Bralni maraton: Pesništvo

Mi je prav všeč, če zlagam rime,
sedem za tipke, kadar me prime.
Edino je, kar nič ne stane –
misli, ki so v verzih zbrane.

Vsak po svoje
razlagal si bo rime moje.
A moja želja je ta,
da dotaknem se vsakega srca,
ki življenje komu da …
Prav vsakega srca,
ki bije v ritmu domišljije.
Jaz pišem, kadar me pač prime –
in čeprav me včasih kmalu mine,
mi je prav všeč, če zlagam rime.

Jutranja zarja moj je navdih,
včasih zvezda, ki žari,
v temni noči soj luči,
spet drugič veter blag in tih.
Moj navdih je lahko prav vsak,
bodisi revež ali junak.
Ko skušam spomniti se rime,
čas vselej hitro mine –
zato, da pisanje je lažje,
sedem za tipke, kadar me prime.

Pisanje pesmi je lepa stvar,
zato je res potreben dar.
Pisanje poezije je vrlina,
ki res malo koga zanima.
Zato posmehu izogniti se ne da nikdar,
a pomni, da pesništvo ni slaba stvar.
Žal pa stvar je taka,
da pesmi so za nasmeh prodane,
zato pisanje poezije
edino je, kar nič ne stane.

Črke, besede in seveda rime,
že dolgo del so naše zgodovine.
Z njimi kaže se prav vse,
od prezira pa do sreče,
tako pač je.
Za očete, sestre, brate, mame,
za vse, ki poezija jih prevzame,
tukaj čakajo jih v moji knjigi,
ki le redko jo kdo vidi –
misli, ki so v verzih zbrane.

Neža Glonar, 9. b l. 2018/19

Bralni maraton: Svetovi

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a