V torek, 24.9.2024, smo se učenci, ki obiskujemo izbirni predmet likovno snovanje in smo ga tudi lani obiskovali, odpravili v Ljubljano, v okviru projekta SPIRIT. Z nami sta prišli učiteljica Andreja in učiteljica Loresana. Na izletu so se še nam pridružili učenci in učenke Osnovne šole Korena. Tako smo osmošolci in devetošolci OŠ Duplek ter sedmošolci, osmošolci in devetošolci OŠ Korena odšli v Ljubljano.

Tam smo najprej odšli v nakupovalni center ter bili tam kakšne pol ure. Za tem smo si malce pogledali mesto te se odpravili do hotela Celica.
Tam smo si ogledali nekdanji zapor. Ta zapor je sedaj prenovljen in v njem lahko prenočiš. Imajo zelo zanimive sobe. Zraven sob smo si ogledali klet, ki ni prenovljena in v njej ni ničesar, le dve samotni celici. Ogledali smo si tudi star Metelkovo ulico na katerih imajo včasih zabave , a te ulice so neobičajne. Imajo grafite živali, ljudi, imen in kipe iz plastike, kovine ter ostalih neuporabnih materialov. V teh ulicah je včasih bila šola, nam je povedala vodnica. Ta ogled ulic in zapora smo imeli več kot eno uro. Po ogledu smo se sprehodili do reke Ljubljanice in do mostov na njej. Seveda smo imeli čas za druženje med sabo in to zelo veliko. Popoldan pa smo sami odšli jest oz. na kosilo, kamor smo želeli. Lahko smo celo odšli v kakšno trgovino in si kaj kupili. Ko smo pojedli, smo lahko hodili še po bližnjih trgovinicah.
Na koncu so nam učiteljice kupile še najboljši sladoled v celi Ljubljani. Čisto na koncu smo se z najboljšim voznikom odpeljali nazaj do naše šole.

Ta dan smo se veliko naučili. Naučili smo se, da umetnost ni samo v slikah in risbah, ampak je v skoraj v vsaki stvari. To je bil eden najboljših dni v celem začetku šolskega leta in upava, da se še kdaj ponovi.

Nina in Eva, 8.a

V sredo, 18. 9., smo imeli osmošolci tehniški dan, na katerem smo se udeležili treh zelo zabavnih in prijetnih delavnic. Tehniški dan sta organizirali učiteljici Andreja Zelenik in Loresana Grabušnik Perkovič. V tem prispevku bom z vami delil naše izkušnje in svoje osebne občutke ob tehniškem dnevu.

Ob pol osmi uri je naša skupina začela s prvo delavnico. Odpravili smo se v športno dvorano, kjer sta nas pričakala Medeja in Nejc. Ulegli smo na že vnaprej pripravljene blazine in se umirili ob zvokih gongov. Poslušanje različnih glasbil je bilo v trenutku zelo sproščujoče, ampak me je še isti večer bolela glava, kar je verjetno bila posledica prekomernega ležanja. Po malici smo imeli še dve zgodovinsko orientirani delavnici, kjer smo se učili o pomembnosti sodelovanja in reševanja problemov s strpnostjo, ter o pomembnosti vzdrževanja miru in medsebojnih odnosov. Ti dve delavnici sta nam predstavljala dva vodiča iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ki sta včasih bila tudi učenca na naši šoli. Delavnici sta bili izjemno zanimivi, ker sta nam povedala veliko zgodb in nam odprla oči, ko sta razlagala tudi bolj tragične in grozljive dogodke.

Tehniški dan je bil zelo prijeten. Sam sem izjemno užival in sem hvaležen naši šoli, delavcem in gospodu ravnatelju, da nam lahko občasno dajo možnost, da se učimo o svetu, v katerem živimo in o pomembnih stvareh, ki nam bodo pomagale skozi celo življenje. Se že veselim prihodnjih delavnic!

Maks Muraus 8.a

…..SE NADALJUJE…..

Preden smo vzleteli proti Birisbanu, je trajalo vsaj eno uro. Tako velikega letala še v življenju nisem videla. V Katarju je bilo takrat okrog 22.30 zvečer. Nekaj časa smo igrali igre na ekranu in gledali film po izbiri. Dobili smo še en obrok. Nato smo se počasi odpravili spat. Po besedah moje mame sem spala samo jaz, drugi so “trpeli”. Zbudili so nas okrog petih zjutraj po katarskem času. Takrat smo spet dobili za jest. Potem smo igrali igre na ekranu, se pogovarjali, gledali filme in končno smo po 14 urah pristali na letališču v Brisbanu, v Avstraliji. Tam smo počakale na sorodnika, ki nas je zapeljal do svoje hiše, kjer sva ostali šest dni.

V teh dneh sva odšli po aldijevo sim kartico in po avto. Z avtom sem bila zelo zadovoljna, saj je bil praktično nov, imel je le 6.000 prevoženih kilometrov. Najeli sva Toyoto Corollo. Najbolj zabavno pa je bilo, da mami najprej ni znala voziti, saj se v Avstraliji vozijo po levi strani, oz. obratno kot mi. Ves čas se je vozila po levi črti, zraven robnika, nekajkrat se je tudi vozila po napačni smeri. Brisalce in žmigavce pa je skoz zamenjevala. Drugi dan sva odšli na Surfers Paradise, kjer sva odšli na najvišjo stolpnico na Gold Coustu, kjer sva videli kilometrsko peščeno plažo in mnogo nebotičnikov. Tam je bilo tudi polno trgovinic, kjer sem si kupila prve spominke. Ostale dneve sem uživala na Gold Coustu. Končno je prišel dan, ko sva šli v Brisbane, v 2-milijonsko mesto. V Brisbanu je toliko trgovin, da se ti oči kar zasvetijo, ko vidiš vse to. Tam sem si kupila čevlje NIKE. Z mami sva se v Brisbanu vozili z električnimi skiroji in jedli najtanjšo pico v mojem življenju. Na Gold Coustu je bolnišnica za divje živali. Te ozdravljene živali potem obdržijo in imajo živalski vrt. Jaz sem bila zelo vesela, da sva si ga šli ogledat, saj sem lahko prvič v življenju držala v rokah koalo, po imenu C.J. Koala je ena najbolj puhastih živali, kar sem jih držala v rokah. Hranila sem tudi kenguruje, ki jih je bilo zelo veliko.

NASLEDNJIČ……………. Kako greva na sever Avstralije.

………SE NADALJUJE………

Mia, 8.c

Vse se je začelo septembra lanskega leta………..

Z mami se peljeva do prijateljev, ko mi reče:« Mia, a ti veš, kam bova šli za poletne počitnice?« Jaz začnem razmišljati, po nekaj neuspelih poskusih pa se le spomnim, da ima partnerka mojega dedija sina v Avstraliji in da si že dolgo časa želi k njemu. Vprašala sem, če greva slučajno v Avstralijo in mami mi je pritrdila . Bila sem zelo vesela.

Počitnice so se bližale…..

Bilo je dva dni pred odhodom, a nisva imeli še ničesar spakirano za pet tednov tavanja po Avstraliji. Pa sva se na koncu vendarle lotili pakiranja.

Dan odhoda (30.6.2024)…….

Tistega dne sem se zbudila že ob treh zjutraj in se poslovila od mojih živalic. Pri dediju sva bili že ob štirih zjutraj. Tam smo pojedli zajtrk. Potem pa nas je dedi peljal na letališče v Zagreb. Tam smo se prijavile na polet in se poslovile od dedija. Okrog desetih zjutraj smo se vkrcale na letalo. Prva vožnja je trajala šest ur. Vmes smo dobile prigrizke, pijačo in kosilo. Ker smo se peljale z letalsko družbo Qatar, smo imele na voljo še ekrane, na katerih smo lahko gledale filme, poslušale glasbo in igrale igrice. Čas je hitro minil. V Katar smo prispele okrog štirih popoldan. Ko smo stopile z letala, smo že komaj dihale, tako je tam vroče. Termometer je kazal 50 stopinj.

V Qatarju na letališču je vse zelo moderno (tekoči trak, vozijo se z mini golf avtomobilčki, imajo sobe za kajenje, za molitve…). Zanimivi so mi bili Arabci s turbani na glavi, bosi in ponavadi s tremi ženami. Po treh urah zapravljanja na letališču, smo šle počasi na avion. Ko sem zagledala to letalo, me je skoraj kap. Letalo je bilo trikrat večje od prejšnjega. Čakalo nas je 14-urno letenje čez Tihi ocean do Brisbana v Avstraliji.

SE NADALJUJE…………..

Mia, 8.c

Ponedeljek, ki smo ga vsi že zelo dolgo čakali, je 24. junija končno prišel. Bil je zelo zabaven dan, še posebej zanimiv v našem razredu. Podelila so se priznanja, spričevala in zaslužene pohvale. Ogledali smo si prireditev, se pogovarjali s sošolci in se poslovili.

Zjutraj, ob 7.30 smo se dobili v svojih učilnicah, ter se odpravili na malico. Po naši zadnji malici v tem šolskem letu, smo se odpravili nazaj v učilnice, kjer smo si razdelili spričevala in priznanja. Nekaj učencev je dobilo tudi pohvale. Po podelitvah smo imeli še nekaj minut časa in smo se pogovarjali. Ob devetih se je pričela prireditev v športni dvorani. Tam smo se veliko naučili o tem, kako je nastala Slovenija, o prazniku ter še o čem drugem. Zraven tega je nastopilo še nekaj učencev. Potem so na odru nagradili še tiste učence, ki so se v tem letu zelo potrudili (a verjamem, da smo se vsi). Ob koncu prireditve smo se še zadnjič poslovili od naših učiteljev ter se odpravili v razrede. V našem razredu smo še malo zaplesali ter se po celem šolskem letu zasluženo odpravili domov.

Tisti, ki ste redno spremljali prispevke na Korakih, veste, da se je v tem letu veliko dogajalo. Še enkrat se pa želim zahvaliti vsem učiteljem, ki so nas v tem letu učili in tudi naučili in še posebej se zahvaljujem učiteljici Maji, ki nas je v tem letu naučila veliko in nam zelo pomagala, vodila pa nas je tudi v Korakih. Upam da boste vsi uživali letošnje počitnice!

Eva Tepeh, 7.a

V soboto, 8. 6., je na gradu Vurberk potekal že četrti Vurko fest. Udeležili smo se ga vsi, mladi in stari. Vso popoldne so na zelenici potekale razne igre, kasneje pa smo pripravili program na glavnem odru, ki mu je sledil “after party”.

Nekateri smo na grad Vurberk prišli že ob 12. 00, saj smo pomagali pripravljati stvari. Nekateri učitelji pa so bili tam že ob 6.00 zjutraj. Ko smo vse pripravili, smo počakali, da pridejo še ostali. Potem so nam razdelili majice in kupone za hot dog in krompirček. Ko smo se najedli, smo dobili akreditacije in se odpravili do svoje točke. Okrog treh so začeli hoditi prvi obiskovalci. Najprej jih je bilo malo, potem pa so se kar nabrali. Jaz sem bila na poslikavah. Bilo je veliko ljudi, ki so želeli poslikavo. Naokoli je hodil tudi povezovalec, ki je delil nagrade. To so bili obeski Vurkoti. Tisti, ki smo nastopali, smo se dobili pred glavnimi vrati, da smo dobili majice. Ob 18.00 se je začelo na glavnem odru. Bilo je zelo veliko zanimivih točk. Najboljša pa je bila naša (4., 5. in 7. razred OŠ Duplek). Ko se je program končal, pa je sledil after party.

Zdi se mi, da je bil letošnji Vurko fest najboljši do sedaj.

Mia Gaberšek Jančič, 7.C