Življenje je krog dejanj in ljudi,
ki vedno kroži in nikoli ne spi.
Dejanja lahko ponoviš,
ljudi pa sprejmeš in od njih ne zbežiš.

Zakaj potem življenje na Zemlji ugaša?
Morda se je z lažmi napolnilo
in bo počasi od skrbi utonilo.
Upam, da človek še vsaj nekaj truda vanj vnaša.

Danes so vsi zamorjeni,
danes so vsi izgubljeni.
Nihče ne vidi več lepot življenja,
vsi postali smo odvisni od trpljenja.

Včeraj so vsi bili presrečni,
včeraj so vsi mislili, da so večni.
Le kaj se je zgodilo,
da se vse tako je spremenilo?

Valovi so se umirili,
galebi so svojo ljubezen utopili,
golobi so svojo zadnjo solzo potočili,
ljudje so se še zadnjič poljubili
in naši poslednji koraki so se izgubili.
Le kaj smo ljudje v resnici storili?

Vse, kar je sedaj ostalo od sveta,
je samo žalostna pravljica,
ki nima srečnega konca.
Ker na žalost ljudje nimamo zvonca,
da nas opozori,
kdaj se pravi pomen življenja izgubi.
Mi smo tisti, ki moramo popraviti svoje napake
in proti svetlobi usmerjati nove korake.

Želim si, da bi vsi spoznali,
kakšno zlo smo postali
in koliko škode smo Zemlji povzročili.
Upam, da bomo to še pravočasno spremenili,
še preden bomo upanje ubili.

Če usoda bi vetru ukazala,
da nas v pravo smer obrne,
bi nam lahko dokazala,
da se pravi pomen življenja še lahko povrne.

Tukaj smo tudi dobri ljudje,
ki imamo močno upanje,
saj vsi vemo,
da upanje zadnje umre.

Eva Zelnik, 9.a