Dnevni arhiv: 6. 2. 2017

Vrtiljak dogodkov

Moj dnevnik: Šola v naravi, 1. dan

Komentiraj

Letos smo se učenci 7. razredov odpravili v Šolo v naravi v Planico.

Ponedeljek, 30.1.2017

Zjutraj ob 6.45 smo se dobili pred OŠ Duplek in se okoli sedmih odpravili proti Planici. Ker smo se v programu šole v naravi odločili za tečaj teka na smučeh, smo zraven kovčkov in vse naše prtljage vzeli tudi šolske smučke in čevlje za tek na smučeh. Do Planice smo se vozli okoli dve uri in pol.

Ko smo prispeli tja, smo svoje kovčke peljali v depandanso. Potem smo se skupaj z OŠ Grm zbrali v učilnici, kjer nam je vodja doma povedal pravila v domu, predstavil učitelje, podnebje, vreme v Planici in veliko drugi stvari. Nato smo se odpravili v sobe, si razpakirali stvari, uredili postelje, po tem pa odšli na kosilo, kjer smo dobili sedežni red in povedali so nam, kako poteka postrežba, kje si lahko kaj vzamemo itd. Kosilo je bilo dobro. Sledil je tek na smučeh in učitelj Miha nam je povedal, da se dobimo v učilnici, v kateri nam bo povedal osnovne stvari o teku na smučeh. Veliko stvari o njem smo že vedeli, zato nismo dolgo razpravljali o tem in smo se kar se da hitro oblekli v smučarsko opremo in odšli ven na sneg, tekat na smučeh. Tekali smo klasično tehniko in se ob tem zelo zabavali. Tek na smučeh je trajal uro in pol.

Downloads1

Nato smo šli v dom in imeli prosto do šestih. Ob 6.00 smo odšli v spominsko sobo, kjer smo si ogledali film o zgodovini Planice in zgodovini skokov in poletov. Ko se je film končal, smo odšli na večerjo, po večerji pa smo odšli na nočni pohod z lučkami. Na pohodu smo si ogledovali letalnice, nordijski center in okolico. Izvedeli smo veliko različnih stvari o Planici.

Pohod je bil zelo utrudljiv, zato smo se po njem odpravili tuširat, ker pa smo imeli nekaj prostega časa, smo se tudi družili, za tem pa odšli spat.

Žana I. Halužan S., 7. b

Na krilih domišljije

Prodam sestro (dramska igra)

Komentiraj

Nastopajoči: starejši bratec Filip, mlajša sestrica Rozi, mama Klavdija, oče Matej, sosedi Sofija in Maja, sošolci Nik, Rok in Patrik, siten sosed Milan in varuška Mateja.

1. prizor
(v dnevni sobi)
Mama: Kako je bilo v šoli Filip?
Filip: (tečno) Danes smo dobili veliko domače naloge, zato ne bom mogel čuvati Rozi.
Mama: Žal jo boš moral, ker greva z očetom na zmenek.
Filip: (začudeno) Zakaj pa je ne čuva brat Leon?
Mama: S prijatelji morajo narediti nujen referat.
Filip: Pa pokliči varuško Matejo.
Oče: (sproščeno) Bom jo kar jaz.(Se vstane s kavča in gre na hodnik k telefonu.) Tako ali tako nimam danes nič drugega za postoriti.
Filip: (veselo) Hvala oče. (Oddrvi po stopnicah v svojo sobo.)

2. prizor
(na hodniku, pogovor po telefonu)
Oče: (Po telefonu poišče Matejino telefonsko številko in si prisloni slušalko na uho.) Dober dan, Mateja, imaš danes zvečer kaj časa?
Mateja: Zakaj pa?
Oče: S Klavdijo greva na zmenek, Leona pa zvečer ni doma.
Mateja: (žalostno) Žal mi je, ampak ne morem, ker imam za danes zvečer že druge načrte.
Oče: Kakšna škoda, ampak hvala.
Mateja: Adijo, pa lep večer vama želim.
Oče: Enako tudi tebi, adijo.

3. prizor
(v Filipovi sobi)
Filip: (veselo) Halo, Nik.
Nik: Zdravo, danes velja?
Filip: (prepričljivo) Valda.
Nik: Superca, se že veselim.
Filip: Povej še drugim. Danes bo super kul. Veš, kaj pa je res super novica? Mame in očka zvečer ne bo doma, tako da bomo imeli mir.
Nik: Kul, to pa je dobra novica.
Filip: Adijo.
Nik: Adijo.

4. prizor
(v Filipovi sobi)
Očka: Filip, danes moraš čuvati Rozi.
Filip: (zdolgočaseno) Zakaj pa jaz že spet?
Očka: Mateja danes nima časa, druge varuške pa ne poznam.
Filip: Zmenjen sem s svojimi prijatelji.
Očka: Nisi rekel, da imaš veliko domače naloge?
Filip: Zmotil sem se. Domačo nalogo moramo narediti skupaj.
Očka: Kje se pa dobite?
Filip: Pri meni, valda.
Očka: Okej. Samo glejte, da ne bo razdejanja in da bo Rozi živa in zdrava.

5. prizor
(v predsobi)
Mama: Filip, pridi dol, da se pogovorimo.
Filip: Priletim.
Očka: Pridi dol, da se pogovorimo.
Filip: (Se naenkrat prikaže in posluša mamo, zelo je vesel, ker bo danes imel s svojimi prijatelji žur.)
Mama: Poskrbi, da boš Rozi, ko naju ne bo doma, dal za jest.
Filip: Pa ja, saj vem.( Ju prime za roki in ju potisne k vratom.)
Mama: Si že naredil domačo nalogo?
Filip: Ne še. Imam samo še par strani, ki jih bomo naredili s prijatelji.
Mama: Adijo, Filip in Rozi.
Očka: Lepo se imejta. Adijo.
Filip: Adijo. Adijo.

6. prizor
(v kleti)
Filip: Kje je krompirček? (Upa, da ga bo našel.) Kam ga je mama dala?
Rozi: Filip, se greva igrat s poniji?
Filip: (jezno) Nimam časa.
Rozi: Prosim.
Filip: (še vedno jezno) Ne, pusti me pri miru.
Rozi: (se začne jokati) Filip, zakaj ne?
Filip: Pojdi gor. Prihajam.
Rozi: (vesela, ker je Filipa prepričala) Pripravila bom ponije.
Filip: Takoj. A, tukaj je.
Rozi: (od zgoraj) Kje si?
Filip: Samo še koka kolo vzamem in pridem!

7. prizor
(v dnevni sobi)
Filip: (si potiho mrmra) Kaj, če bi jo prodal?
Rozi: Kje si, Filip?
Filip: (odločno) Greva na sprehod.
Rozi: Lačna sem.
Filip: Boš kasneje jedla. (tiho) Ko ti najdem skrbnika.
Rozi: Kaj si rekel?
Filip: Nič, nič.

8. prizor
(na sprehodu)
Filip: (Rozi prime za roko) Pojdiva k sosedu Milanu.
Rozi: (prestrašeno) Bojim se ga.
Filip: Nič ti ne bo.
Rozi: Dobro.
Milan: (jezno) Zakaj sta spet tukaj, tečnobi mali?!
Filip: Prodajam svojo sestro Rozi. Stara je 5 let. Je pridna, prijazna in ubogljiva. Če se začne jokati, ji dajte za jest sladoled in takoj utihne. Pije samo breskov in jabolčni sok. Zelo rada se igra s poniji. Naredi vse, kar ji naročite.
Milan: (jezno) Pa kaj še si boš izmislil. Dajta mi mir in ne hodita več po moji travi!
Filip: Na svidenje, pa kdaj drugič. Če si premisliš, jo še vedno prodajam.
Rozi: Adijo, Milan.

9. prizor
(pri sosedi Sofiji)
Filip: Pozdravljena, Sofija.
Sofija: O, moja dva cukerčka sta prišla.
Rozi: Mi daš bombončke?
Sofija: Takoj. ( gre v kuhinjo in se vrne z bombončki) Izvoli, Rozi.
Filip: Prodajam svojo sestro Rozi. Stara je 5 let. Je pridna, prijazna in ubogljiva. Če se začne jokati, ji dajte za jest sladoled in takoj utihne. Pije samo breskov in jabolčni sok. Zelo rada se igra s poniji. Naredi vse, kar ji naročite.
Sofija: Zelo rada bi jo kupila, ampak imam premalo hišo in imam že 4 otroke.
Filip: Kakšna škoda.
Rozi: Adijo, Sofija.
Filip: Če si premisliš, jo še vedno prodajam. Pa greva raje k Maji.
Sofija: Adijo.(se odpravita)

10. prizor
(pri sosedi Maji)
Maja: Zdravo, Filip in Rozi. Po kaj sta pa prišla?
Filip: Prodajam svojo sestro Rozi. Stara je 5 let. Je pridna, prijazna in ubogljiva. Če se začne jokati, ji dajte za jest sladoled in takoj utihne. Pije samo breskov in jabolčni sok. Zelo rada se igra s poniji. Naredi vse, kar ji naročite.
Rozi: (se smeji) Zelo sem prijazna.
Maja: Koliko bi pa rad zanjo?
Filip: Kakšnih 20€, samo, da imam mir.
Maja: Zmenjeno. ( segne na omarico in mu da v roko 20€) Pridi, Rozi. (prime Rozi za roko) Super se bova imeli.
Rozi: Adijo, Filip.
Maja: (počasi zapira vrata) Greva se igrat s poniji.
Filip: (veselo) Super, samo, da sem se je znebil.

11. prizor
(v Filipovi sobi)
Nik: Kje pa imaš sestrico?
Filip: (prepričljivo) Prodal sem jo.
Patrik: (začudeno) Kaj si naredil?
Filip: Prodal sem jo.
Rok: (zaskrbljeno) Kaj pa sta rekla mami in oči, ko si jo prodal in komu si jo prodal?
Filip: Mami in očetu še nisem povedal. Prodal pa sem jo muhasti Maji.
Rok: Hitro pojdi po njo. Drugače boš dobil hišni pripor do penzije.
Filip: (žalostno) Saj res. Tega pa res nočem.

12. prizor
(pri Maji doma)
Filip: Živjo, Maja. Kako si?
Maja: (jezno) Vzemi nazaj svojo sestro in vrni mi denar.
Filip: Kaj pa je naredila, da si tako jezna?
Maja: (jezno) Cel čas kriči in se joka. Poskusila sem že s sladoledom, pa nič ne pomaga.
Filip: Seveda. (potiho) Saj to sem si izmislil samo, da bi jo kupila. Tu imaš denar.
Maja: ( Vzame denar in izroči Rozi Filipu ter zaloputne vrata.)

13. prizor
(na poti pot domov)
Rozi: Hvala, da si prišel pome, ker sem te zelo pogrešala. (ga objame)
Filip: Oprosti, Rozi, nikoli več ti tega ne bom naredil. (po tiho) Nočem imeti hišnega pripora do penzije.
Rozi: (veselo) Pridi se v sobo igrat s poniji.
Filip: Lahko se igraš sama s sabo, pa boš srečna.
Rozi: V redu Filip, samo da me nikoli več ne prodaš muhasti Maji.
Filip: (veselo) Seveda, vendar le glej, da se sama igraš.

14. prizor
(v dnevni sobi)
Oče: Zdravo ljubčka. Kako je bilo?
Filip: (veselo) Super, kul in seveda zelo zakon.
Mama: Si dokončal nalogo s prijatelji.
Filip: (potiho) Mmmmmmm, ojoj, domača naloga.
Mama: Kaj praviš?
Filip: (Ni je naredil, zato je zelo nesrečen.) Seveda sem jo naredil, zakaj pa je ne bi.
Mama: Jo lahko vidim in pregledam.
Filip: Zelo sem zaspan mama.
Mama: V redu, pa pojdi počivat, da ne boš utrujen.
Filip: Lahko noč mama, lahko noč očka. (oddrvi v svojo sobo)

Mia Miholič, Melanie Žlahtič in Karolina Pernek, 6.a

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

Hide and seek

Komentiraj

Mommy, can we go to the park today?
I promise I’ll behave.
“Not today.“ To my dismay,
I hear her soft words utter.
“Why?“ I ask all bold and brave
As she sighs and closes the shutters.

“The park is closed,
The people are gone.“
She tries to put me back to bed.
I’m not supposed to do her wrong,
But I run out through the door instead.

“Mommy, look, the park’s alive,
All of my friends are there!“
Some men in brown have just arrived
And are taking them somewhere…

“Mommy, where are all my friends going,
Why must we stay inside?“
She takes the breath of a God all-knowing
And says “They’re the seekers, and we must hide.“

The Sun makes its way after the moon
and comes back up again.
The night is gone, and I wonder then
If I’ll see my friends anytime soon.

“Mommy, can I go outside today?
I promise I’ll be good.
I’ll run and chase the blight away
And maybe bring us some food.“

Mommy says nothing and turns away,
A tear rolls down her cheek.
“Oh, how I wish we didn’t have to stay,
We haven’t eaten all week.“
Mommy hugs me tight and starts to speak:
“That’s how we must play hide and seek.“

I go to bed and try to sleep,
But my stomach feels very poor.
I hear my mommy start to weep
When someone in brown comes through the door.

“Mommy, there’s no need to cry.
They found us last, we won!
They gave us pretty gold stars
To reward us for our fun!“
Mommy holds my hand and says “Dear, the game has just begun.“

Ilana Zoya Glisik, 9. a

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

8. a čez 20 let

Komentiraj

Čez 20 let bom računalničar in živel v Kaliforniji.
Žiga Muršec, 8.a

Čez 20 let bom imel psa, službo in živel v Dupleku. Imel bom dobre prijatelje.
Nik Tepeh, 8. a

Čez 20 let bom imel dobro službo z zelo dobro plačo. Imel bi lepo punco, s katero bi imel družino. Živel bom v Dupleku.
Aljaž Tišler, 8.a

Čez 20 let bom končal SERŠ in imel svoje podjetje, ki bo izdelovalo igrice. Imel bom lepo hišo, dober avto in lepo punco. Bom zelo bogat in bi z koli 15% svojega denarja pomagal revnim ljudem. Rad bi potoval v vse kraje, ki so lepi in jih še nisem videl.
Tomaž Himelrajh, 8.a

Čez 20 let si želim imeti prijazno ženo, otroke, lepo hišo in dober avto. Želim si imeti dobro službo pri kateri bom dobil dovolj veliko plačo, da bom lahko hodil na potovanja in izlet. Želim ostati srečen s svojo družino.
Kevin Šabeder, 8. a

Na krilih domišljije, Nerazvrščeno

5. b čez 20 let

Komentiraj

Pred mano leži prazen list papirja, jaz pa ne vem, kaj naj napišem, moje misli tavajo v prihodnost. Le kje bom čez dvajset let? Takrat bom stara trideset let. Ali bom morda uspešna v poklicu zobotehnice ali pevke? Moje življenje je trenutno polno otroških želja in hrepenenja po lepi prihodnosti. Želim si, da bi uspešno končala šolanje, si nekoč ustvarila družino in z njo uživala v lepih tenutkih. Mislim, da se bo moje življenje čez dvajset let odvijalo nekako takole. Imela bom krasnega moža, sanjsko hišo in še bolj sanjski poklic, malega nagajivega otroka in prečudovitega psa. v službo bom hodila z veseljem, saj bom opravljala poklic, ki me veseli. Po službi se bom rada vračala v topli objem svoje družine, skupaj z njimi bom veliko potovala in odkrivala lepote sveta. Imela bom tudi veliko prijateljic, med katerimi bo na prvem mestu moja sestra Neja, skupaj se bova zabavali, hodili po nakupih in veselo klepetali ob kavici v prijetnem lokalu. Mislim, da bo moje življenje čez dvajset let nadvse prijetno in srečo. Naučila se bom uživati v vseh majhnih radostih, ki ti jih ponuja življenje.

V življenju nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel jutrišnji dan…

Tia Voglar, 5.b