SPIRIT, izlet

V torek, 24.9.2024, smo se učenci, ki obiskujemo izbirni predmet likovno snovanje in smo ga tudi lani obiskovali, odpravili v Ljubljano, v okviru projekta SPIRIT. Z nami sta prišli učiteljica Andreja in učiteljica Loresana. Na izletu so se še nam pridružili učenci in učenke Osnovne šole Korena. Tako smo osmošolci in devetošolci OŠ Duplek ter sedmošolci, osmošolci in devetošolci OŠ Korena odšli v Ljubljano.

Tam smo najprej odšli v nakupovalni center ter bili tam kakšne pol ure. Za tem smo si malce pogledali mesto te se odpravili do hotela Celica.
Tam smo si ogledali nekdanji zapor. Ta zapor je sedaj prenovljen in v njem lahko prenočiš. Imajo zelo zanimive sobe. Zraven sob smo si ogledali klet, ki ni prenovljena in v njej ni ničesar, le dve samotni celici. Ogledali smo si tudi star Metelkovo ulico na katerih imajo včasih zabave , a te ulice so neobičajne. Imajo grafite živali, ljudi, imen in kipe iz plastike, kovine ter ostalih neuporabnih materialov. V teh ulicah je včasih bila šola, nam je povedala vodnica. Ta ogled ulic in zapora smo imeli več kot eno uro. Po ogledu smo se sprehodili do reke Ljubljanice in do mostov na njej. Seveda smo imeli čas za druženje med sabo in to zelo veliko. Popoldan pa smo sami odšli jest oz. na kosilo, kamor smo želeli. Lahko smo celo odšli v kakšno trgovino in si kaj kupili. Ko smo pojedli, smo lahko hodili še po bližnjih trgovinicah.
Na koncu so nam učiteljice kupile še najboljši sladoled v celi Ljubljani. Čisto na koncu smo se z najboljšim voznikom odpeljali nazaj do naše šole.

Ta dan smo se veliko naučili. Naučili smo se, da umetnost ni samo v slikah in risbah, ampak je v skoraj v vsaki stvari. To je bil eden najboljših dni v celem začetku šolskega leta in upava, da se še kdaj ponovi.

Nina in Eva, 8.a

Najdaljše potovanje v mojem življenju, 2. del

…..SE NADALJUJE…..

Preden smo vzleteli proti Birisbanu, je trajalo vsaj eno uro. Tako velikega letala še v življenju nisem videla. V Katarju je bilo takrat okrog 22.30 zvečer. Nekaj časa smo igrali igre na ekranu in gledali film po izbiri. Dobili smo še en obrok. Nato smo se počasi odpravili spat. Po besedah moje mame sem spala samo jaz, drugi so “trpeli”. Zbudili so nas okrog petih zjutraj po katarskem času. Takrat smo spet dobili za jest. Potem smo igrali igre na ekranu, se pogovarjali, gledali filme in končno smo po 14 urah pristali na letališču v Brisbanu, v Avstraliji. Tam smo počakale na sorodnika, ki nas je zapeljal do svoje hiše, kjer sva ostali šest dni.

V teh dneh sva odšli po aldijevo sim kartico in po avto. Z avtom sem bila zelo zadovoljna, saj je bil praktično nov, imel je le 6.000 prevoženih kilometrov. Najeli sva Toyoto Corollo. Najbolj zabavno pa je bilo, da mami najprej ni znala voziti, saj se v Avstraliji vozijo po levi strani, oz. obratno kot mi. Ves čas se je vozila po levi črti, zraven robnika, nekajkrat se je tudi vozila po napačni smeri. Brisalce in žmigavce pa je skoz zamenjevala. Drugi dan sva odšli na Surfers Paradise, kjer sva odšli na najvišjo stolpnico na Gold Coustu, kjer sva videli kilometrsko peščeno plažo in mnogo nebotičnikov. Tam je bilo tudi polno trgovinic, kjer sem si kupila prve spominke. Ostale dneve sem uživala na Gold Coustu. Končno je prišel dan, ko sva šli v Brisbane, v 2-milijonsko mesto. V Brisbanu je toliko trgovin, da se ti oči kar zasvetijo, ko vidiš vse to. Tam sem si kupila čevlje NIKE. Z mami sva se v Brisbanu vozili z električnimi skiroji in jedli najtanjšo pico v mojem življenju. Na Gold Coustu je bolnišnica za divje živali. Te ozdravljene živali potem obdržijo in imajo živalski vrt. Jaz sem bila zelo vesela, da sva si ga šli ogledat, saj sem lahko prvič v življenju držala v rokah koalo, po imenu C.J. Koala je ena najbolj puhastih živali, kar sem jih držala v rokah. Hranila sem tudi kenguruje, ki jih je bilo zelo veliko.

NASLEDNJIČ……………. Kako greva na sever Avstralije.

………SE NADALJUJE………

Mia, 8.c

With a friend!

I have a friend. 

We are friends to the end. 

We draw and play, and at my birthday he stays at my house. 

He has a birthday in June and my birthday is coming soon.

                                                            Ajda, 6.a 

I dream with a friend,

I’m kind to a friend,

And talk to them when something is wrong.

I swim with a friend,

I feel good with a friend,

And dream about being an adult.

I chat with a friend,

I learn with a friend,

And sometimes say things I don’t mean.

I read with a friend, 

I win with a friend,

And my friend means the world to me.

                                                            Neža, 6.a

Najdaljše potovanje v mojem življenju

Vse se je začelo septembra lanskega leta………..

Z mami se peljeva do prijateljev, ko mi reče:« Mia, a ti veš, kam bova šli za poletne počitnice?« Jaz začnem razmišljati, po nekaj neuspelih poskusih pa se le spomnim, da ima partnerka mojega dedija sina v Avstraliji in da si že dolgo časa želi k njemu. Vprašala sem, če greva slučajno v Avstralijo in mami mi je pritrdila . Bila sem zelo vesela.

Počitnice so se bližale…..

Bilo je dva dni pred odhodom, a nisva imeli še ničesar spakirano za pet tednov tavanja po Avstraliji. Pa sva se na koncu vendarle lotili pakiranja.

Dan odhoda (30.6.2024)…….

Tistega dne sem se zbudila že ob treh zjutraj in se poslovila od mojih živalic. Pri dediju sva bili že ob štirih zjutraj. Tam smo pojedli zajtrk. Potem pa nas je dedi peljal na letališče v Zagreb. Tam smo se prijavile na polet in se poslovile od dedija. Okrog desetih zjutraj smo se vkrcale na letalo. Prva vožnja je trajala šest ur. Vmes smo dobile prigrizke, pijačo in kosilo. Ker smo se peljale z letalsko družbo Qatar, smo imele na voljo še ekrane, na katerih smo lahko gledale filme, poslušale glasbo in igrale igrice. Čas je hitro minil. V Katar smo prispele okrog štirih popoldan. Ko smo stopile z letala, smo že komaj dihale, tako je tam vroče. Termometer je kazal 50 stopinj.

V Qatarju na letališču je vse zelo moderno (tekoči trak, vozijo se z mini golf avtomobilčki, imajo sobe za kajenje, za molitve…). Zanimivi so mi bili Arabci s turbani na glavi, bosi in ponavadi s tremi ženami. Po treh urah zapravljanja na letališču, smo šle počasi na avion. Ko sem zagledala to letalo, me je skoraj kap. Letalo je bilo trikrat večje od prejšnjega. Čakalo nas je 14-urno letenje čez Tihi ocean do Brisbana v Avstraliji.

SE NADALJUJE…………..

Mia, 8.c

Adijo šola, pozdravljene počitnice!

Ponedeljek, ki smo ga vsi že zelo dolgo čakali, je 24. junija končno prišel. Bil je zelo zabaven dan, še posebej zanimiv v našem razredu. Podelila so se priznanja, spričevala in zaslužene pohvale. Ogledali smo si prireditev, se pogovarjali s sošolci in se poslovili.

Zjutraj, ob 7.30 smo se dobili v svojih učilnicah, ter se odpravili na malico. Po naši zadnji malici v tem šolskem letu, smo se odpravili nazaj v učilnice, kjer smo si razdelili spričevala in priznanja. Nekaj učencev je dobilo tudi pohvale. Po podelitvah smo imeli še nekaj minut časa in smo se pogovarjali. Ob devetih se je pričela prireditev v športni dvorani. Tam smo se veliko naučili o tem, kako je nastala Slovenija, o prazniku ter še o čem drugem. Zraven tega je nastopilo še nekaj učencev. Potem so na odru nagradili še tiste učence, ki so se v tem letu zelo potrudili (a verjamem, da smo se vsi). Ob koncu prireditve smo se še zadnjič poslovili od naših učiteljev ter se odpravili v razrede. V našem razredu smo še malo zaplesali ter se po celem šolskem letu zasluženo odpravili domov.

Tisti, ki ste redno spremljali prispevke na Korakih, veste, da se je v tem letu veliko dogajalo. Še enkrat se pa želim zahvaliti vsem učiteljem, ki so nas v tem letu učili in tudi naučili in še posebej se zahvaljujem učiteljici Maji, ki nas je v tem letu naučila veliko in nam zelo pomagala, vodila pa nas je tudi v Korakih. Upam da boste vsi uživali letošnje počitnice!

Eva Tepeh, 7.a

Obarvajmo Vurko fest

V soboto, 8. 6., je na gradu Vurberk potekal že četrti Vurko fest. Udeležili smo se ga vsi, mladi in stari. Vso popoldne so na zelenici potekale razne igre, kasneje pa smo pripravili program na glavnem odru, ki mu je sledil “after party”.

Nekateri smo na grad Vurberk prišli že ob 12. 00, saj smo pomagali pripravljati stvari. Nekateri učitelji pa so bili tam že ob 6.00 zjutraj. Ko smo vse pripravili, smo počakali, da pridejo še ostali. Potem so nam razdelili majice in kupone za hot dog in krompirček. Ko smo se najedli, smo dobili akreditacije in se odpravili do svoje točke. Okrog treh so začeli hoditi prvi obiskovalci. Najprej jih je bilo malo, potem pa so se kar nabrali. Jaz sem bila na poslikavah. Bilo je veliko ljudi, ki so želeli poslikavo. Naokoli je hodil tudi povezovalec, ki je delil nagrade. To so bili obeski Vurkoti. Tisti, ki smo nastopali, smo se dobili pred glavnimi vrati, da smo dobili majice. Ob 18.00 se je začelo na glavnem odru. Bilo je zelo veliko zanimivih točk. Najboljša pa je bila naša (4., 5. in 7. razred OŠ Duplek). Ko se je program končal, pa je sledil after party.

Zdi se mi, da je bil letošnji Vurko fest najboljši do sedaj.

Mia Gaberšek Jančič, 7.C

Marsovski nogometaši

Ko je nedelja prehajala v ponedeljek, se je na stadijonu Marsovmina, na planetu Mars, odvijala tekma Marsoma proti Nedvini. Nedvina je imela zelo dobro postavo. Notri so igrali Cristjano Marsejlo, Lijonel Min, Manuel Maso, Hev Man Nej in Junior Skatedo. Tekma se je začela. Jaz, marsovec Akanji in marsovec Alba smo sedeli na tribuni. Akanji in Alba sta močno navijala Nedvina, Nedvina, medtem ko jaz nisem vedel zakaj gre. Povedala sta mi, da naj navijam za Nedvino, saj so njeni igralci najboljši igralci na svetu spremenjeni v Marsovce. To so v resnici Cristiano Ronaldo, Lionel Messi, Manuel Neuer, Heung-min Son in Neymar Junior. Ko sta mi to povedala, je komentator napovedal, da če Nedvina zmaga, bodo izpuščeni nazaj na Zemljo, če pa Nedvina zgubi, bodo za vedno ostali na Marsu. A Marsomo je bilo težko premagati saj so bili vsi njeni igralci roboti. Ko smo nato še naprej navijali smo opazili, da je še samo 10 minut do konca tekme in da Nedvina izgublja 99:0. Hitro sem si oblekel njihov dres in šel na igrišče. Trener me je sprejel, saj je vedel, da ne bom mogel nič narediti. A do zadnje minute sem zadel 99 golov za izenačenje. Alba in Akanji sta še naprej tako močno navijala za mene, da sem v zadnji minuti zadel še zadnji gol za zmago. Najboljši nogometaši so lahko odšli nazaj na Zemljo, meni pa so Marsovci z žalostnimi obrazi podarili 100 zlatih žog in moje ime in številko napisali na Mars. Ko smo nato z Albo in Akanijem odšli domov, smo se tam poveselili, nato pa odšli vsak po svoje. Oni nazaj na Mars,  jaz pa na Zemljo. Naslednji dan, ko sem se zbudil, sem  že dobival sporočila od Reala, City-ja, Arsenala, Psg-a, Barcelone, Uniteda in drugih klubov. Le za koga se naj odločim?

Aleks Kelemina, 4.a

Dragi dnevnik

7.5.2024

Dragi dnevnik,

Danes se mi je zgodilo nekaj nenavadnega.

Bil sem zavezan v vozel, dokler se  nisem dolgo zvijal in prepogibal. Nato sem skozi luknje od čevljev zlezel ven. Bil sem zelo srečen, ker sem bil svoboden. Odšel sem v kopalnico, na podstrešje in v kuhinjo. Nato sem odšel ven. Na nebu je letela ptica, ki me je zagledala, in me želela požreti. Hitro sem se skril v cev in splezal po njej. Ptica me ni našla. V cevi sem videl še eno vezalko. Ni me zagledala, zato sem po tiho odšel po cevi navzdol. Nato me je zagledala. Bil je črv. Želel je, da bi bila prijatelja. Rekel sem bla, bla, bla. To me sploh ne zanima, sem rekel in odšel ven. Ptiča več ni bilo, zato sem lahko mirno odšel noter. Nato sem videl, da moj lastnik Erik jé gumi bombone v obliki črvov. Ustrašil sem se, da so to moji bratci. Tekel sem do njih in jih želel rešit. Erik je mislil, da sem jaz tudi črv. Pojedel me je in izpljunil. Bil sem zaskrbljen in prestrašen. V travi sem ležal in se nisem premaknil. Ampak to ni bilo dobro, saj je spet priletela ptica. Želela me je pojesti. Hitro sem stekel v hišo in v Erikov čevelj.

Tam sem bil varen in končala se je dogodivščina.

KONEC  

Izidor Kaloh, 4.a

Zvonček

Pride sonček in prekrije vse oblake,

pride zvonček, ki ubije snežinke male.

Pride pomlad, ki tako je lepa,

pride roža in babičina repa.

Hej! Zvoček, kako si kaj?

Zdaj začel se je pomladni raj.

Vse rože se pozdravijo,

zvončki se postavijo in se spet pozdravijo.

Je pa ena roža, to ste vi!

In to si ti!

Maša Muster, 3. a

Maša je napisala res lepo pesem, upam da mislite to tudi vi. Potrudila se je ter nam vsem rekla, da smo rožice. Za več lepih pesmi in zanimivih dogodkov kar berite članke drugih! Novinarji se res trudijo pri svojem delu, tako kot tudi učiteljica. Upam, da se vidiva še kdaj!

Sara Đukić, 7. b

Pisateljice iz 4.a

Čudežno zdravilo

Nekoč je živela bolna mama s tremi hčerami. Te tri sestre so bile malo neumne in ne kaj prida pametne. Imele so izkušnje, kakršne je morala imeti vsaka punca tisti čas.

Nekega dne pa je prišlo do spora. Do zdaj so vse sodelovale, vse je šlo kot po maslu, zdaj pa nič! Niti pogledati se nočejo. Dekleta so iz dneva v dan bolj obupne. Tako ima njihova bolna mama vsega dovolj. Vse tri sestre pošlje po zdravnika. Pa pride najprej domov najmlajša sestra in pravi, da si zdravnik ne zna pomagati z njenim opisom. Tako je najmlajša sestra doma in pomaga mami. Pa pride domov druga sestra in pravi, da so jo izgnali iz mesta. Že je bila na poti domov tretja sestra, ko je zagledala medveda. Ta jo je popeljal do kraljeviča, ki si je želel po poklicu biti zdravnik. Ko ga je najstarejša sestra vprašala, ali bi lahko pomagal njeni mami, ni hotel. Tako sta ga deklica in medved ugrabila in ga odnesla domov. Toda ni  pomagalo. Na srečo so sestre spet razumele. In so šle na pot skupaj. Srečale so medveda, ta pa jih je pripeljal do čarovnice Macafure. Ugrabile so čarovnico in jo odnesle domov. Tri punce so spet odšle na pot. Tokrat so se izgubile v gozdu. Rešil jih je medved.

Ko so hčerke prišle domov, se je vse v hipu spremenilo. Kralj se je začel učiti o zdravnikih, čarovnica je začela čarati, mama pa je vstala zdrava iz postelje. To je pravo čudežno zdravilo.

Maša Bračko, 4.a

OZDRAVITEV S ČAROBNIM ZDRAVILOM

Nekoč pred leti je živela mama, bogata in razvajena, ki je imela tri dekleta, ki niso znale ceniti kaj je pravo življenje.

Nekega dne je mama zbolela. Tako zelo je kihala, kašljala in imela je vročino. Ko so tri dekleta to izvedele, so se na smrt prestrašile. Spraševala so se, kaj naj storijo. Kupovala so ji različna darila, obleke ipd.  A bolni mami darila v tem trenutku niso pomenila ničesar. Bolna mama si je v tem trenutku zaželela samo, da bi bila zdrava. Ko so tri dekleta to izvedela, so začela z iskanjem pravega zdravila, čudežnega zdravila. Odpravile so se na pot. Hodile so in hodile, za njimi pa se jim je za hrbet prikradel medved. Ustrašil jih je. Potem pa ga je zanimalo, kaj se dogaja. Dekleta so mu povedala zgodbo o bolni mami in iskanju čudežnega zdravila. Kasneje jim je medved na uho prišepnil skrivnost, da za hribi in dolinami v majhni vasici živi kraljevič in da v skrivnem trezorju skriva čudežno zdravilo. Ko so dekleta to slišala, so se odločila, da gredo poiskat čudežno zdravilo.  Zjutraj je na vrata palače močno »udarilo« tok tok tok in izza vrat se je prikazal kraljevič in vprašal: »Ja, zdravo. Kaj potrebujete?« Tri dekleta in medved so v en glas odgovorili: »Potrebujemo čudežno zdravilo.« Kraljeviča je trenutno zanimalo zakaj. Povedali so mu zgodbo. Dovolil jim je vzeti čudežno zdravilo. Ni bilo dolgo, ko so vsi skupaj prišli domov. Mama je spala. V usta so ji dali zdravilo. Nekaj časa je še spala, potem pa se je začela počasi prebujati  Ko se je prebudila, se je naenkrat počutila bolje.

Vsem se je zahvalila za trud in čas ter spoznala, da ni vse v denarju in oblekah, ampak da je najpomembnejša stvar družina in zdravje.

Iva Kostevšek, 4.a

ČUDEŽNO ZDRAVILO

Nekoč pred davnimi časi so živeli kraljevič, tri sestre in bolna mama. Mama je bila zelo bolna. Poskušali so ji dati veliko zdravil, a nobeno od teh ni pomagalo.

Nekega dne je kraljevič poslal najstarejšo sestro Mojco, naj gre poiskati zdravilo za mamo. Kraljevič ji je dal 600 tolarjev in odšla je v mesto, kjer je bil karneval. Tam se je zagledala v maske, si  kupila eden krof in domov je prišla praznih rok. Kraljevič je bil razočaran in potem je poslal najmanjšo in najpametnejšo hčerko Jožico v mesto. Kraljevič ji je dal 500 tolarjev. Tam se je najedla in obležala pri drevesu. Domov je prišla praznih rok. Kraljevič je poslal še zadnjo hčerko Špelo in ji je dal 600 tolarjev. Rekel je: »Upam, da vsaj ti ne boš prišla praznih rok domov.« Špela se je odpravila v mesto in je odšla po drugi poti. Na poti je srečala medveda Rjavkota in ga je vprašala: »Ali mogoče veš, kje se najde čudežno zdravilo za mojo bolno mamo?« Medved ji odgovori: »Seveda. Jaz ga imam, samo v mojem brlogu.« Tako sta odšla po čudežno zdravilo v njegov brlog. Medved je vzel gobo, velik lonec, napoj in prazno stekleničko. Medved in Špela sta se odpravila proti domu, v grad. Ko je kraljevič to videl, je bil zelo ponosen na Špelo.

Medved je mami dal zdravilo in bila je v trenutku zdrava. Živeli so srečno do konca svojih dni

Teja Gobec, 4.a

ZDRAVILNA ROŽA

V mali vasici je živela mama s tremi hčerami.

Nekega dne je mama hudo zbolela. Hčeram je naročila naj gredo v gozd po zdravilno rožo. Najmlajšo hčer Kajo je bilo zelo strah gozda. Starejši sestri sta jo bodrili, da bo vse vredu, samo, da najdejo zdravilno rožo. Na poti v gozd so srečale kraljeviča. Kraljevič je bil presenečen, ko je zagledal tri punce same v gozdu. Posvaril jih je, da je v gozdu veliko medvedov in da morajo pred nočjo biti doma. Urno so nadaljevale svojo pot. In res so srečale medveda, ki pa je bil zelo prijazen. Pokazal jim je pot do velike jase, kjer je cvetelo veliko rož. Punce so natrgale cvetove. Začelo se je temniti, zato so se morale hitro vrniti iz gozda. Na poti domov jih je ujela tema. Na srečo pa jih je spremljal medved in jim pokazal pravo pot. Mamo je začelo zelo skrbeti, ker je bila zunaj že tema. Ko so prišle domov, je bila mama zelo vesela. Najstarejša hčer je iz zdravilnih cvetov skuhala čudežno zdravilo. Naslednjo jutro se je mama počutila že veliko bolje.

In tako so vse skupaj srečno živele še mnogo let.

Mia Berberovič, 4.a

S šolskimi Koraki v nov dan…