sta se tako pocartali.
Učiteljica Nina: Pri meni je bilo toliko dogodkov, da se ne spomnim zdaj točno enega.
Učiteljica Andreja: V bistvu je vsak dan dogodek za sebe, vsak dan lahko najdeš nekaj, kar ti je bilo top, ker je bilo tako smešno, čudno ali tako zanimivo. Tako da je res težko najti samo en dogodek.

9. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?
Učiteljica Marjana: Bravo! Pravi novinarji ste.
Učiteljica Nina: Berite glasilo Koraki.
Učiteljica Andreja: Pogumno in z nasmeškom korakajte v prihodnost.
Učiteljica Petra: Zelo sem ponosna na vas novinarke, še posebej, ker vas je dosti iz Žitečke in to nas veseli.

Učiteljicam se zahvaljujeva za prijeten in sproščen intervju ter jim želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v njihovem poklicu.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 6.a

Vrtiljak dogodkov

Materinski dan

Komentiraj

V sredo, 22. marca, smo učenci pod vodstvom učiteljice Nevenke Jesenik in učitelja Primoža Krambergerja pripravili prireditev za materinski dan. Veliko nas je pripomoglo k temu, da so se mame na ta dan počutile kar se da posebne. Učenci smo se zbrali od 16.30 in se pripravili na nastop, se opeli in zvadili, prireditev pa se je začela ob 17.00.

Začela je Urša Koser, ki je, medtem ko so starši prihajali, na kitaro igrala prelepe melodije. Nadaljeval je Ian Luka Stanko, ki je napovedoval. Nekateri so se predstavili s svojimi deli, torej s pesmicami ter doživljajskimi spisi, medtem ko so se drugi z igranjem na inštrumente ter petjem v pevskem zboru. Zaigral nam je tudi šolski bend, s katerim je pela Laura Petrinec.

Na koncu smo dobili močen aplavz, občinstvo je celo vstalo. Mame pa so od nas, otrok, dobile tudi majhno presenečenje, ki so ga spekli učenci 6.a pri gospodinjstvu. Prireditev je bila vsem zelo všeč, saj smo v njo tako učenci kot učitelji vložili veliko truda.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Moj vesel dan

Komentiraj

Meseca maja sem se odpravila na svojo prvo tekmo. Zgodaj zjutraj smo se z mojo družino odpravili na tekmo v preskakovanju ovir v Celju.

Pred tekmo sva se z mojim konjem Parisom ogrevala v paduku, kjer mi je moja trenerka Maja povedala, na kaj moram biti pri jahanju pozorna. Tekmovala sem na višini 60 centimetrov. Pred tekmo je bil objavljen seznam tekmovalcev, ki bodo na vrsti. Jaz sem bila na drugem mestu, pred mano pa je bila moja prijateljica Neli. Nekaj minut pred tekmo so seznam tekmovalcev spremenili in jaz se bila na vrsti prva. Nekaj minut pred začetkom tekme sem bila nervozna. Jahala sem zelo hitro in brez napak in sem postavila prvi čas. Po tekmi sem bila zelo vesela in čakala še na nastop moje sestre Nike. Moja sestra je tekmovala na višini 110 centimetrov. Tudi ona je odlično opravila tekmovanje.

Po tekmovanju smo se veselo odpravili domov in odšli na kosilo. Tega dneva ne bom nikoli pozabila.

Pia Turk, 7. b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Ljubezen na morju

Komentiraj

Od 20. julija do 27. julija smo bili na morju. Od doma smo odšli pol treh zjutraj, vozili smo se v Neum. Prispeli smo okrog enajstih, nato smo pol ure iskali hotel. Končno smo ga našli, imeli smo lep razgled na morje in na plažo. Hitro smo vse razpakirali in odšli na plažo, da smo se malo ohladili.

Tam sem videl lepo deklico, bila je ljubezen na prvi pogled. Vsi smo bili že lačni, zato smo se odpravili v hotel, njihova družina je bila v sosednji sobi, imel sem res srečo. S čevapčiči smo proslavili, da smo živi in zdravi prišli v Neum, ata je odprl pivo, midva z mamo pa sok. Bilo je že pozno, zato smo se stuširali, nato smo se odpravili spat. Naslednje jutro sem se zbudil ob 13:00 in vprašal mamo, zakaj me ni prej zbudila. Rekla je, da sem spal “kot hlod” in da me je hotela, pa se nisem zbudil. Kmalu smo odšli na plažo. Tista deklica je spet bila na plaži, kot da bi me čakala. Jaz sem pogumno začel hoditi proti njej, potem pa me je mama poklicala. Naredil sem se, kot da je nisem slišal in punco po angleško vprašal, od kod je. Mirno mi je odgovorila: “Kaj?” Mislil sem, da je čudež, da zna govoriti slovensko. Cela plaža je bila polna Slovencev. Povabil sem jo na tekmovanje, kdo lahko nabere več školjk. Premagala me je za 7 školjk, sprejel sem poraz in jo še enkrat vprašal, od kod je. Odgovorila je, da je iz Korene. Vrnila mi vprašanje in odgovoril sem: “Iz Dupleka sem.” Malce sva si podajala žogo, se spraševala stvari in dajala izzive, na primer kdo je lahko dlje pod vodo itd. Ko smo se vračali v hotel, sem jo vprašal, če bi bila moja punca in odgovorila je: “Bom premislila.” Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da bo rekla ne. Naslednji dan mi je bilo nerodno biti v njeni bližini. Ampak potem je prišla do mene in rekla: “JA, bom tvoja punca.” Z nasmeškom sem jo objel. Naslednji dan sva skupaj odšla na večerjo, bilo je zelo romantično. Ko sem jo pospremil domov, se je obrnila in rekla, da ji je bilo zelo lepo, me objela, zaprla oči in poljubila sva se. To je bil moj najljubši dan na svetu. Naslednji dan nama več ni bilo tako nerodno se držati za roke. Prišel je predzadnji dan, oni so odšli že domov, dal sem ji poljub za srečno vožnjo domov.

Bila je nedelja zadnji dan, komaj sem čakal, da grem domov, da jo vidim, ampak ob istem času nisem hotel iti, ker mi je bilo zelo lepo tukaj in nikoli ne bom pozabil tega nepozabnega tedna v Neumu. S punco sva končala zvezo, ko sem jo zasačil pri pošiljanju ljubezenskih pisem z nekim drugim fantom. Bil sem jezen, ampak ob istem času žalosten, ker sva bila skupaj 1 leto in dva meseca. Mislil sem, da sva si sorodni duši in da spadava skupaj, ona pa ljubi drugega. No ja, takšno je življenje, polno zasukov in preobratov.

Timotej Pulko, 7. b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Srečala sem smučarke

Komentiraj

Nekega dne sem se s prijateljico Saro odpravila na žreb startnih številk za Zlato lisico.

Žreb se je začel ob 18. uri, ker sem pa imela pred tem trening, me je Sara spremljala. Tam me je opazovala, nato pa so po naju prišli moji starši in naju zapeljali v Maribor. Hitro sva se odpravili na Trg Leona Štuklja, kjer je potekala prireditev. Ko sva prišli na trg, je bila že gneča, vendar sva se vseeno uspeli prebiti do ograje. Nekaj časa sva čakali, da se je žreb končal in na prihod alpskih smučark. Najprej je prišla Lara Gut. Z njo sva se slikali in od nje dobili tudi podpis. Za njo je prišla Sofia Goggia.

Tudi z njo sva se slikali in prejeli podpis. Videli sva tudi Mikaelo Siffrin, Michelle Gisin in še ostale smučarke. Prejeli sva kar nekaj podpisov, ki sva jih potem dodali v najino zbirko, saj to počneva vsako leto. Bili sva zelo srečni in veseli, da sva se lahko slikali s smučarkami in da sva lahko skupaj preživeli nekaj časa, saj Sara živi v Ljubljani in se ne vidiva prav pogosto.

Po žrebu sva se z mojo družino odpravili na kakav, kjer sva klepetali o najrazličnejših stvareh. Nato sva odšli k meni domov. Gledali sva televizijo in se igrali družabno igro. Po Saro so okoli 21. ure prišli njeni starši. Srečna sem, da sva lahko skupaj preživeli dan in se zelo zabavali.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 7. b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Zgodilo se je pri uri slovenščine

Komentiraj

Bil je ponedeljek, ko imamo na urniku dve uri slovenščine. Po koncu prve ure je učiteljica odšla iz razreda in sledil je 5-minutni odmor. Med odmorom je bil pravi nered, saj smo se lovili in se obmetavali z različnimi predmeti.

Naenkrat je v uro priletel predmet in ta je padla sošolcu v roke. Bili smo v skrbeh in prestrašeni, kakšna bo reakcija učiteljice. Sošolec je uro postavil na svoje mesto, vendar se je ustavila. Ura ni več delovala. Ker jo je sošolec na svoje mesto postavil poševno, je učiteljica to po prihodu v razred takoj opazila. Na naših obrazih se je videlo, da je nekaj narobe, kar je učiteljica opazila. Vprašala nas je, kaj je narobe z uro, vendar smo molčali. Povzdignila je glas in naše oči so se preusmerile na sošolca Marka. Ta se je smejal in takoj razložil učiteljici, kaj se je zgodilo. Sledila je kazenska naloga. Moral je lastnoročno popraviti uro. Dolgo se je mučil, saj ni vedel, kako jo popraviti.

Bližal se je konec ure in Marko je uro končno popravil. Ura je bila spet kot nova na svojem mestu. Učiteljici smo se opravičili in odšli iz razreda. Tako nas je izučilo, da se ne bomo več obmetavali v razredu.

Lucija Koren, 7. b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Gasilsko tekmovanje in zlati pokal

Komentiraj

Približno dve leti nazaj smo se z gasilskim društvom Dvorjane odpravili na tekmo in se potegovali za prvo mesto.

Bilo je kot vsako tekmovanje do zdaj, vsaj na začetku. Najprej smo se ob 6.00 zjutraj zbrali pred gasilskim domom in se vkrcali v gasilske avtomobile. Bili smo prvi, ki so sedli v nov gasilski kamion. Potem smo se odpeljali na Poljane in ko smo prispeli, smo si morali zapeti uniforme in se postaviti v zbor. Nato smo se kot ekipa in kot posameznik predstavili sodnikom tekmovanja. Bili smo sprejeti in kmalu smo bili na vrsti, da se pomerimo.

Najprej smo se udeležili štafete. Vsak je tekel 25 metrov, mi, starejši, pa tudi 50 metrov. Bilo je napeto, saj je bilo pionirskih ženskih skupin veliko. Po štafeti smo bili zelo nestrpni, saj je imela naslednja skupina velike članice. Bilo nas je upravičeno strah, saj smo jih na koncu premagale le za 3 stotinke. Bile smo zelo vesele, ampak še zdaleč ni bilo konec. Sledil je kratek odmor in malica, kjer smo dobil hrenovke in pijačo. Sledila je tekma podiranja tarč z vodo. Pri tej tekmi je cilj, da s pomočjo veder napolniš brentačo in z njo podreš tarčo. Medtem ne smeš izgubiti kape, govoriti ali pomagati ostalim, saj za to prejmeš kazenske točke.

Nam je to uspelo v dvanajstih sekundah. Bile smo navdušene, saj smo podrle svoj rekord. Potem pa je sledilo še eno navdušenje, saj smo osvojile 1. mesto na tekmovanju.

Za nagrado smo prejele pokal in medalje ter obisk gostilne Johana. Tam smo uživali in pojedli kar nekaj dunajskih zrezkov.

Neža Glonar, 7. b

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

“Zveri” v morju

Komentiraj

Pred enim letom smo se z družino in prijatelji odpravili na morje. Tam smo ostali dva tedna.

Prvi dan smo razpakirali prtljago in se takoj odšli namočit v morje. Zvečer smo se družili in igrali namizne igre, nato smo odšli spat in se pripravili na naslednji dan. Naslednjih nekaj dni ni bilo nič posebnega, nato pa sva se s prijateljem domislila, da bi odšla ponoči lovit rake in ribe, saj takrat prilezejo in priplavajo ven. Na lov sva vzela močno lučko, da sva lahko videla pod vodo, mrežo za lovljenje rib ter posodo, v katero sva dala vse, kar sva ujela. Ujela sva par velikih in malih rib ter par velikih rakov. V morju sva videla tudi morske kumare, morske zvezde ter eno hobotnico. Hobotnica je bila velika kakšnih 40 centimetrov in je žal nisva ujela. Ko sva se odpravila lovit drugo noč, sva ulovila dosti rakov, malih in velikih ter enega ogromnega, ki je bil velik nekje okoli 15 centimetrov. Ko sva se skupaj potapljala podnevi, sva našla tudi dosti školjk.

Zadnji dan nas je čakalo veliko dela, saj smo morali spakirati prtljago in se odpraviti domov. Čakala nas je 12-urna vožnja. Med potjo smo se ustavili v restavraciji, pojedli kosilo in odšli naprej. Ko smo prispeli, sem bil zelo vesel, da sem lahko spet videl ostale družinske člane.

Gašper Beber, 7. b

Majhne skrivnosti

Intervju z Vidom Kovačevičem

Komentiraj

Vid Kovačevič obiskuje 9.b razred na OŠ Duplek. Trenira karate in dosega dobre rezultate v Sloveniji in drugje po Evropi. V pogovoru z njim sva izvedeli veliko zanimivih stvari.

1. Kako dolgo se že ukvarjaš s karatejem?
S karatejem se ukvarjam že 7 let.

2. Zakaj si se odločil trenirati?                                                                Ker smo imeli v šoli predstavitev in mi je ta šport postal zelo všeč.

3. V katerem klubu treniraš?
V klubu WKSA Duplek.

4. Kolikokrat na teden imaš treninge?
Treninge imam trikrat na teden. Vsak trening traja uro in pol.

5. Kako poteka tekmovanje v karateju?
Najprej se vsi zberemo, potem pa počakamo, da smo na vrsti.

6. Si tekmoval že tudi v kateri drugi državi? Če da, v kateri?
Ja, v Angliji – v Londonu, v Romuniji in Srbiji.

7. Ali se tekmovanja v drugih državah razlikujejo od teh v Sloveniji?
V drugih državah je večje prizorišče kot v Sloveniji. Drugače pa se ne razlikujejo tako zelo.

sdr

8. Si pred tekmovanji nervozen?
Ja, včasih.

9. Kako preprečiš tremo? Ali imaš kakšno posebno metodo?
Da. Odmislim vse okoli sebe in mislim samo na tekmovanje.

10. Kakšni so tvoji dosežki?
Zelo dobri.

11. Na kateri dosežek si najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen, da sem bil tretji na evropskem prvenstvu.

12. Se bi s karatejem rad ukvarjal celo življenje?
Ja, bi rad.

13. Imaš vzornika?
Da. Moj vzornik je moj trener.

14. Kaj bi sporočil bralcem glasila Koraki, ki tudi razmišljajo, da bi se resno ukvarjali s karatejem?
Naj se odločijo in se potrudijo, da bodo dosegali čim boljše rezultate.

Hvala Vidu za deljenje svojih skrivnosti in zanimiv pogovor.

Ajda Rojko in Karolina Pernek, 6.a