V Ljubljani Urška zala živi
in vsak večer na žur hiti.
Kakor najsvetlejša zvezda zabavo razsvetli,
vsako oko jo ulovi.

Gledalce si zbira,
pozornost dobi.
Vsakemu plesalcu se upira,
ko najlepši mladenič prihiti.

S hladnimi rokami
jo za roke drži,
brez besed jo zavrti,
vsak lahko opazi,
da si Urška to želi,
saj srce ji zadrhti.

Vsa dekleta so obstala,
ko Urška z mladeničem je divjala.
Vsi so snemali njun ples,
na Facebooku je bil potres.

Urška slavna je postala,
ker mladeniču se je predala.
Brez premora sta plesala,
ko Urška mladeniča je prepoznala.

Ob plesu rob mize je oplazil,
ni človeka, ki ne bi opazil,
da mladeniču se strgala obleka,
pokazala se luskasta prevleka.

Urška rada bi šla proč,
mladenič jo drži na vso moč,
na pomol z njo odhiti,
v Ljubljanici izginejo sledi.

Eva Zelnik, 8.a

Bil je petek,
dan za metek.
Cela banda se je zbrala
tam na Lentu v Niagari.

Na zabavi bila je tudi
Urška lepa, mlada Korošica.
Temnolasa, črnooka, bledolična,
kot prava bi bila kraljična.

Klub bil je poln čednih fantov in deklet,
Urška bila je res nad vsemi cvet.
Čaka tam pri šanku ona,
zavrnila je že vse, kot da čakala bi nekoga.

Potem k njej prisede Danilo,
ponudi hladno ji tekilo.
Urški všeč bil je Danilo,
zato sprejela je povabilo.

Ko Urška spije to tekilo,
vrti se ji, blede,
še sama ne ve za sebe.

Urški postalo je slabó,
zato odpravita se ven
na hladnó.

Danilo šel je po svoj avto,
rekoč, da peljal bi jo domov.
Urška čakala ga pri mostu,
tam v temi, polni duhov.

Naslednji dan iskali so jo starši, prijatelji, ostali vsi,
za njo izginile so vse sledi.
»Drava,« odmevalo je v temí.

Tako bilo je konec z Urško,
lepo, mlado Korošico,
nobeden več je našel ni,
odgovor v Danilu tiči,
se govori.

Nino A. Kukovec, 8. b

30. maj 2015 je bil prav poseben dan. Takrat smo z ekipo v Braslovčah borile za naslov državnih prvakinj.

Zjutraj smo se odpravile iz Hoč v Braslovče in že takrat smo bile živčne. Na prvi tekmi za veliki finale smo se dobro odrezale in se uvrstile med dve najboljše ekipi v Sloveniji. Ker je na finalu vsaka tekma razvlečena, smo imele vmes čas, da se zabavamo in pomirimo. Zato smo odšle ven in se družile z ekipo, s katero smo postale dobre prijateljice. Imele smo tudi kosilo. In po kosilu je nastopila tekma.

Prvi niz je bil zelo napet. Ker jaz nisem igrala, sem spodbujala soigralke. Set je bil zelo izenačen, saj naše nasprotnice niso bile slabše kot me. Niz se je po vsem trudu končal za naše dobro. V naslednjem setu pa smo igrale Taja, Lana in jaz. Vedele smo, da jih lahko premagamo. Ampak so se na sredini seta začele težave. Ker smo se zlomile pod pritiskom, smo začele igrati slabše. Postajalo nam je jasno, da igramo slabo. Trener je tako vzel odmor, da se pomirimo. Na žalost mi ni nič pomagalo, zato me je za nekaj točk zamenjal s soigralko. Tako sem se na klopi zbrala in pomirila.

Trener me je ponovno poslal v igrišče. Do konca niza smo igrale sproščeno in tako kot znamo najboljše. Tako smo nasprotnice premagale z devetimi točkami prednosti. Bile smo v šoku od vseh občutkov, veselja, truda, sreče, … Ko smo dobile zadnjo točko, so vse soigralke pritekle na igrišče in se začele objemati. Takrat sem zaprla oči in pomislila, čemu vse sem se morala odreči, kakšen trud smo morale vlažiti v ta naslov. Vsi so ploskali in bili veseli. Od sreče bi takrat najraje skakale. Sledile so podelitve, na kateri smo dobile pokal in medalje. Čestitale so nam tudi druge ekipe, ki so bile 2., 3. in 4. Po podelitvi smo odšle v garderobo, kjer smo se veselile.

Preden smo odšli domov, smo odšli v restavracijo Afriko, kjer smo pripravile darilo za trenerja. Ta dan mi bo še dolgo ostal v spominu zaradi nepopisnih občutkov, odbojke in naslova državnih prvakinj.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b

Bilo je tako…
Zvečer pred spanjem sem začela kašljati. Bil je zelo močan kašelj. Šla sem spat in ob treh ponoči sem imela zatečene ustince. Spat sem šla k staršema. Ko sem hodila po postelji in iskala vzglavnik, se mi je rahlo zvrtelo. Nič nisem slišala, mami mi je nekaj govorila, a se nisem niti zavedala. Po nekaj sekundah sem močno vdihnila, se pobrala in zaspala.

Zjutraj sem imela visoko vročino, bila sem slabotna in nisem mogla hoditi. S starši smo odšli k zdravniku. Odvzeli so mi kri s prsta in po nekaj minutah sem začela težko dihati. Bilo mi je grozno, občutek sem imela, da bom umrla. Prišla je reševalna ekipa in odvzeli so mi kri. Ulegla sem se na nosila in z rešilcem so me odpeljali v bolnico. Dr. Koren je dejala, da bom v bolnici ostala en dan. Ponoči so me sestre prišle večkrat pogledat. Dobila sem tri injekcije v zadnjico, saj sem po telesu dobila rdeče pike. Za obroke sem dobila posebno hrano, saj še niso vedeli, kaj je z mano oz. na kaj sem alergična. Obiskalo me je veliko sorodnikov, saj jih je skrbelo zame. Poklicale so me tudi prijateljice, ki so me kljub dnevu, polnem skrbi, nasmejale. Večino časa sem preživela na telefonu ter se prilagajala otroški posteljici, katero je kmalu zamenjala večja in udobnejša postelja. Naslednji dan je po mene prišla mami in sva odšli do medicinske sestre, ki mi je snela metuljčka, zdravnica pa mi je pokazala, kako si sama vbrizgam injekcije, če bi še kdaj doživela takšno reakcijo.

Kmalu bom spet morala v bolnišnico, da bom pod nadzorom zdravnikov dobila zdravila, na katera sumijo, da sem alergična.

Lucija Koren, 6.b

Nekega dne sem s svojim bratom Janom šel kolesarit. Vozila sva se po mestni četrti Tezno, po tamkajših ulicah, cestah … Nato naju je pot zapeljala v gozd.

Ko sva prišla do strmega hriba, mi je Jan rekel: “Vozi počasi!” Jaz sem ga poslušal in sva šla. Jan je bil spredaj, jaz pa zadaj. Ko je zagledal visoko travo in na drugi strani cesto, si je rekel: “Ne bom vozil počasi, ker se bom na visoki travi ustavil.” Ko se je odpeljal čez travnik, se je zgodila nesreča. V tistem trenutku je izgubil tla pod sabo, padel v potok in se udaril v krmilo kolesa. Nato sem se pripeljal jaz. Videl sem ga mokrega in sem se začel smejati, ker sem mislil, da je samo padel v vodo. Ko pa se je začel jokati in mu je z ust, nosu, ušes in ran tekla kri, sem se ustrašil. Na srečo je imel telefon in sva poklicala starše. Hitro so prišli in ga odpeljali domov.

Ko smo ga naslednji dan peljali v bolnico na slikanje, so ugotovili, da ima vnetje trebušne slinavke. Če ne bi bilo zdravnika, ki ga je operiral, bi lahko umrl. Tako se je vse srečno končalo.

Gal Kordež, 6.b

Sonce danes ni vzšlo.
Oblaki so nebo prekrili,
sonce so iz neba zrinili.
Sonca zjutraj ni bilo.

Vsi želimo videti sonce,
da bi se malo razveselili
in srečo v naša življenja spustili.
Sonce, prikaži se!

Sonce vedno znajde se.
Oblake bo premagalo
in hitro se prikazalo.

Sonce se odkrilo je,
oblaki so zbežali
in mi smo se nasmejali.

Eva Zelnik, 8.a