To je moja glava.
Tu je moj obraz.
Sredi njega pa predava
gospod Nos,
ki piše se Kos.
Vedno nekaj govori.
Vedno se premika
ali pa karkoli klika.
A dobro je tudi to,
da vsak vonj zavoha
in nikoli se ne joka.
To majhno čudo – nos,
nam vedno je v ponos
ter vsemu je kos.
Lia Horvat Zupančič, 6.a