Prsti migajo, žgečkajo
in se z lističi igrajo.
Včasih misliš si: “Oh, ti prsti!
Stojijo kot kakšne hiše v trsti!”

Prsti imajo tudi glavice,
ki so lahko modre, bleščeče ali pa plešaste.
Vsak prst ima tudi urnik svoj,
saj vsak misli: “Ta je moj!”

Dva palca
zjutraj prebudita zaspanca,
torej kazalca.

Potem ta kazalca prebudita sredinca,
ki se vedno spravlja na mezinca,
ki kot majhen škrat v kotu stoji,
saj se sredinca bolji.

Prstanec kot najlepši
postavlja se,
postavlja se kakor kralj,
saj misli si, da je car.

Še bolj neznosno postane,
ko prstan si nadane.
Vstane, se zbudi
in pomiga na vse strani.

Se počepne
in ušesa našpiči,
v vrsto se postavi
z glavo ob drugi glavi.
Zdaj poslušajo že vsi
kakor mušketirji.

Prvo naročilo se glasi:
“Dva piškota, torto, keks!
Skupaj zmešaj,
to ni hec.”

Ker so prsti nagajivi
in so keksi res mamljivi,
pšššt, saj nihče ne sliši
in tiho bomo kakor miši.

Prsti so že v sladki masi,
palec jo že k ustom nosi.
Kmalu skleda prazna je,
pa saj tega ne sluti nihče.

Mia Miholič, 6. a