Nekoč na Gorjancih so prebivale vile. Bile so mlade, prelepe deklice, ki se niso smele zaljubiti. Človeške družbe so se bale in izogibale, ampak so rade pomagale ljudem. Svetovale so jim, kdaj je treba saditi in tudi zdraviti so znale. Če pa jih je kdo zelo ujezil, so ga lahko tudi ustrelile, da je hitro umrl. Pod zemljo so imele velike zaloge zlata, srebra in biserja. Skrbno so jih čuvale in nobeden jih ni smel odnesti, razen nedolžne mladine. Kmeti so se jih bali, ampak ubogali, saj so jim znale zelo dobro svetovati. Zelo rade so imele junake, ki so se borili proti Turkom. Vse se je pa končalo, ko so se kristjani začeli boriti med seboj. Tako se se odselile, le ena vila je ostala, da bi čuvala zaklad.

Medtem pa je med Uskoki živel Petrovič. Vedno je premagal besnega Turka. Vila se je v Petroviča zaljubila. Ko je hodila mimo hrama, jo je Petrovič povabil v hram. Pogovarjala sta se o marskikateri reči. Petroviča je vila zelo zanimala, zato jo je začel spraševati, kdo je in od kod je, a vila mu je odgovorila, da je vseeno. Pogovarjala ste se in oba čutila ljubezen drug do drugega.

Nekega dne pa je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turke, vendar utrpel hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila je tako hodila ljubimca zdravit, medtem ko je spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, vendar ni želela. Rada ga je brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je preteklo več tednov in mesecev. V prvih dneh ga je skoraj, da ozdravila, ampak vstati zaradi slabosti ni mogel. Junak je vedel, da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika.

Ko je prišla vila, je bil Petrovič buden, ampak se je delal, da spi. Vila ga je božala in menjala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko je vila odšla, ji je on sledil. Najprej čez travnik, čez vinograd in nato v goščavo. Vila je najprej odšla v svojo hišo. Nato je pela in plesala. Odšla je k vodnjaku in si nalila vode. Petrovič je je samo opazoval. Vila si je skuhala večerjo in odšla spat. Med spanjem se ji je Petrovič približal. Želel jo je poljubiti, ampak se je bal.Nekaj časa je razmišljal, nato pa jo poljubil. Vila se je močno prestrašila in ga ustrelila v srce. Ko je opazila, koga je ustrelila, je začela jokati. Njene solze so potovale po celem truplu. Jokala je celo noč in zjutraj se je zgodil čudež. Petrovičeve rane ni bilo več in on se je zbudil. Bil je živ in zdrav. Vila ga je močno objela in bila presrečna.

Vila in Petrovič sta se tako poročila in pobegnila neznano kam. Zaklad sta pustila na Gorjancih in mogoče je še zmeraj tam. Nihče ne ve. Pravijo, da sta srečna in imata otroke. In mogoče živita še danes, če že nista umrla.

Žana I. Halužan S., 7. b