Pred davnimi časi je v stari bajtici sredi gozda živel siromak s svojima otrokoma in petelinom.

Siromak je komaj preživljal družino. Sinova sta imela zelo rada petelina. Siromak ga je želel prodati, a mu tega sinova nista dovolila. Čez 100 dni je siromak izgubil službo, saj mu je pobegnila ovca. Siromaku ni preostalo drugega, kot da proda petelina. Že naslednji dan se je s petelinom odpravil na tržnico. Otroka sta se poslovil od petelina in ga zadnjič objela. Po obrazu so jima lile solze žalosti. Kapljale so na star predpražnik, da je bil že čisto moker. Ko je siromak odšel, sta skrivaj odhitela za njim. Videla sta, komu je siromak prodal petelina.

Naslednje jutro, tik pred zoro, sta se oblekla v razcapane cunje in odhitela k ljudem, ki so kupili petelina. Živeli so v razkošni hiši, takšni z velikimi, srebrnimi polkni in lesenimi vrati z zvezdicami. Bil je čudovita. Otroka si v življenju nista predstavljala kaj tako razkošnega. Saj je bilo vse, kar so imeli s siromakom, bajtica, petelin in ljubezen, ki ju je gnala naprej vsa ta leta. Potrkala sta. Čakala sta in čakala, a ni bilo odziva. Še enkrat sta potrkala, tokrat močneje. Odprla jima je obilna ženska in verjetno njen mož. Oba sta bila zelo naličena in urejena. Otroka nista mogla niti črhniti ali zapreti ust, saj sta bila zelo začudena. Ženska ju je povabila naprej, mož pa je le nekaj zamomljal. Otroka sta vstopila in se čudila lepoti. Videla sta prelepe slike, oblačila, stene in luči, a nikjer petelina. Ko sta se poslovila in odvihrala skozi vrata, sta v uti, ki je sicer namenjena psom, zagledala petelina in skočila k njemu ter ga z vso ljubeznijo močno objela. Petelin jima je razložil, da ne more pobegniti, saj je priklenjen na verigo. Povedal pa jima je, kako ga bosta lahko rešila. Ukazal jima je, naj gresta domov in si poiščeta vsak svojo svečo. Svečo nato prižgeta tako, da se bo zasvetil majhen plamen. Prižgani sveči pa naj vržeta v veliko zeleno posodo. Ko se bosta sveči stopili, bo nastala bleščečo modra tekočina, to je vosek. S posodo naj nato kakor hitro moreta stečeta k ogledalu in ga polijeta z voskom. Če bosta prepočasna, se bo vosek strdil že v posodi. Še zadnjič so se objeli in si poslovno segli v roke.

Medtem ko sta bila otroka pri petelinu, se je siromak že zdramil, saj sta otroka pozabila na čas. Siromak je bil obupan. Mislil je, da sta v gozdu, zato ju je šel iskat. Otroka sta ravno takrat, ko je siromak zavil v gozd, odprla hišna vrata. Poiskala sta dve sveči in ju prižgala. Na sveči se je res zasvetil plamen. Sveči sta vrgla v posodo, a ne v veliko, zeleno temveč v rdečo. V posodi sta zagledala vosek, hitro sta stekla k ogledalu in ga polila z voskom. Upajoče sta gledala ogledalo, a nič se ni zgodilo. Potrta sta se sesedla pred ogledalom. V očeh so se jima začele nabirati goste, grenke solze. Siromak ju je iskal v gozdu in v mestu, a ju ni našel. Obupal je! V upanju, da ljudje, katerim je prodal petelina, niso nikamor odšli in petelinu niso naredili nič slabega, se je odvlekel k razkošni hiši. Vljudno je potrkal, odprla sta mu vrata. Siromak jima je vse razložil in kupil prodanega petelina za vrečo korenja. Petelin je bil vesel, da je spet s siromakom. Ko sta prišla domov sta zagledala otroka v posteljah, pokrita sta bila, a ju je zeblo, to se je videlo, čeprav sta spala. Siromak ju je pokril s svojim plaščem. Zjutraj ju je zbudil in jima pokazal petelina.  Vsi skupaj so se objeli.

Tako so živeli do konca svojih in še danes živijo v bajtici sredi gozda, če že niso umrli.

Mia Miholič, 6. a

Nekoč na Gorjancih so prebivale vile. Bile so mlade, prelepe deklice, ki se niso smele zaljubiti. Človeške družbe so se bale in izogibale, ampak so rade pomagale ljudem. Svetovale so jim, kdaj je treba saditi in tudi zdraviti so znale. Če pa jih je kdo zelo ujezil, so ga lahko tudi ustrelile, da je hitro umrl. Pod zemljo so imele velike zaloge zlata, srebra in biserja. Skrbno so jih čuvale in nobeden jih ni smel odnesti, razen nedolžne mladine. Kmeti so se jih bali, ampak ubogali, saj so jim znale zelo dobro svetovati. Zelo rade so imele junake, ki so se borili proti Turkom. Vse se je pa končalo, ko so se kristjani začeli boriti med seboj. Tako se se odselile, le ena vila je ostala, da bi čuvala zaklad.

Medtem pa je med Uskoki živel Petrovič. Vedno je premagal besnega Turka. Vila se je v Petroviča zaljubila. Ko je hodila mimo hrama, jo je Petrovič povabil v hram. Pogovarjala sta se o marskikateri reči. Petroviča je vila zelo zanimala, zato jo je začel spraševati, kdo je in od kod je, a vila mu je odgovorila, da je vseeno. Pogovarjala ste se in oba čutila ljubezen drug do drugega.

Nekega dne pa je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turke, vendar utrpel hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila je tako hodila ljubimca zdravit, medtem ko je spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, vendar ni želela. Rada ga je brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je preteklo več tednov in mesecev. V prvih dneh ga je skoraj, da ozdravila, ampak vstati zaradi slabosti ni mogel. Junak je vedel, da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika.

Ko je prišla vila, je bil Petrovič buden, ampak se je delal, da spi. Vila ga je božala in menjala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko je vila odšla, ji je on sledil. Najprej čez travnik, čez vinograd in nato v goščavo. Vila je najprej odšla v svojo hišo. Nato je pela in plesala. Odšla je k vodnjaku in si nalila vode. Petrovič je je samo opazoval. Vila si je skuhala večerjo in odšla spat. Med spanjem se ji je Petrovič približal. Želel jo je poljubiti, ampak se je bal.Nekaj časa je razmišljal, nato pa jo poljubil. Vila se je močno prestrašila in ga ustrelila v srce. Ko je opazila, koga je ustrelila, je začela jokati. Njene solze so potovale po celem truplu. Jokala je celo noč in zjutraj se je zgodil čudež. Petrovičeve rane ni bilo več in on se je zbudil. Bil je živ in zdrav. Vila ga je močno objela in bila presrečna.

Vila in Petrovič sta se tako poročila in pobegnila neznano kam. Zaklad sta pustila na Gorjancih in mogoče je še zmeraj tam. Nihče ne ve. Pravijo, da sta srečna in imata otroke. In mogoče živita še danes, če že nista umrla.

Žana I. Halužan S., 7. b

Lisica in zajec sta bila najboljša prijatelja. Vsak dan sta se skupaj igrala, lovila, kuhala in jedla. Tako je bilo vsak dan, vsak teden, vsak mesec,… Nekega dne pa je zajec zbolel. “Sama se bom odpravila na lov, moj ljubi prijatelj,” je rekla lisica in odšla na lov. Zajec je ležal v postelji, pil čaj in čakal lisico. Čez nekaj časa je zaslišal krike. Odpravil se je v gozd in videl lisico ujeto v pasti. “Reši me ljubi prijatelj zajec,” je žalostno klicala lisica. “Ne upam si, preveč me je strah,” je odgovarjal zajec in tako ves preplašen stekel stran. Dogodek je videla lisica in tako sedaj vse lisice lovijo zajce.

V nesreči spoznaš prijatelja.

Žana I. Halužan S., 7. b

Nekega dne je polž lezel po deblu. Mimo je prišel hiter in važen zajec, ki je polžu rekel: “Ti polž počasni, prehitim te kot za šalo.” Polž mu odgovori: “No, pa tekmujva. Kdor pride prvi do gozdne jase, je zmagovalec.” Polž je komaj začel, ko je bil zajec že na pol poti. Zajec si je mislil: “Kako je počasen!” In že je nanj skočil lisjak ter ga požrl. Ko je polž prišel do cilja je bil zelo vesel, saj je prehitel najhitrejšega tekača.

Počasi se daleč pride.

Maj Garb, 7. b