Vsi poznamo zgodbo z naslovom Kako je Krjavelj s hudičem opravil. Te zgodbe pa zagotovo ne poznate. Takole je bilo:

V vaški krčmi so se vsak večer zbirali vaščani in star vaški posebnež Krjavelj. Tudi ta večer je prišel. ˝Pozdravljeni, stari dobri prijatelji,˝ je rekel Krjavelj. ˝No, kakšno zgodbo pa bomo danes slišali, Krjavelj?˝ so ga vprašali. Krjavelj je nekaj časa razmišljal, nato pa dejal: ˝Vam bom kar to o tatovih povedal. Jaz okoli polnoči stojim na ladji za stražo. Ko se začenja neurje, se morje razburka in jadra plapolajo. Ko zagledam še eno barko v daljavi, si oddahnem, da nismo sami. Plujemo proti barki, ker nas zanima, kdo so. Plujemo, plujemo, plujemo, a barka pa kar naenkrat izgine.˝ ˝Kako izgine, če pa ste jo videli?˝ deja Krištof. ˝Ja, ne vem. Pač je nismo več videli,˝ nadaljuje Krjavelj. ˝No. Barka izgine, a BUM. Kar naenkrat barka stoji ob nas in na našo ladjo začnejo plezati gusarji. Nakar se domislim! Z barko odplujem okoli 100 metrov vstran. Oni se mi približujejo, nakar jaz sam pohitim v kabino po prte. Nadenem si jih in stopim ven. Pomorščaki so bili že čisto blizu.˝ ˝Pa nisi prej rekel, da so bili gusarji!?˝ v smehu reče Janezek.˝Saj je vseeno, kaj so bili,˝ deja Krjavelj,ki nemoteno nadaljuje. ˝Bili so blizu in potem stopim ven. Slišati je bilo: uuuu, uuuuuuuu, uuuu. Nakar se zaslišijo kriki: aaaaaaa, duh, duh bežite,˝ pripoveduje Krjavelj smehu. Vsi poslušalci mirno poslušajo. ˝In tako sem se znebil tatov iz ladje,˝ pripoved zaključi Krjavelj. Ko vidijo, da je končal, pa Micka reče:˝Na pij, pij in jej kolikor zmoreš, ko pa si tako dobro opravil.˝

Krjavelj ponosno popije požirek vina, ostali pa se smejijo Krjavlju in komaj čakajo na novo zgodbo.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6.b

Verjetno že poznate našega Krjavlja. Zagotovo pa te zgodbe še ne poznate.

Krjavelj nekega hladnega večera prisopiha v gostilno, češ, da ima nekaj novega. In skrivnostno zakriči: “A veste, tisto črno noč v marcu, ko sem tako kot ponavadi zvezde štel pod onim sivim mostom. Bil sn že prek taužnt, pa slišim neke šumet tam v onem bljižnem grmu.˝ Kjavelj pogleduje okoli k svojim zbranim poslušalcem in umirjeno nadaljuje: ˝Pa sn se skril pod most in opazoval…-˝ “Kak si te opazoval či je tema bila?˝ ga začudeno vpraša eden od poslušalcev. Krjavelj pa nadaljuje: ˝Zvezde so svetle pa poslušal sn.. Pa čujem neki šum… Nekdo hodi! Pa jaz hitro skočim v grmovje. Stopil sem pa glih na mravljišče, pa sem že mel idejo, kaj bom nardil. Vzel sem v pest mravlje in jih vrgel v zvok, da so oni nepridipravi kuj v zrak poskakali. Pa sem začel sovo oponašat. Joj, kak so se prestrašli vsi. Kuj poskakali so in šli domu. Pa je enemu iz žepa padla denarnica. Tako sem izvedel, kdo so, jih prijavil policiji in stvar je bila rešena.”

Urša Koser, 6. a

Bilo je hladnega večera. ˝TOK, TOK, TOK!˝ je nekaj potrkalo na vrata. Zgrnjen pred kaminom v mali leseni koči se Krjavelj odpravi odpret vrat.a ˝Cviiii, cviiii, cviiiii!˝ so zaškripala stara vrata, ko jih je odprl. “In no! Kot da življenje ni bilo dovolj lepo, se mi sreča nasmehne!” pripoveduje prijateljem v gostilni. “Pred vrati je stal rdeče zelen tricikel, na katerem je pisalo…, Hmmm… Oprostite, tega vam ne morem povedati, saj sem pozabil, kako se bere.˝ “Pa prnes sen ta bicikl, bom že jaz prebral,˝ je Lojze odgovoril Krjavlju. ˝Pa ne morem! Ima ga moja mačka,˝ je odgovoril Krjavelj. V gostilni so ga vsi začudeno pogledali. “No, utihnite že, da nadaljujem z zgodbo!˝ je odvrnil Krjavelj. ˝No, takoj zraven tricikla je stala mlada mačka. Gledala me je in gledala, nato pa še trikrat zamjavkala. Mev, mev, mev…! Nato pa spregovorila: Nauči me vozit, da bom videla svet. Takoj sem pograbil mačko, jo posedel na kolo in jo porinil. Od takrat dalje je nisem videl.˝

Lora Lorenčič, 6. a

Krjavelj je nekega toplega dne opazil svojo kozo jesti sosedovo deteljo in si mislil: “Uboga Ančica, saj je vendar lačna kot volk. Naj se napase malo detelje.” Odšel je v svojo revno stanovanje.

Čez nekaj časa je Ančica še vedno premlevala deteljo v ustih: cmok, cmok, cmok. In postajalo je vedno glasneje: cmook, cmook, cmook. Ko je to slišal sosed, je ponorel in vzkliknil: “Spet ta neumna koza!” Od jeze je postal ves rdeč. Potem je spet vzklikni: “Pa saj koza ni nič kriva! Kriv je potepuški sosed, ki vedno tečnari za denar! Zdaj pa je dovolj tega!” Šel je h Krjavlju na dom ter ga prebudil. Krjavelj se je prebudil in začel zaspano govoriti: “Kaj,kaj?” Sosed je rekel: “Nič kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavel je šel po svojo kozo in jo privezal ob drevo. Koza je spet pregriznila vrv in skoraj spet pobegnila. Zato se je Krjavelj domislil, da če bo zgodaj zjutraj nabral in prinesel deteljo, mogoče sosed ne bo opazil. In res ni!

Zato je koza vedno jedla njegovo travo, sosed pa tega ni nikoli ugotovil.

Hana Mulec, 6.b

Krjavelj je nekega dne gledal k sosedu in opazoval kozo, kako je sosedu jedla deteljo. Sosed nad tem sploh ni bil navdušen. Prosil je Krjavlja, če mu lahko pomaga, da bi kozo odvadil jesti njegovo deteljo. Krjavelj je z veseljem pomagal. Kozo je vzel k sebi in ji dajal seno, navadno travo, a je ni hotela jesti. Koza je ponoči pobegnila iz ograde in se šla past k sosedu. Krjavelj je drugo jutro razmišljal in dobil idejo. Sosedovo deteljo je polil s slano morsko vodo, da je bila tako slana, da je koza niti pogledala več ni. Šel je k vsem ljudem v vasi, ki so imeli doma deteljo in Krjavelj je vsem deteljo polil s slano vodo. In tudi to zgodbo je Krjavelj pripovedoval v krčmi.

Pia Turk, 6.b

Nekega dne je kozel Lisec gledal na sosedov vrt. Videl je sočno zelenjavo, toda ni je mogel pojesti, saj je vrt obdajala ograja. Ko je sosed Slamorezec videl kozla in videl, kaj želi, se je odločil za tožbo.

Čez šest dni in šest noči so se Višnjani, sodnik Zaropotaj, Slamorezec, Drnulja, Žužnjal in Gobežel zbrali, da bi sodili Drnulji in njegovemu kozlu. Začel je sodnik Zaropotaj, njegovo mnenje je bilo, da bi morali usmrtiti kozla in Drnulji dati pet palic po podplatih. Vsi meščani so se strinjali in tudi Žužnjal je bil za to. Nato pa je vstal Gobežel in imel drugačno mnenje. Rekel je, da bi morali Lisca in Drnuljo pomilostiti. Tako se je nekaj Višnjanov odločilo za smrt Lisca, nekateri pa za pomilostitev.

Več ljudi je bilo za smrt, zato si je moral Drnulja hitro izmisliti nekaj pametnega. Tako se je res domislil, ko je bilo že vse pripravljeno za usmrtitev, nekaj zelo pametnega. Slamorezcu, ki bi še moral imeti govor, je v obraz pihnil poper, tako je začel kihati in govor je bil prestavljen kot tudi usmrtitev. Sodniki so določili, da mu bodo sodili čez tri dni in tri noči. Ko sta Drnulja in Lisec hodila domov, je Drnulja razmišljal, kako bi lahko pobegnila, ko pa je vso mesto zavarovano. Zato je Drnulja začel kopati jamo pod njegovo hišo in kmalu sta bila na drugi strani mesta. Problem je bil samo v tem, da nista imela denarja za pobeg, zato sta našla trgovino, v klateri imajo različne obleke za zabave. Drnulju so podaljšali lase in ga oblekli v obleko, kozla pa so postrigli in mu dali drugačno ovratnico.

Vsi so mislili, da sta pobegnila in niso opazili, da sta se samo preoblekla. Tako je sodba zastarela in lahko sta živela normalno še naprej.

Larisa Vauhnik, 7.b

Kozel nočnega čuvaja Lukeža Drnulje je šel k sosedu, mestnemu svetovalcu Andražu Slamorezcu, na vrt. Vrt je bil ograjen z veliko leseno ograjo, ker pa kozel Lisec ni mogel priti preko, je zelenjavo na vrtu samo občudoval. Andraž Slamorezec je Lisca zasačil in mislil, da bo pojedel vso zelenjavo, zato ga je prijavil sodišču.

Na sodišču je sodnik Pavle Zaropotaj najprej Lisca obsodil na smrt, njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo pa na pet krepkih palic po podplatih. Nato je starešina Žužnjal vstal in predlagal, da umorijo Lisca in Lukeža Drnuljo, saj ni nič boljši kot njegov kozel. Višnjani so se strinjali in Andraž Slamorezec je od veselja poskočil. Starešina Gobežel se s tem ni strinjal in je predlagal, da bi Lukeža Drnuljo in njegovega kozla izpustili in ga čisto oprostili. Višnjani se niso strinjali in so rekli, da bo bolje, če ga obesijo. Starešina Žužnjal in Andraž Slamorezec sta se strinjala.

Sodnik Zaropotaj je menil, da je boljša milejša kazen. Gobežel se je strinjal in rekel, da se bo Lukež Drnulja opravičil Andražu Slamorezcu in bo bolje pazil na kozla Lisca. Lukež Drnulja se je s tem strinjal, Andraž Slamorezec pa si je želel strožjo kazen, vendar sta se sodnik Zaropotaj in starešina Gobežel strinjala z opravičilom in sta prepričala Višnjane, da je to najboljše. Sodba je bila končana in Lukež Drnulja je srečno odšel.

Naslednji dan je okoli svoje hiše postavil ograjo,da se Lisec ne bi več potikal naokoli, kozel pa se je naučil ostati doma. Lukež Drnulja je tudi postavil vrt samo za Lisca, da bo ta srečen. Tako sta Lukež Drnulja in njegov kozel Lisec živela srečno in brez zapletov z Andražem Slamorezcem.

Nika Petrišič, 7. b